»Ukvarjajte se s svojo čebulo!«

6

papez kirilKo je orleanski škof Guy-Marie Riobé leta 1973 ostro nastopil proti francoskim atomskim poskusom v Tihem oceanu, ga je admiral Marc de Joybert na televiziji nesramno zavrnil: »Ukvarjate se s svojo čebulo!« Ukaz postane jasen, če vemo, da pomeni »čebula« v vulgarni govorici »rit«. Toda škof, ki je eno svojih knjig naslovil Kristusova svoboda, se je za svet brez jedrskega orožja boril naprej, ker se je zavedal, da gre v tej zadevi najprej za »čebulo« Tihomorcev, dolgoročno pa tudi človeštva. Zanimivo je vedeti, da so se na admiralovo stran postavili tudi tisti levičarji, ki so se sicer vsaj pro forma šli mirovnike. Tudi zanje je bilo namreč popolnoma nesprejemljivo, da bi se kak vernik, sploh pa klerik in škof, »vmešaval« v politiko. Toda dolgoročno so razvoj dogodkov, krepitev demokratične zavesti in nekaj več zdrave pameti vendarle privedli francosko politiko do točke, ko se je začela zavedati, da zatiranje religije in ignoriranje vernih državljanov demokracijo in skupno dobro slabita, ne pa krepita.

Politika v Sloveniji še vedno čofota v vodah slepe ideologije admirala de Joyberta, kot smo nazadnje videli ob družinskem referendumu. Vendar se tokrat ljudje niso pustili ustrahovati strumnemu valjarju »napredne vojske«. »Admiralom« so sporočili, da se bodo v globalni civilizaciji pač morali sprijazniti z dejstvom, da vse zadeva vse. Kako si je mogoče predstavljati, da so jedrski poskusi samo stvar soldateske, ali družina zgolj zadeva posameznika? Gotovo, posamezna področja imajo svojo avtonomijo in potrebni so strokovnjaki, pa najsi gre za vojsko ali zdravstvo, gospodarstvo ali politiko in ne nazadnje tudi religijo. Toda vsa ta legitimna avtonomija v duhu načela subsidiarnosti je hkrati vpeta v nujna prizadevanja za skupno dobro, ki je vrhovno vodilo in raison d’etre vseh inštitucij, grupacij in dejavnosti.

V ta okvir globalne civilizacije, povezanosti in soodvisnosti, je treba postaviti tudi srečanje med papežem Frančiškom in ruskim patriarhom Kirilom na Kubi. Na to opozorita sama v skupni izjavi: »Z veseljem sva prišla skupaj kot brata v krščanski veri na to srečanje, da (…) razpravljava o medsebojnih odnosih obeh Cerkva, o bistvenih problemih naših vernikov in o obetih razvoja človeške civilizacije.« Očitno, na veliko grozo »admiralov« se ukvarjata z vsem, kar zadeva človeka in človeštvo, in ne le s »čebulo«, ki so jima jo odmerili.

Voditelja največjih Cerkva po številu pripadnikov in razširjenosti po svetu odločno poudarita, kako je verska svoboda usodnega pomena »v obdobju epohalnih sprememb, v katere je stopila človeška civilizacija«. Brez te pravice v vseh njenih razsežnostih, ni ne spoštovanja človeka ne možnosti kakovostnega skupnega življenja in skupnega dobrega za vse. Zato je treba po eni strani gojiti dialog med verstvi. »Razlike v razumevanju verskih resnic ne smejo osebam različnih ver preprečevati mirno in skladno sobivanje. V sedanjih okoliščinah so verski voditelji še posebej odgovorni za vzgojo svojih vernikov v duhu spoštovanja prepričanj tistih, ki pripadajo drugim verskim izročilom. Popolnoma nesprejemljivi so poskusi opravičevanja kriminalnih dejanj z verskimi gesli.«

Po drugi strani pa to svobodo ogroža »admiralska« ideologija. Čeprav je vsaj v Evropi res, da »so verige militantnega ateizma pretrgane in kristjani lahko po številnih krajih svobodno izpovedujejo svojo vero,« pa se kažejo nove oblike »omejevanja pravic kristjanom in celo njihova diskriminacija«. In sicer zato, ker »jih nekatere politične sile pod vplivom ideologije včasih zelo agresivnega sekularizma skušajo potisniti na rob javnega življenja«. Prav zaradi tega agresivnega sekularizma vlada v Sloveniji – če za hip pometamo pred lastnim pragom – popolna religijska nepismenost na vseh področjih od šolstva do medijev. Ljudje zaradi nje sledijo predsodkom, stereotipom in klišejem, ki povsem izkrivljajo stvarnost. Tako so npr. tisti, ki o religiji zares nič ne vedo, zase prepričani, da so zaradi tega napredni, verujoče pa razglašajo za zaostale in neumne, škodljive in srednjeveške … Ogromen del vodilnih elit ploska tistim, ki vpijejo, da imajo verni »plombo na možganih«, ali trdi, da so pozivi k deratizaciji Marijinih otrok umetniški performans. Ko so se pred nedavnim znašle svinjske glave na gradbišču džamije, je taista elita obnemela in zadevo prepustila organom pregona. To lahko pomeni dvoje: ali je dojela svojo »nevednost« na tem področju, ali pa se je na smrt prestrašila, da bo zaradi vetra poneumljanja, ki ga seje z Gabrovo šolo in dominantnimi mediji, zdaj žela vihar.

Vse človekove pravice, vključno z versko svobodo, se med seboj pogojujejo in omejujejo. V tej zavesti je npr. britanski prvi minister David Cameron v božični poslanici 2015 državljanom dejal: »Kot krščanska dežela, se moramo spomniti, kaj predstavlja Jezusovo rojstvo: mir, milost, dobrohotnost in predvsem upanje. Prepričan sem, da bi tudi morali premišljevati o dejstvu, kako je Britanija zaradi teh pomembnih verskih korenin in krščanskih vrednot tako uspešen dom za ljudi vseh ver ali nobene.« Kanclerka Angela Merkel je na letni konferenci CDU (2010) ugotovila, da je ideologija multikulturnosti povsem odpovedala in da je prihodnost v »kulturni identiteti«. »Nimamo preveč islama, premalo imamo krščanstva« in nadaljevala, kako Nemčija potrebuje več javne razprave »o vrednotah, ki nas vodijo in o naši judovsko-krščanski tradiciji. To moramo znova krepko poudariti z zaupanjem, potem bomo tudi sposobni povezati našo družbo.« Po njenem kulturna identiteta ne omejuje verske svobode: »Seveda smo za svobodo prakticiranja posameznikove vere, a to tudi pomeni, da se verska svoboda ne more zaustaviti znotraj naših meja. Velja namreč tudi za kristjane v drugih deželah po svetu,« npr. islamskih. Skratka, ob vseh selitvenih tokovih se je izkristaliziralo prepričanje, da obstajajo neke temeljne kulturne identitete. V sozvočju z dejstvom, da se verska svoboda udejanja v določenem zgodovinsko-družbenem in kulturno-religijsko-civilizacijskem okolju, pravita papež in patriarh: »Čeprav naj ostane naša civilizacija odprta za prispevek drugih ver, sva prepričana, da mora Evropa ostati zvesta svojim krščanskim koreninam. Prosiva kristjane tako vzhodne kot zahodne Evrope, naj se združijo pri skupnem pričevanju Kristusa in evangelija, da bo Evropa ohranila svojo dušo, ki jo je dva tisoč let oblikovalo krščansko izročilo.«

Iz povedanega je jasno, da srečanje cerkvenih voditeljev na Kubi nikakor ni omejeno na nekaj tem, ki so domače peščici teologov, ampak se obema zastavlja vprašanje, kako pričevati in delati na lokalni in globalni ravni hkrati, da bi vsi ljudje »imeli življenje in ga imeli v obilju« (Janez 10, 10). Zato še zapišeta: »O, da bi v svetu, ki od nas pričakuje, ne samo besede temveč konkretna dejanja, to srečanje bilo znamenje upanja za vse ljudi dobre volje. … da skupaj odgovorimo na izzive sodobnega sveta. … Človeška civilizacija je namreč stopila v obdobje epohalne spremembe. Naša krščanska zavest in naša pastoralna odgovornost nam ne dopuščata biti neodzivni pred izzivi, ki zahtevajo skupni odgovor.«

Papež in patriarh se zaradi svoje krščanske zavesti in pastoralne odgovornosti dotakneta vrste perečih izzivov od preganjanj kristjanov na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki »do trpljenja vernikov drugih verskih izročil, prav tako žrtev te državljanske vojne, kaosa in terorističnega nasilja«. Odločno poudarita, kako ni mogoče prezreti, da ogromno ljudi živi »v skrajnih razmerah in revščini, medtem ko narašča materialno bogastvo človeštva. Ne moremo ostati brezbrižni nad usodo milijonov migrantov in beguncev, ki trkajo na vrata bogatih držav. Nebrzdana potrošnja, ki jo opažamo v nekaterih najbolj razvitih državah, izčrpava globalne zaloge našega planeta. Naraščajoča neenakost pri porazdelitvi zemeljskih dobrin povečuje občutek, da je sedanji mednarodni sistem odnosov krivičen. Krščanske Cerkve so poklicane braniti zahteve pravičnosti, spoštovanje izročil ljudstev ter resnično solidarnost z vsemi tistimi, ki trpijo.« Zaskrbljena sta »zaradi krize družine v številnih državah« in ju žalosti, »da (…) se pojem očetovstva in materinstva, kot posebna poklicanosti moža in žene v zakonu in posvečena v svetopisemskem izročilu, izključuje iz javne zavesti«. Vse naprošata, naj spoštujejo neodtujljivo pravico do življenja otrok, bolnih in ostarelih. Mlade kristjane spodbujata, naj ne zakopljejo svojih talentov in naj se ne bojijo »iti proti toku in braniti Božjih resnic, ki jih posvetne norme niti od daleč ne sprejemajo«.

Proti koncu še enkrat ponovita, kako jima gre za človeštvo. »V današnjem sodobnem svetu, tako različnem pa vendar povezanem s skupno usodo, so katoličani in pravoslavni poklicani bratsko sodelovati pri oznanjanju Blagovesti zveličanja, ter skupaj pričevati za moralno dostojanstvo in pristno svobodo osebe, da ‘bo svet veroval’ (Jn 17,21). Ta svet, na katerem postopoma izginjajo duhovni stebri človeškega bivanja, pričakuje od nas na vseh področjih osebnega in družbenega življenja, močno krščansko pričevanje. Od naše sposobnosti skupaj pričevati v teh težkih časih za Duha resnice, je odvisna prihodnost človeštva.« Kakor je svoj čas škof Riobé z evangeljskega stališča mogel reči »Ne!« admiralu de Joybertu, tako tudi voditelja dveh Cerkva z jasno in odločno besedo pozivata sovernike k zvestobi Kristusu in s tem človeku in vsemu človeštvu, v duhu Kristusove svobode pa pravita »Ne, hvala!« današnjim »admiralom«, ki v resnici ne mislijo na kaj drugega kot svojo »čebulo«.

6 KOMENTARJI

  1. Sicer korektno razmišljanje. A na koncu mi je grenko v srcu. Pričakoval sem več. V zadnjih pisanih Ocvirka sem videl kvalitetno spremembo.

    Tu pa je stari “dobri” Ocvirk, pripadnik tiste skupine duhovnikov, ki z agresivnim napadanjem “branijo” Cerkev in sem jih uvrstil v novo Ciril Metodov društvo, saj so po svoje socialistični vrači SDS.

    Kaj me moti? Veš čas samo ukvarjanje s sovražnikom. Mi smo pa popolni. Za menoj so samo ubogljivi naši.

    Toda v resnici je Cerkev še kako socialistična in po vzorcih obnašanja celo komunistična (taka kot je Djilas leta 52 pisal o novem razredu komunistične partije). Intelektualec vidi probleme družbe pri večini. Ne samo pri sovražnikih.

    To niso samo moja opažanja in številne izkušnje iz raznih cerkvenih organizacij, kjer so glavni župnik in ene par hinavski, zahrbtnih podrepnikov, kjer ni odprte kritike, odprtega dialoge, in učinkovitega iskanja rešitev.

    Najbolj me je razžalostila izjava takratnega župnika, ki je odlično sodeloval (ne vodil, ne moraliziral) našo zakonsko skupino in je par let po tej izjavi in 15 let duhovništva izstopil iz njega. Bil je res poln Duha. Ko smo se pogovarjali o tajkunih in sem v večini še verjel v poštenost in reformnost SDS, a smo na glas kritično pripovedovali tudi o osebnih izkušnjah s številnimi državnimi in lokalnimi predstavniki “desnice” in Cerkve. Takrat je izbruhnila afera MB škofije v zametkih. Župnik je na rdečo nit pokvarjenosti, skorumpiranost družbe odvrnil: “najbolj grozno je, da je tudi cerkev (inštitucija) taka. Ne mislite, da je tam kaj drugače. Iste igre. Pokvarjenost. Ne da se nič pogovoriti odprto. Ena klika vse odloča, ostali so tiho in kimajo”. To je potrdila tudi takratna mlada novinarka Družine koliko bednih odnosov in res problematičnih, grešnih oseb je na vplivnih mestih Cerkve (pogoltnih na denar, vpliv) . Župnik je povedal tudi kako je veliko njegovih sošolcev večino prostega časa v semenišču igrala igrice na računalniku (ko smo imeli temo o vzgoji in razvajenosti) .

    Koliko ene gospodovalnosti, koliko strahu pred odprtostjo in iskrenostjo , da mladi kaj dobrega storijo, da kdo kaj ustvarja.

    Ko sem poslušal Jezusov spopad s skušnjavami nisem gledal samo sebe in naše znane velike politike, ki vsi po vrsti Hudiču na vsa tri vprašanja pritrjujejo, ampak tudi na lokalne vplivneže “desnice”, ki jim je pomembna samo lastna veličina, lastni prav, lastni ugled (zaradi vsega tega so ti ljudje ne ustvarjalni, vse okrog sebe zadušijo). Kako plastično, kot animacija. Ti ljudje se sploh ne borijo s temi skušnjavami kot običajni verniki. Oni so prototip kakšen človek in voditelj in vaški vplivnež postane, ko z veseljem večkrat dnevno Hudiču reče Da, seveda!
    Materialno skorumpiran
    Duševno (gospodovalen, aroganten, Firer)
    Duhovno (malikujejo socializem tako močno, da kot čarovnice prav letajo nad zemljo).

  2. To je najboljši del članka. Vse ostalo je tipična grešni past, kako smo mi dobri in kako so oni hudobni. Slovenska cerkev je 25 let zidove gradila z mafijo. Ni pa skrbela za duše kristjanov, še posebej ne za duše duhovnikov.

    “O, da bi v svetu, ki od nas pričakuje, ne samo besede temveč konkretna dejanja, to srečanje bilo znamenje upanja za vse ljudi dobre volje. … da skupaj odgovorimo na izzive sodobnega sveta. … Človeška civilizacija je namreč stopila v obdobje epohalne spremembe. Naša krščanska zavest in naša pastoralna odgovornost nam ne dopuščata biti neodzivni pred izzivi, ki zahtevajo skupni odgovor.«

    • Vse, kar tu piše spoštovani Drago Ocvirk je pomembno in drži.

      Če tu ni napisal nič kritičnega o Cerkvi, predvsem katoliški ali pa, zakaj ne, tudi o ruski pravoslavni ( odkrito rečeno, bojim se, da bi se precej več spornega dalo o tej slednji ugotavljati), še ne pomeni, da Ocvirk nič kritičnega o svoji cerkvi ne misli. Pač to ni bila tema tokratnega članka.

      Zakaj bi pa vedno morala biti, pavel, zakaj? Spet kakšna tvoja stotič ponovljena litanija o fevdalni instituciji, ki da hoče gospodovati ljudem in spodbuja malikovanje in ohranjanje socializma in Fritzlove kleti in ne vem še kaj. Z drugimi besedami se te da razumeti tudi, da hočeš utišati ( svojo lastno?) Cerkev, da hočeš utišati papeža Frančiška in obenem patriarha Kirila v pomembnem srečanju, zbližanju in skupni pobudi, namenjeni svetu, češ, kaj se mešata v politiko, kaj spet hočeta kot predstavnika fevdalnih oblastnikov gospodovati ljudem… 🙁

      Včasih se zdi, da se postavljaš v vlogo boljševiških ali stalinističnih razsodnikov in zatiralcev iste Cerkve, ki ji menda pripadaš. Da braniš podedovano protikrščansko mentaliteto v tej deželi, ki ji ni para v Evropi in te kdovezakaj jezi, če nekdo opozori, da državnika Združenega kraljestva in Nemčije o kulturnem pomenu krščanstva in krščanske identitete govorita povsem drugače, kot smo vajeni na tem prostoru.

      Odkrito rečeno, stanja v tvoji glavi, pavel, popolnoma nič ne razumem. Draga Ocvirka pač dokaj dobro.

      • Gospod Pavel je videl, kot je zapisal: “Kaj me moti? Veš čas samo ukvarjanje s sovražnikom. Mi smo pa popolni. Za menoj so samo ubogljivi naši.”

        Verjetno ga moti oznanjanje Kristusa iz “mercedesa”:

        Za patriarha Kirila bi težko trdili, da živi samostansko. Ne vozi se z avtobusom ali s fiatom tako kot Frančišek, temveč v koloni luksuznih avtomobilov. Ima zasebno letalo, vilo v Švici, ki jo je kupil, ker rad smuča, in še več dragocenih nepremičnih. Časopis Novaja gazeta je objavil podatek, da je bilo patriarhovo bogastvo, še preden je postal patriarh, vredno okoli štiri milijarde evrov.
        http://www.siol.net/novice/svet/2016/02/patriarh_kiril_razsipno_nasprotje_papeza_franciska.aspx

        Seveda je tako oznanjevanje jalovo pa ni čudno, da je v Evropi sekularizacija naredila puščavo, v katero se naseljujejo muslimani.

  3. Materialisti pri nas še bolj kot drugod religiozne organizacije, predvsem pa Katoliško cerkev, potiskajo na družbeno obrobje.

    Toda žal jim sama Cerkev to omogoča, saj se je kar sama postavila v ta položaj. Zelo redko se močneje angažira glede vprašanj, splošnega družbenega pomena.

    Iz tega položaja se lahko izkoplje le sama. Tako da bo bolj dejavna.

    • Z družbenim angažiranjem Cerkve pa tudi nas posameznikov je nekako tako: Včasih smo se bali, zdaj pa se nam ne da (zlasti mladim). Otopelost?

Comments are closed.