Tole je moj novi prispevek na temo migracijske krize. Nekako načrtno sem se odločil, da ne bom risbe preveč komentiral. Zavedam se, da bi v tem primeru z vseh strani padalo po meni. Eni bi vpili, da ne gre za begunce, ampak za ekonomske migrante in da je treba vse meje neprodušno zapreti. Drugi, da se zavzemam premalo za begunce, ker je treba meje na stežaj odpreti, saj gre za njihove človekove pravice.
Brez mojega komentarja vsekakor ne gre. Na eni strani imamo Islamsko državo, ki ni zrasla kar tako ampak s pomočjo velikih igralcev na mednarodnem prizorišču. Njene metode so konec koncev prav takšne kot v Evropi v 16. stoletju v času verskih bojev. Na drugi imamo kopico kvazi politikov, ki so vsemogočni, ko je treba hoditi po šibkejših. Ko pa je treba pokazati svoje znanje poniglavo tišče glavo v pesek. Prebivalcem Bližnjega vzhoda kot celoti je mogoče očitati, da so brezglavo nasedli verski propagandi, ki neutrudno goni: plodite in množite vse. Sedaj ko so pa večkrat preveč izkoristili naravne vire, pa cvilijo, da so v težavah.
Ekonomskim migrantov je čisto mogoče očitati, da so se iz čistega koristoljubja priključili človeškemu toku, tistim pravim beguncev pa, da čisto neodgovorno izpostavljajo otroke pri tej nevarni poti.
Če vse skupaj seštejem, znam videti eno samo veliko krivdo. Odgovora ne vem. Sploh pa je meni čisto enostavno in lahko kritizirati. Sedim na toplem in suhem, nihče me ne preganja. Na tak način sem zelo lahko pameten.
