Ukrajinizacija

jansa-timosenko-plZa razliko od mnogih svojih sodržavljank in sodržavljanov na Ukrajino še zdaleč ne gledam zviška. Navsezadnje je to največja samo v Evropi ležeča država, ki mi je za nameček prirasla k srcu s Sienkiewiczevimi romani. Tako se mi primerjava naše države z njo sploh ne zdi žaljiva. Ni pa seveda nujno, da je (vedno) zaželena.

Umestna primerjava 

Ukrajino in Slovenijo povezuje namreč več, kot si mislimo. Zgodovina je obema deželama sploh v dvajsetem stoletju naložila hudo breme. Ukrajinci se pod njim lomijo še za odtenek bolj kot Slovenci, saj je njihovih šeststo tisoč kvadratnih kilometrov nastalo kot velika zgodovinska lepljenka zelo različnih delov, zaradi česar se dve skoraj povsem različni Ukrajini ločita zemljepisno in celo jezikovno. Nekako čez palec rečeno kakšna tretjina prebivalcev govori ukrajinsko in se ima za Ukrajince. Od preostalih dveh tretjin, ki sta bolj domači v ruščini, je kakšna tretjina vnetih Ukrajincev, drugi dve tretjini pa pravzaprav bolj škilita v Rusijo, čeprav ne zanikata prednosti lastne države. V Sloveniji je stvar navidezno drugačna. Vsi Slovenci in Slovenke govorimo isti jezik in se bolj ali manj vsi sklicujemo na Prešerna in Cankarja, večinoma posegamo za povsem različne poudarke celo po istih citatih iz njunih del.

Toda tako v Ukrajini, kjer prisegajo eni na predsovjetsko, drugi pa na sovjetsko zgodbo kot v Sloveniji je neravnovesje med enim in drugim polom vse bolj nezdravo. Nasprotniki sovjetske zgodbe o Ukrajini so imeli svojih pet minut in imeli so jih tudi nasprotniki povojne politične mitologije v Sloveniji. Ampak danes je tako, da imajo na vzhodu Evrope vse vzvode moči v rokah tisti, za katere je Ukrajina predvsem sovjetska iznajdba. In v Sloveniji prihajamo na točko, ko postaja premoč sil, ki so zmožne videti Slovenijo le v jugoslovanskem in postjugoslovanskem okviru, vse, kar je bilo prej in nemara pozneje, pa ne šteje nič, spet dramatična. Pravzaprav se v obeh okoljih uresničuje paradoks, ko oblastne strukture pripadajo tistim, katerih odnos do obstoja držav samih je ambivalenten. Pravzaprav si jih niso ravno želele, a jim kot fevda prinašata velike koristi. Mimogrede: tudi v Ukrajini je leta 1991 za neodvisnost glasovalo 90 odstotkov volivcev in tudi tam je kot v Sloveniji utemeljena domneva, da so bile predstave o tem, kaj naj bi neodvisnost pomenila, precej različne.

V imenu ljudstva 

Pomembno je pribiti še, da so ljudje na volitvah v obeh državah vseskozi blagoslavljali izrazito neravnovesje med političnima blokoma. Strah pred novim in navezanost na staro sta  igrala pri tem odločilno vlogo.  Zato slednjič niti obsodba voditeljev opozicije ni ogrozila monopola vladajočih, ki so se zanašali na “dovolj čist teren”.  Pravzaprav ni razloga, da ne bi, kot so skoraj povsem potihnili protesti v podporo Juliji Timošenko, v sorazmerno kratkem času potihnili tudi ogorčeni glasovi v podporo Janezu Janši. Na zadnjih demonstracijah v nekdanji opozicijski trdnjavi Kijevu je predsednik Janukovič na  demonstracijah “za Ukrajino brez fašizma” (glej ga zlomka, celo ta beseda ima v Ukrajini podobno raztegljiv pomen kot pri nas) zbral precej več podpornikov, kot je bilo njegovih nasprotnikov.

Svoj delež, da je Slovenija po letih govoričenja o domnevno grozeči orbanizaciji naredila pomemben korak k ukrajinizaciji, nosi navsezadnje “Evropa”, v katero bodo v prihodnjih mesecih Janševi podporniki stavili toliko upov. Brez težav je namreč odkupila vse srednje- in vzhodnoevropske zgodbe, zlasti pa slovensko in ukrajinsko, o dveh približno enako pokvarjenih elitah, v katerih je približno enako število tatov in skorumpirancev. Pri tem je prezrla nemara neznatne, a ključne podrobnosti. Prezrli so jih celo lucidni domači opazovalci. Zlasti je vzvišeni duh vseenizma razširjen med številnimi slovenskimi katoličani.  Morda namenoma je “Evropa” vedno znova spregledovala večdesetletno izločenost enih in monopolni položaj drugih.  Ni se ji zdelo vredno vprašati niti o tem, kako je z demokratičnim potencialom, ko z enih in drugih postrgaš balast. In simbolni zasuk zgodovinskega kolesa nazaj je postal mogoč. V Ukrajini in v Sloveniji.

Foto: Reporter