Te dni mineva šest let odkar se je začela vojna v Siriji. Deželo sem prepotoval po dolgem in počez v letu 2002 in naredila je resnično lep vtis. Danes se je dežela sprevrgla v svoje nasprotje.
Je sinonim za zmedo in norost današnjega časa. Nekaj (v zelo majhnem delu) so si krivi sami. Eksplozija prebivalstva v zadnjem stoletju je povzročila silovito preobremenitev naravnih virov, svoje je dodala še dolgoletna suša, ki že več desetletij pustoši na Bližnjem vzhodu, ne da bi preostali svet kaj dosti vedel o tem.
Glavno odgovornost nosijo predvsem zunanji dejavniki. Predvsem zadrti vahabiti iz Arabskega polotoka, ki z pomočjo zahodnih zaveznikov in petrodolarjev širijo ekstremizem in vojno po vsem svetu. Kdaj bo te norosti konec ne ve nihče. Moje čisto osebno mnenje je, da se vojna vrača na svoj začetek: k naftnim šejkom, ki zaradi očitno trajnih nizkih cen nafte drvijo s polno paro naravnost v bankrot. V tistem trenuku, ko jim zmanjka denarja (in to bo prav kmalu) jih bodo obupane množice med Atlantskim oceanom in Indijo imele dovolj. Takrat se bodo začele homatije, za katere se bo današnji kaos zdel kot nedolžno ogrevanje.
