Umetniški navdih (foto): Skriti spomini Mariana Kołodzieja

2
282
Foto: snagfilms.com
Marian Kołodziej, foto: snagfilms.com

Ko je leta 1993 Marian Kołodziej, uveljavljeni poljsk scenograf in kostumograf, doživel šibko kap, je potreboval daljšo fizično rehabilitacijo. Namesto priporočene žogice, ki naj bi jo stiskal, je v roke vzel svinčnik in papir, in na svetlo so privrele podobe iz mladosti, o katerih ni še nikoli prej govoril. Podobe življenja med 17. in 23. letom starosti niso bile običajne slike mladosti, Marian Kołodziej je bil v tem času taboriščnik v Auschwitzu.

Kołodziejeve podobe in umetniške inštalacije, ki jih je poimenoval Labirint, so nazadnje našle svoj prostor v kripti cerkve v vasi Harmęże, nedaleč od Auschwitza na Poljskem.

Marian Kołodzie je bil v taborišče poslan s prvim transportom maja 1940, skupaj še s 700 Poljaki. Dodeljena mu je bil številka 432 in skupaj z drugimi je dobil nalogo, da dogradi taborišče. Čez nekaj mesecev je dobil novo nalogo: nositi je moral trupla v krematorij. Med mrtvimi sotaboriščniki je nekega dne prepoznal prijatelja iz šolskih dni in poskušal z njim ravnati kar se da nežno, da bi mu tako kolikor je bilo mogoče izkazal čast. Med vodji taboriščnih barak je bil tudi takšen kapo, nekdanji zapornik v nemških zaporih, ki se je na različne načine izživljal nad drugimi in na svoji palici z zarezami zaznamoval vsakega zapornika, ki ga je ubil.

Marian Kołodziej je bil v isti baraki z Maksimilijanom Kobejem. “Bil je človek, in to je vse kar šteje”, se ga spominja Kołodziej. Skoraj nikoli ni spregovoril o holokavstu, ki ga je doživel, saj je bila zanj to prevelika tragedija, da bi jo lahko ubesedil. Morda mu je prav kap, ki ga je približala smrti, dovolila, da je segel v globine svojega spomina in na nek način izpolnil dolžnost do vseh, ki so trpeli in umrli v Auschwitzu. Marian Kołodziej je umrl leta 2009 in je pokopan ob svojih upodobitvah v kripti cerkve v vasi Harmęże.

Vir: Cosmopolitan Review.

2 KOMENTARJI

  1. Bila sem v tistem kraju in videla te risbe, tam v ‘galeriji’ (sploh smem to besedo uporabiti v tem primeru ? ) pod cerkvijo.

    Tisti dan smo bili v Auschwitzu in Birkenauu, zvečer pa smo si pogledali še te risbe. V sosednji stavbi smo prespali.

    Najprej me je bila ob stiku z njegovimi risbami groza.
    Toda bolj kot sem jih gledala…

    Marijan riše stvarnost, ki jo je doživljal v tistih letih. Tisto razčlovečenje. Ljudje, ki niso bili več ljudje, ampak le ‘gora človeškega materiala’. Iz njih so izdelovali milo, lase uporabljali namesto žime, po potrebi ustrojili kožo z posebno lepim tatoo-jem za nočno svetilko ( glej knjigo ‘Fotograf iz Auschwitzu’), z njihovim pepelom zasuvali močvirno zemljo v okolici (ves tisti kraj precej daleč je prežet z njihovim pepelom. Dejanjsko smo na nek način hodili po njih… )

    Toda bolj ko sem tiste risbe gledala (in hotela sem jih gledati, nisem hotela skriti pogleda, kljub bolečini. Kot beg bi se mi zdelo, vsaj to sem lahko storila za tiste ljudi..)
    Bolj kot sem te risbe gledala, bolj sem opazila OBRAZE.

    Ko Marijan riše tisto, kar so hoteli spremeniti v ‘le gore človeškega mesa’, VIDI LJUDI. RIŠE LJUDI.
    Od stotin trupel zmetanih na kup ima vsak SVOJ OBRAZ. Od vseh tisočev in tisočev shujšanih portrtetov, za katere bi se nam zdelo, da bi morali vsi izgredati enako, ima vsak SVOJ obraz.

    Marian pod svojim svinčnikom vrača vsakemu iz tistega, kar so nekateri videli zgolj ‘kot maso’ njegov OBRAZ.

    Poglejte pobliže slike 45 in 51. Vsak ima svoj (!) obraz. Noben od obrazov ni ‘naštancan’, enak drugemu. Celo na ševilki 42, kjer so le oči, so vsake od teh oči drugačne (!) . In spomnim se slik, kjer jih je bilo še bistveno več na eni sliki. Spomnim se neke, ki je bila preprosto ‘kup človeškega mesa’, toda vsak, vsak iz tistega kupa s svojim (!) obrazom.

    Zares … človeka je nemogoče ubiti kot človeka (čeprav se mnogi trudijo prav za to – celo danes, tudi v tistih delih sveta, kjer se trenutno ne ubija, le ‘ubija’).

    Marian, mali mniorit, ki je preživel Auschwitz, v svojih risbah ohranja pri življenju, pri človeškosti vsakega od bratov, ki so tam ostali. Ne pusti jih spremeniti v ‘maso človeškega mesa’

    Marian v malem, v risbi, za naše oči (če smo pripravljeni prenesti bolečino pogleda), dela to, kar zares dela On: zagotavljati, ohranjati (vsakemu) človeku, da je človek, da je nekdo, je Božje delo.

    Ko sem v tistih risbah zagledala to, kar pišem, najraje ne bi šla več ven. Gledati tiste risbe, je postalo bogoslužje. Molitev.
    Hvaležnost za Mariana in za Njega, ki je temu temelj.

  2. Proti totalitarizmom se ne moremo boriti z njihovim lastnim orožjem, ampak le s tem, kar je njim nasprotno.

    Totalitarizem (v vsaki svoji pojavni obliki, tudi v zelo prikritih) skuša zanikati človeškost človeka, skuša človeku vzeti njegovo dragocenost, njegovo enkratno posebnost. Na tak ali drugačen način skuša stisniti ljudi v ‘maso’, v ‘nekaj’.

    Proti totalitarizmom se zares lahko borimo samo tako tako, da vidimo v človeku človeka.
    Da priznavamo osebno, enkratno človeško globino vsakemu človeku. (tudi tistemu, ki ga doživljemo kot sovražnika, ki ga ne maramo, ali ki mu ne zaupamo) Da nobenega ne skušamo stisniti (niti v svoji misli) v tako ali drugačno ‘maso’. Da v vsakem vidimo nekoga.

    Morda ta ‘nekdo’ še ne zna živeti iz svoje neslutene človeške globine (ki se nekje v Božjih globinah dotika Boga samega) in dela celo, kar so delali v Auschwitzu, a vedno, do konca je v njem to seme, ta možnost. ( Možnost uvidenja svojega zla in pot spreobrnjenja je Božji dar človeku. )

    Kot je tudi v nas (v meni ! ) vedno ta možnost vsak hip, tudi v tistih trenutkih, ko tega v sebi in do bratov ne živimo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite