Ukrajina (spet) joka

6

protest kijevStarejši bralci se bodo morda še spomnili znamenite knjižice “Ukrajina joka”, izdane pri nas še pred vojno. To brošuro so poletu 1945 ljudje tudi prepisovali s pisalnimi stroji, tako je morda še najti kje kak izvod ali prepis na zaprašenih knjižnih policah. Pretresljivo branje in primer slovenskega samizdata.

Knjižica opisuje strahotne razmere v Ukrajini po zmagi boljševikov. Ukrajina, kakor tudi vsa Rusija v carskih časih ni bila tako strašno zaostala kot je rada poudarjala komunistična propaganda in nemara je to še zaslediti v naših zgodovinskih učbenikih, zagotovo pa v glavah mnogih učiteljev, ki ta predmet poučujejo. O tem je bilo že marsikaj napisanega v sodobnih zgodovinskih raziskavah v Rusiji. Na tem mestu se omejimo zgolj na pripovedi slovenskih avstroogrskih vojakov, ki so v I. svetovni vojni padli v rusko ujetništvo. Obstaja kar nekaj pričevanj o razmeroma “znosnem” ujetništvu do revolucije, potem pa je bilo precej slabše.

V Rusiji in še posebno v Ukrajini so v 30 letih prejšnjega stoletja boljševiki namerno povzročili lakoto. To je bil del načrtnega uničevanja potencialnih nasprotnikov – samostojnih kmetov, seveda pa je bilo tudi v skladu z marksistično doktrino o skupni lastnini itd. Od kmetov so nasilno pobirali vse, tudi seme za prihodnjo setev in posledično so cele pokrajine postopoma dočakale smrtno žetev. Na obširnih področjih so ostale le prazne lesene hiše. Mrtvih, ki so umirali v tišini njihovih izb, okrašenih z ikonami, niso več pokopavali, saj živih ni bilo več. Srečneži, ki se jim je uspelo prebiti do mest, so tam morda preživeli v nepredstavljivih razmerah življenja v kanalizacijskih jaških ali v kakih podobnih zasilnih bivališčih. Tako so že kmalu po revoluciji v dvajsetih letih te brezdomce imenovane – “besprizornie” šteli v milijonih! Mnogi so bili še mladoletni otroci. Pogosto so postali člani roparskih tolp, ki so plenile po ulicah prav tako obubožanih mest. S tem problemom se je vsa leta ukvarjala že komunistična oblast, a obstaja še danes, seveda so razlogi drugačni.

Stara mama mi je pred mnogimi leti neštetokrat ponavljala pripoved Ukrajinca, ki jo je očitno več kot pretresla: II. svetovna vojna je mladega moža iz zahodne Ukrajine naplavila v okupirano Slovenijo. Kot podeželski otrok je doživel stvari, ki jih tudi kot odrasel ne bi smel. Njegova mama je skrivaj nasmukala nekaj pšeničnih klasov s kolhozne njive, nekdo jo je naznanil oblastem in bila je takoj aretirana. Sledil je transport v taborišče. Še pred tem jo je smel sin po čudežnem posredovanju nekdanjega sošolca, zdaj režimskega aktivista, videti za pet minut! “Nič drugega nisva mogla storiti, le oba sva jokala”, je s to tragično izpovedjo ganil mojo staro mamo, ki tega ni pozabila do smrti. In ta fant, ki matere ni nikoli več videl, naj bi se ob nemškem napadu srčno boril za komunizem in Stalina? Kot toliko tisočev njegovih rojakov pa tudi Rusov, se je odločil, da gre raje z vsakim, le z rdečimi ne.

Ruski nobelovec Aleksander Solženicin piše o tem edinstvenem pojavu v ruski zgodovini. Še nikoli pred tem se namreč ni zgodilo, da bi Rusi in še bolj Ukrajinci tako množično prestopali v vrste napadalcev njihove domovine. So bili res izdajalci? So bili ruski vojaki leta 1941, pogosto poslani v boj celo brez orožja in potrebne opreme izdajalci, če so se njihovi rdeči poveljniki tako hitro vdajali premočnemu sovražniku? In ujetnikom je bilo jasno: v Stalinovih očeh smo izdajalci. Res, po končani vojni vsem tem nesrečnikom, ki so mimogrede vsaj bežno okusili, čeprav bedno ujetniško ali vojaško življenje na “Zahodu”, sovjetski režim ni oprostil, ampak jih je poslal v Gulag.

Nikoli ne bomo zvedeli, kako se je končalo življenje tega mladeniča. Je končal kje v Evropi in morda celo preživel vojno? Še bolj verjetno se je leta 1945 ali leto pozneje znašel med deportiranici v živinskem vagonu na poti v sibirski mraz in počasno smrt v tajgi. Njegova ukrajinska vas pa je ostala prazna. Danes tudi nekdanji kolhozi samevajo, nekdanja žitnica Evrope čuti to tragiko še danes.

Podpisani sem v sovjetskih časih le nekoliko ogledal tiste nesrečne ukrajinske pokrajine od koder je morda izhajal tudi sogovornik moje stare mame. Pripetilo se je, da sem se v družbi dveh starejših Gorenjcev, mobiliziranih v nemško vojsko, znašel v ukrajinskem mestu Žitomir, kakih 150 kilometrov od Kijeva. Tam sta se ta dva možakarja znašla med vojno in sta po tridesetih letih želela videti te kraje. Prav malo ali nič se ni spremenilo, sta ugotavljala. Enake lesene kolibe, blato, avtobus, v katerem smo sedeli z odprtimi dežniki zaradi puščajoče strehe…Otopeli ljudje, vsaj na zunaj niso pokazali najmanjšega zanimanja ali radovednosti ob srečanju z nami, v tistih krajih izjemno redkimi obiskovalci iz tujine. Bridke izkušnje iz preteklosti? Strah?

Kdor je v tistih časih ali tudi danes obiskal Moskvo ali takratni Leningrad, je seveda občudoval umetnostne spomenike, a prave Rusije ni videl. Tako je še danes. Moskva je otok, velemestni utrip in razkošje dajeta vtis “normalnosti”. Provinca pa je ostala domala povsem “sovjetska”. Na podeželju se je prav malo spremenilo. Ista miselnost, isti krajevni mogotci (nekoč partijski sekretarji, predsedniki kolhozov itd.) še danes vladajo v svojih fevdih.

Ukrajina danes

Sovjetski režim je vsa leta, še posebej pa po II. vojni, strogo nadzoroval to deželo, še posebej njen zahodni del zaradi potencialnih osamosvojitvenih “nacionalističnih” teženj. Povojna taborišča v Gulagu so bila poleg zapornikov iz baltiških držav posebej polna Zahodnih Ukrajincev. Lahko si je predstavljati evforijo ob razpadu SZ in novega upanja, ki je napovedovalo svobodo in približevanje Zahodu. Za Ukrajino je bila takrat še revna Poljska nedosegljiv cilj. A zgodilo se je več ali manj to, kar se je in se še dogaja v drugih postkomunističnih državah. Seveda z velikimi razlikami. Večina njih je danes že na dobri poti v normalnost, druge pa s(m)o še v sponah preteklosti in malo izgledov je, da se bo stanje kaj kmalu spremenilo.

Ukrajina je še posebej težek bolnik.

Za krmilom države je človek z več kot sumljivo preteklostjo, vladajoči krogi so povezani v združbe, ki bi jih v normalnem svetu obravnavala sodišča. A je stvar še hujša; oblast v klasičnem pomenu, kakršnakoli že je, nima na mikro ravni nobene veljave. Zakoni so napisani, a jih nihče ne spoštuje. Z eno besedo: povsod kraljuje korupcija.

V zadnjih dvajsetih letih so mnogi Ukrajinci potovali na Zahod. Ni čudno, da po tolikih letih zaprtosti tudi tega zanje nekoč nedosegljivega sveta ne morejo povsem razumeti. Komentatorji pogosto pišejo o “proruskem” vzhodu in pro EU zahodu Ukrajine. To je sicer res, a pozabljajo, da oboji občudujejo “urejeni in bogati” Zahod, ki si ga oboji želijo. Zagotovo je tu obilo naivnosti in želje po dobrinah, ki bi jih tudi razočarale. V tem smislu ne gre za politiko, ampak za stremljenje po boljšem življenju.

Seveda občudujemo junaške protestnike, ki na kijevskih ulicah v silnem mrazu branijo svobodo in v obupnem boju nasprotujejo mraku Janukovičeve vladavine. Predsednik Janukovič je bil legalno izvoljen, trdijo nekateri. Res je, a mnogo diktatorjev je bilo v zadnjih sto letih prav tako izvoljenih, a so zaradi brutalnega kršenja človekovih pravic in prelite krvi izgubili vso legalnost.

Ukrajina ima tudi posebno zgodovino, tesno povezano z rusko. Začetki Rusije in njenega pokristjanjenja segajo v zgodnje srednjeveški Kijev. Ta stik se je nadaljeval skozi vsa stoletja. Za današnjega povprečnega Rusa je Ukrajina “naša”, drugače “naša” kot n. pr. baltiške države, Armenija, Gruzija, ali srednjeazijski muslimanski svet. Le še Belorusija je podobno “naša”. A ta je trenutno po Lukašenkom povsem obrnjena proti Vzhodu.

Naj spomnim, da je celo pisatelj Solženicin, ki mu ne moremo pripisovati kakih prosovjetskih ali velikoruskih imperialnih teženj, zagovarjal misel o skupni državi Rusov, Ukrajincev in Belorusov. Seveda bi ta država nastala po propadu komunizma v okviru nekakšne nove avtokratske ureditve in ne bi bila notranje urejena po zgledu zahodnih parlamentarnih demokracij.
Druge narode pa bi po njegovem pustili hoditi svojo pot. Prav to se je tudi zgodilo po razpadu sovjetskega imperija.

Opozorimo naj še na en paradoks, ki ga je čutiti iz moskovskega vsakdana. Življenjska raven se je vsaj v velikih mestih, predvsem pa v Moskvi, v zadnjih letih dvigala. Ljudje lahko potujejo in kupujejo zahodne izdelke. A vendar, tudi v očeh povprečnega Rusa, je Zahod (pustimo ob strani morebitno medijsko vsiljeno sliko o grdi Ameriki in podobno ob strani) čisto po materialni plati silno privlačen. Zaveda se, da se tam živi dobro. “Tam so celo ceste na vasi asfaltirane”, mi je nedolgo tega rekel neki šofer.

In zdaj naj bi tile Ukrajinci, ki so vendarle nekoliko “čudni” (“hohli”) nas Ruse prehiteli in pred nami uživali udobje Zahoda!

To so pač manjše silnice, ki vplivajo na javno mnenje, ob tem pa je seveda odločilna politika Kremlja, ki ima še druge cilje.

Na pol resna krilatica, ki kroži po vzhodni Evropi: če bi bil ukrajinski problem rešljiv na hitro, bi bil čas olimpijskih iger v Sočiju idealen. Moskva v tem času ne more storiti dobesedno nič, saj mora paziti na uspeh iger in se bojevati proti domačim teroristom, Ukrajina pa bi lahko prav zato ubrala svojo pot. Če – če ne bi bilo še domačih oligarhov, ki imajo podobno kot še kje v Vzhodni Evropi svoje načrte in brezskrbno vodijo svoje države v vse večji gospodarski zaostanek, dolgove in nazadnje skupnemu bankrotu naproti.

Je tu kaka podobnost n.pr. s Slovenijo? Da in ne. Ukrajina je v drugačnem geostrateškem položaju z drugačno soseščino. Mi pa smo, hvala Bogu, znotraj EU, povsem obkoljeni z EU državami in morda nas prav to rešuje še hujše nesreče. Tega dejstva se premalo zavedamo. A to je že druga zgodba, ki zahteva posebno obravnavo.

Foto: Flickr

Pripis uredništva: avtor je prispevek posredoval v objavo več medijem, tudi Časniku.


6 KOMENTARJI

  1. Če bi bilJanukovič in njegovi tako zviti kot je naša elita bivših partijcv, bi bila danes v Kijevu vsesplošna vstaja proti boksarju in drugim vodjem opozicije, polovica Ukrajincev pa bi sanjarila o krasnih časih pod Stalinom in mesta ter ulice bi se spet poimenivale po Stalinu. Naj pridejo k našim v uk, kako se to dela!

    • No, vsaj pol tako zvit! Naši geniji so res enkratni, neponovljivi! Prekaša jih sam tisti iz Koreje! Ampak! Ga bomo že prehiteli!

  2. Slovenski Lubejevi vstajniki protestirajo ob 18 uri zvečer, da ne rabijo Jankoviču plačat parkirnine. Protestirajo ob praznih stavbah, tako da jih bolj slišijo pokojni, kot pa oblast. Izreden pogum pokažejo ob sobotah, praznikih, ko hodijo po Ljubljani kot zombiji, ter kličejo in obujajo srečne sovjetske čase. No, Ukrajinci, to je pa druga zgodba, ki je ne bomo nikoli dočakali,… Mi bomo po starem.

  3. Komemtator ima prav, Slovenija imamo drugačen geostrateški položaj. Je v središču Evrope, samo: prvič, vlado vodi ženska, ki po diktatu od zunaj in znotraj uničuje državo; drugič; po zaslugi tvorca moralnega kodeksa in velikega pravnika za navadne smrtnike veljajo drugačna pravila; tretjič; če nisi pristaš virantinizma in nisi pokvarjen te odstranijo. Evropi je jasno, ko bo padla Slovenija bo padla Evropa. Vprašanje je, ne kako se do to zgodilo, vprašanje je kdaj samo kdaj se bo to zgodilo.

Comments are closed.