Zadnje leto iz Turčije prihajajo same slabe novice. Po neuspelem vojaškem udaru Erdogan neusmiljeno odstranjuje vsakršnokoli opozicijo, turizem in s tem gospodarstvo sta vedno bolj v razsulu, Turčija je obdana s kaosom in vojnami. Kar pa je najslabše od vsega, ni potrebno biti poseben strokovnjak, da se pripravljala najslabše: vsesplošna vojna znotraj njenih meja.
Erdogan je odložil rokavice in Zahodu grozi z vsem mogočim. Z izstopom iz pristopnih pogajanj za vstop v EU, z novo begunsko krizo, z demografsko ekspanzijo Islama v Evropi, z vojno Polmeseca proti Križu. Pravzaprav z vsem kar mu pride na misel.
Sliši se strašljivo, a moje mnenje je nekoliko drugačno, kot poročajo javna občila. Vse to gromoglasno razsajanje je namreč le klic na pomoč: Turčija je v velikih težavah, a kljub vsemu tako pomembna, da se jo ne more in ne sme pustiti na cedilu.
Erdogan je navkljub temu, da vzpostavlja ortodoksno diktaturo v težavah. Zunanje težave v regiji so grozljive, a zanj postranskega pomena. Pomembni so notranji sovražniki. Najprej so to Kemalisti. Predstavniki sekularne države, ki slede Ataturkovi ideji, da mora biti Turčija čimbolj moderna država, po možnosti po vzgledu Zahoda. Druga skupina pripadnikov so pripadniki Ahmeda Guelena. Erdogan se morda gre islamizacijo države, a Guelen zastopa precej bolj ortodoksno opcijo. Najslabše od vsega pa je to, da Guelen živi v ZDA, da ga Erdogan upravičeno sumi, da je prav on tisti, ki je s pomočjo Zahoda, avtor lanskoletnega poizkusa vojaškega udara. Tretjo skupino sovražnikov predstavljajo šiiti, ki tvorijo 20% prebivalstva na jugu države in jim prav nič ni všeč, da sunitski vahabiti zanje pomenijo eksistencialno nevarnost.
Četrta skupino sovražnikov pomeni Islamska država. Z noro politiko Zahoda in Turčije na Bližnjem vzhodu se je ta ekstremistična skupina razširila po celem svetu (in da, kot prikazujejo zadnji dogodki tudi v Evropo) in mu je v Turčiji ušla z vajeti.
Peto, a daleč največjo nevarnost pomenijo Kurdi. Pred stoletjem, ob ustanovitvi moderne Turčije so tvorili 5% prebivalstva in so jih Ataturk in njegovi nasledniki nekako krotili. Malokdo ve, da imajo Turkinje v povprečju prav toliko otrok kot Evropejke. Kurdije kot nasprotje pa približno 5. V stoletju je delež Kurdov na področju Turčije zrasel na 15% in na jugovzhodu države se Turkom dogaja točno isto, kot se je zgodilo Srbom na Kosovu.
Za povrh pa so Kurdi zaslutili, da v vseh teh homatijah na Bližnjem vzhodu lahko prvič dosežejo svojo lastno državo. Na JV Turčije že divja srdita državljanska vojna daleč stran od televizijskih kamer. V Iraku je Kurdistan država v državi, V Siriji so Kurdi v treh severnih provincah vzpostavili de facto avtonomijo, ki jo podpirajo Američani. Vedno bolj nemirni postajajo tudi Kurdi v Iranu. Kurdi zaokrožujejo svoje ozemlje.
Kurdi torej niso neka marginalna skupina. Skupaj jih je 25 milijonov in njihovo število hitro narašča. Kako jim preprečiti, da ne dobe lastne države ne vedo ne Turki, ne Sirci, ne Iračani in ne Iranci. Tudi če bi bilo kaj takega mogoče preprečiti, bi to pomenilo opustošenje vseh štirih držav.
Erdoganovo širokoustenje, množična zborovanja in grožnje so tako en velik blef. So klic na pomoč: v katastrofi, ki se pripravlja nas Zahod ne sme pustiti same, drugače……
