Ulična in medijska drhal

Saj ne da bi se človek zlahka znebil takega stavka, ampak po tehtnem premisleku ni dvoma: kdor te dni hodi na demonstracije, je del drhali. Pri čemer nič ne spremeni niti uničevanje cvetja za policaje niti zaklinjanje, da si prišel protestirat mirno. Lahko si domišljaš, da si sam Mahatma Gandhi, objektivno si del vandalizma.

Vendar obstajajo stvari, ki so še hujše od vandalizma, ki so njegova posledica, če predolgo in preintenzivno traja. To je destabilizacija države, sesutje reda in miru, provociranje splošnih vojnih razmer, ki si jih lahko želijo kvečjemu psihopati in vojni dobičkarji. Ne vem, če to počnejo zavestno ali ne, ampak perverznega ščuvanja smo bili deležni od samega predsednika; naprej pa do brezkončnega števila njegovih trobil – medijskih in osebnih.

Akademik Zorko Simčič v svojih nastopih redno poudarja in razlaga nevaren pojav, ki ga imenuje brezposledičnost. Ta pomeni neupoštevanje dejstva, da ima dosledno vsako dobro ali slabo dejanje prej ali slej po neizprosnem mehanizmu ustrezen učinek istega predznaka. V času splošnega obilja so njegove besede res potrebovale kanec razumevanja, danes pa, ko so skoraj vsak dan na sporedu spopadi (!); fizični, srditi, načrtovani spopadi, bi moralo biti vsem kristalno jasno, da je treba ustaviti konje, da noga stopa čez Rubikon.

Ampak ne, kot največji bebci oponašajo razne ustanove druga drugo s kot jajce jajcu podobnimi »argumenti«, ki so samo alibi, da ščitijo svoje bonitete, svoj nadstandard. Obenem povejo, da so ljudje v stiski, da imajo vsega dovolj in tako dalje. To je res, ampak zato njihova argumentacija ne stoji nič trdneje. Prej obratno. Ko bi si revno ljudstvo znalo predstavljati, kako živijo razni profesorji, sindikalisti, funkcionarji v sodstvu in režimski novinarji, bi res prišlo na ulice. A zahtevali bi uravnotežen medijski prostor, odprto in kvalitetno visokošolsko sfero, pravično in neodvisno sodstvo ter nepolitikantske sindikate. Me zanima, če bi javna RTV tako veselo in brez konca prenašala razbojništvo ter (implicite) vabila na proteste, če bi bili v sloganu “Ubi Kanglera!” tudi kakšni drugi priimki, npr. Bobovnik, Pejovnik, Štrukelj ali Fišer. Nisem slišal, da bi kdajkoli kdo (ustno ali pisno, ne z granitom) protestiral, ker so kurili podobo nekega človeka in klicali na linč. Tudi če bi šlo za neprimerljivo težje kalibre, kot je Kangler, npr. za Jankovića ali Kučana, se takih stvari ne dela.

Predsinočnjim (ponedeljek) sem nehote na pol kilometra slišal »mirne« demonstracije v Ljubljani. To je živalsko, to je zverinjak. In človek, vajen nekega normalnega ambienta, zlahka zasluti, kam lahko ta zblaznelost pripelje, če se razraste. Za mila slovenska ušesa, ki ne prenesejo preprostih resnic, da so vsi demonstranti drhal, če jih spremlja nasilje, jih lahko razdelimo na pokvarjen, naščuvan in prismojen del. Ne vem natančno, kam spadajo univerzitetni profesorji in kaki pacifisti, ki so tudi zraven. Vsekakor zaradi njih tveganje ni nič manjše.

Mislim, da ob tem ni mogoče ostati brez skrbi, saj je ob marsičem tu še problem splošnega kulturno političnega konteksta, v katerem je najbolj razširjen šport vse navzoče udrihanje po politiki in nekako počez še čez kapitalizem in neoliberalizem (!) … Da bi demokratični sistem minirali čim bolj v srčiki, so si izmislili besedo strankokracija. Prvič sem jo  slišal iz ust prvega predsednika parlamenta (Bučarja), ki mu jo lahko tudi odpustimo, če se pokvarjenost in senilnost ne izključujeta. Da pa jo za njim in mnogimi drugimi ponavlja sam predsednik nekakšne Državljanske liste in državnega zbora (Virant), pa bi moral biti znak za alarm, če ne celo za (mirne) proteste.

Skratka, dragi miroljubni demonstranti, so protesti in so protesti. Ti, ki smo jim priča zadnji čas, bi vas ne smeli mikati, kot rečeno, že zato, ker so v kontekstu nasilja. To bi moralo pomeniti  stop tudi za največje telebane. Nadalje velja, preden grem na ulico vreščat, imeti v mislih še kaj daljnovidnejšega od “seznamčka”, kaj mi na tem svetu ni ravno všeč. Predvsem pa je treba malo poznati zgodovinski trenutek, silnice, ki v njem vladajo in tokove, ki so v to situacijo pripeljali. Zakaj sem v takem položaju, po čigavi zaslugi sem v njem? V kakšnem stanju je država? Je mogoče taka zato, ker so jo razen nekaj let »vodili« ljudje, ki so nekdaj vztrajno tiščali navzdol socialistično republiko? Škodovala ne bo niti projekcija, kaj utegnejo moje demonstracije prinesti. Bodo ljudje postali zaradi njih boljši? Bo izparela korupcija? Bo sodstvo vsaj za vzorec okusilo tranzicijo? Se bo medijski prostor uravnotežil? Bodo univerze kaj bolj odprte, kvalitetnejše? In seveda za konec, za sladkorček, bo padla vlada?! Nazadnje bo tiste, ki so demonstrante inštalirali, zanimalo samo to slednje … Si, dragi demonstrant, pomislil, če te že celota ne zanima, kaj bo pri tem tvoj izkupiček. Ti bo politična kriza povečala blaginjo? In še zadnje vprašanje, ki ob nasilju zagotovo zgubi banalnost: misliš, da jo ti ali kateri tvojih ljubih ne more usodno skupiti, če se teror razdivja?