Ugrabljena strpnost

51
564

strpnost nestrpnostStrpnost (lat. tolerantia) je ena izmed velikih zapovedi sodobne družbe. Spada v red pojmov kot svoboda, enakost, človekove pravice, pluralizem, demokracija. Če komu pravimo, da je strpen, mu priznamo človeško širino in sposobnost za ustvarjanje odprte družbe. Če koga označimo za nestrpnega, ga razumemo kot socialno razdiralnega, kot morebitno grožnjo sami demokraciji.

Rojstvo strpnosti pripisujemo razsvetljenstvu oz. t.i. dobi razuma. Zgodovinski okvir pa so ji dale verske vojne 17. stoletja, po katerih je postalo jasno, da evropska družba ne more več računati na idejno in duhovno edinost srednjega veka, temveč se mora naučiti živeti v različnosti ver. Ideja strpnosti je zato že v začetku vsebovala kritiko religije.

Strpnost v rokah super-strpnežev

Do sem „šolska“ razlaga pojma strpnosti. Drugo pa je njegova zgodovinska raba. Na Slovenskem, denimo, smo priča pojavu, ko si določeni ideološki in politični krogi pojem strpnosti lastijo. S tem pa tudi pravico in poslanstvo, da vse druge učijo, kaj je in kaj ni strpnost, kdo je in kdo ni strpen. Religija, domoljubje, navezanost na tradicijo ali zgolj želja po redu v družbi, so v teh krogih radi videni kot vir nestrpnosti. Kdor ne spada v kroge samooklicanih super-strpnežev, je zato pogosto v zagati, ko se mora (pred javnostjo) braniti in dokazovati, da ni nestrpen. Ti krogi so politično in medijsko silno močni, zato zmorejo ostale skupine, zlasti katoličane, stigmatizirati in umetno postaviti v podrejen položaj. To so npr. storili s prebivalci Ambrusa po sporu z romsko družino Strojan l. 2006. Še danes kak novinar dolenjsko vasico Ambrus označuje za sinonim nestrpnosti. Kdor se je kdaj v Ambrusu ustavil na kavi, pa ve, da tam živijo povsem normalni ljudje.

Zato bomo na tem mestu razvili nekaj dvomov o strpnosti, kot jo pojmujejo bojeviti dediči razsvetljenstva. Poskušali bomo osvoboditi ta ugrabljeni pojem. Dvomimo trikrat:
Prvi dvom: Se je strpnost res rodila šele z razsvetljenstvom?
Drugi dvom: Je monoteizem res vir stalne napetosti in nestrpnosti?
Tretji dvom: Je imeti močno stališče (vero) res v nasprotju z dialogom in strpnostjo?

Strpnost preden nastopi „doba razuma“

Na dlani je, da je strpnost kot človeška kakovost vedno obstajala. Pač pod drugimi imeni. Indijski kralj Ašoka (+ 232 pred Kr.) je npr. temelječ na budističnem izročilu izdajal zakone o strpnosti in solidarnosti do šibkih, ki nagovarjajo še danes. Grška civilizacija, nato pa rimski imperij sta bila mogoča, ker so zakoni ščitili manjšine ter različnost narodov in ver. Podobno se je ravnalo, čeprav že zedinjeno v eni krščanski veri, Sveto rimsko cesarstvo. Slovenci nismo preživeli le zaradi ljubezni do lastnega jezika in zgodnje prve knjige, ampak tudi zato, ker smo bili del nam ugodnega velikega mednarodnega političnega sistema, ki se je najprej imenoval Sveto rimsko cesarstvo, nato Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti ter končno Avstrija oz. Avsto-Ogrska.

Kaj pa (krščanski) srednji vek? Ta je zelo priljubljena tarča razsvetljenstva, ko hoče pokazati nase, kako odlično da je napram prejšnjim dobam.

Kot praktični primer srednjeveške strpnosti navedimo madžarskega kralja Štefana, ki je okrog l. 1000 svojim podložnikom zapovedal prijaznost do popotnikov in tujcev ter pripravljenost se od njih kaj koristnega naučiti. Madžari so nekaj desetletij pred tem še ropali okoliške narode.

Tudi teoretični prispevek srednjega veka ni zanemarljiv. Sam pojem tolerantia oz. glagol tolerare je pravniških razpravah prisoten že v visokem srednjem veku. Znameniti Decretum Gratiani (zbirka pravniških norm, ki jo je sestavil menih Gratian) iz 12. stoletja uporablja izraz tolerare, kar v kasnejših stoletjih sproži nadaljnjo poglobitev. V 13. stoletju, kot ugotavljajo srednjeveški zgodovinarji (naslanjamo se na članek Istvána Bejczya, Tolerantia: A Medieval Concept, ki ga najdete na spletu), naletimo na dve zanimivi formulaciji. Prva pravi, da Cerkev nekaterih stvari ne odobrava, vendar jih dopušča. Druga pa, da moramo včasih tolerirati manjše zlo, da preprečimo večje.

Skratka, ne bomo razsvetljenstvu jemali pomembne vloge, ki jo ima v razvoju in uveljavitvi socialne kreposti strpnosti, ne bomo pa tudi toliko naivni, da ne bi videli, da gre za obče človeško krepost, ki so jo velike civilizacije in religije vedno znova odkrivale in povzdigovale. Vključno s srednjeveškim krščanstvom. Vmes so seveda nanjo tudi pozabljale ali zašle v nestrpno formo. Toda v Evropi tudi po razsvetljenstvu ni bilo drugače. Pravzaprav so dobo razuma po svoje nadaljevali in kronali zločinski totalitarni sistemi dvajsetega stoletja, ki so iz nestrpnosti naredili vrlino (npr. t.i. razredni boj).

Monoteizem – pravir nestrpnosti?

Stara Zaveza je jasna. Posejana je s trditvami in zapovedmi: Veruj v enega Boga! Jaz sem ljubosumen Bog. Ni drugega Boga… Vernik je pravi vernik, če zavrača lažne bogove, njihovo čaščenje in templje. Monoteistično ostrino ima tudi Koran. Do politeizma je neprizanesljiv kot Stara Zaveza. Ker sta se povrh vsega islam in krščanstvo skozi stoletja frontalno udarjala in izključevala in ker je ob tem udarce dobivalo tudi judovstvo, ni bilo težko skovati teze, da je pravzaprav monoteizem prvi vir nestrpnosti. To tezo boste danes še posebej veselo slišali razlagati s strani novodobnih duhovnih učiteljev. Teza bo podkrepljena s trditvijo, da vzhodna verstva, ki niso monoteistična (budizem in hinduizem), tudi niso nestrpna do drugačemislečih. (No, kronika verskega nasilja v Indiji v zadnjih letih seveda kaže drugačno sliko.)

Spet lahko navedemo vrsto zgodovinskih primerov o strpnosti treh velikih monoteizmov. A zazrimo se v soseščino. V severovzhodnem bosanskem mestecu Bijeljina je v katoliški cerkvi bil kip fatimske Matere Božje imenovane tudi Gospa od Orienta. Vsako leto 13. maja so se ob kipu srečali katoliški, pravoslavni in muslimanski verniki ter njihovi kleriki. Fatimska Devica je nagovarjala katoličane, ker se je prikazala v katoliškem prostoru, pravoslavne, ker je napovedala spreobrnjenje Rusije, in muslimane, ker spoštujejo Jezusovo mater in ker je Fatima bilo ime četrti hčeri preroka Mohameda. Nasploh je za mnoge predele Bosne bilo značilno, da kadar so praznovali kristjani, so v goste vabili muslimanske sosede, kadar pa muslimani, so pri njih praznični mizi sedeli tudi kristjani.

Potem je nastopila vojna in eden prvih pokolov, ki so jih zagrešile srbske paravojaške enote, se je zgodil prav v Bijeljini.

Za super-strpneže bo Bosna še en dokaz o agresivnosti monoteizmov. Kdor gleda globlje, vidi drugače. Bosna danes nima drugega izhoda kot ekumenizem in dialog med verstvi, trdijo poznavalci balkanske duše in večina tamkajšnjih verskih voditeljev. Monoteizmi, v svoji najbolj čisti duhovni sredici, se kažejo kot zakladnica sožitja in medsebojnega spoštovanja, ki lahko tudi Bosno dvignejo na raven svetlega zgleda. Monoteizem namreč ne omogoča le strpnosti do drugačnih, temveč po svoji notranji dinamiki med seboj drugačne napeljuje, da iščejo svoj skupni Temelj. In bliže so Mu, bolj se čutijo bratje in sestre.

Sodobni predsodek: človek s trdnimi stališči je nestrpen

Zaključimo v postmoderni. Po padcu ideologij je zrasel nov ideologem strpnosti. Najbolj strpen naj bi bil tisti, ki nima močnih in vseobsegajočih idej, ki je pragmatik, liberalno nevezan, uživač v različnosti in lahkoten v menjavah slogov. Ker ga nič ne veže, ker ne verjame v višji smisel, naj bi bil najbolj primerno gradivo za pluralno in globalno družbo, saj naj bi ne zahajal v idejne spore. Še več, na idejne in verske spore lahko gleda zviška. Tak, kot je, zlahka začne opravljati vlogo razsodnika v sporih med idejami in verami. Za šefa državnega Urada za verske skupnosti, denimo, bi po tej formuli najbolj ustrezal človek, ki je ateist in ki svoj posel razume kot da je nekakšna vzgojiteljica v vrtcu religij.

Vendar se rado izkaže, da je človek brez trdnih stališč in zavezanosti velikim idealom prazen človek. Super-strpnež je na koncu človek, s katerim se nimaš o čem pogovarjati. Ponovimo, kar smo že zapisali na nekem drugem mestu: Biti strpen ne pomeni odpovedati se svoji identiteti. Kdor nima identitete in stališč, tudi za dialog ni sposoben. Ta libertarna vseenost, ki je danes zelo v modi, je na dolgi rok večji vir nestrpnosti kot pa izoblikovana stališča.

Hočete dialog in strpno družbo? Verjemite v nekaj ali v Nekoga!

* To besedilo je bilo objavljeno l. 2011 v reviji Božje okolje.

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

51 KOMENTARJI

  1. Hvala za ta analitičen pregled zgodovine in filozofije strpnosti.

    Glede sodobnih pojmov, monopola nad strpnostjo, praznim “liberalnim” sodobnim človekom brez temeljev, vrednot, znanja.

    Fantastična mi je izpeljava kako so ideologije bazirajoče na razsvetljenstvu častili zadnjih 400 let nestrpnost pod pretvezo razrednega boja, nacionalnega boja, edine prave vere.

  2. Briljantno in aktualno na kubik! čestitke avtorju, gospodu Cestniku!

    Ker je bilo nekaj njegovih člankov v preteklosti bolj površinskih, sem se zbal, da ne bo več pisal tako poglobljeno, vrednotno in analitično.

  3. Temeljni problem nestrpnosti pri nas je res ta, ki ga izpostavlja avtor: odnos do človekoljubnih vrednot.

    Pri nas so oblastni mediji in politika nestrpni do tistih, ki opozarjajo na klavrno stanje človekoljubnih vrednot pri nas:

    – množične kršitve človekovih pravic, ki so potrjene z razsodbami evropskega sodišča za človekove pravice, kar je le vrh ledene gore množičnih kršitev civilizacijskih vrednot v Sloveniji

    – neresnicoljubnost in totalitarnost oblasti in oblastnih medijev

    – nedomoiljubnost oblasti in oblastnih medijev…

  4. Kar precejšen del politike je nestrpen do naše države Slovenije.

    To se kaže tudi v tem, da izogibajo izrazu Slovenija in jo nazivajo z omalovažujočim izrazom ” ta država”, namesto, da bi jo nazivali z izrazom “naša država”.

    Če se prav spomnim je s tem nazivanjem začel Janković potem pa so nadaljevali s takšnim nazivanjem tudi mnogi drugi. In ne le politiki, ampak tudi mediji. kako je mogoče, da se ti bogatijo na račun slovenskih jasli, vendar pa ne kažejo do Slovnije in slovenske skupnosti nobenega spoštovanja

    Revija Mladina pa je v zadnji številki še konkretnejša, ko na veliko poziva k izginotju Slovenije, ker je v njej tudi revščina.

    Pri tem pa zavestno spregleda, da je revščine proti jugu mnogokrat več.

  5. Tisti, ki omalovažujejo ali celo pozivajo k izginotju Slovenije, želijo s tem izginotje slovenske skupnosti.

    Ali ni to višek nestrpnosti?!

  6. Enako nestrpni do Slovenije in slovenske skupnosti so tudi tisti, ki nimajo pozitivnega odnosa do domoljubja.

  7. Mogoče pa bi lahko strpnost oz. toleranco razložili bolj primerno s še nekaterimi drugimi natančnimi Slovenskimi besedami npr.sočutje,prizanesljivost in predvsem potrpežljivost. Ti dovolj natančni pomeni bi nam morda lahko tudi pomagali.da bi se v kakršnihkoli že okoliščinah resnično trudili biti vedno potrpežljivi tako s sabo kot z drugimi.

  8. Po njihovem odzivu na revščino bi človek sklepal, da so miselnost in ravnanje, ki ga imajo evropske države z najvišjim standardom, kamor pošiljajo tudi svoje otroke. Vendar ne.

    Za “zgled” si jemljejo države, ki se resnično utapljajo v revščini, ker nočejo dobro gospodariti, ampak le neupravičeno jemati drugim, ki delajo in ustvarjajo.
    Ta vzorec so podedovali od totalitarne preteklosti, ki je bila izgovor, da so vzeli pridnim in dali delomrznežem, pridne pa pobili ali nagnali v zapore ali v tujino.

  9. Postavlja se vprašanje, kje se konča strpnost.

    Prav gotovo tam, ko je treba reči ne nestrpnosti do civilizacijskih standardov ( med katerimi je tudi človekoljubje) in domoljubja.

  10. Za Slovenijo je značilna sprevrženo deklariranje nestrpnosti leve politike z namenom, da se prikrije resnična nestrpnost do civilizacijskih vrednot v slovenski skupnosti.

  11. Nestrpnost je lahko neprikrita ali pa prikrita.

    Prikrita je tista, ki ničesar ne stori, da bi se negativen odnos do civilizacijskih vrednot ne spremenil v pozitivnega.

  12. Nisem zdržal do konca članka. Koga mi sploh še farbamo? Strpnost? Polovica Slovencev je pobita ali izgnana. Tu, v Sloveniji, se sedaj ukvarjamo s preimenovanimi Srtojani vs. ljudstvom brez identitete. Pa begunci? Kaj ISIS? Reveži kot mi? A sedaj jim bodo tile isti teroristi dali vizume?
    Gospoda, najprej DNA … vsi po vrsti .

  13. Libertarizem ni niti brez stališč, niti prazen ali brez identitete, je pa res, da nima ideološko izključujoče komponente, kot ga imajo verske ali politične ideologije tipa komunizem, fašizem ipd. In tista o libertarni nestrpnosti je oksimoron, to je tako, kot bi govorili o okroglem kvadratu. Bistvo libertarizma je ravno v tem, da drugemu dopuščamo enako svobodo, kot jo zahtevamo zase, tako da teoritično bi znotraj libertarizma nestrpnost bila mogoča le v tistem primeru, ko bi hkrati dopustili, da so tudi drugi nestrpni do nas.

    Tako da bi bilo dobro, če bi avtor članka dal primer nestrpnega libertarizma, ker jaz si ga niti teoretično ne znam zamislit. Edino stališče, na temelju katerega bi libertarizmu bilo mogoče očitati nestrpnost je verjetno kakšna ekstremna oblika anarhizma.

    In seveda razsvetljenstvu ne pripisujemo rojstva strpnosti kot take, ampak njeno institucionalizacijo, kar pomeni, da se je z razsvetljenstvom pojavila ideja, da mora pojem strpnosti biti ena izmed temeljnih vrednot političnega urejanja skupnosti.

    • …Bistvo libertarizma je ravno v tem, da drugemu dopuščamo enako svobodo, kot jo zahtevamo zase ..
      ————
      Daj no daj, ta recept se ne izide. Ker nekdo ki zahteva neko ravico zase za katero je prepričan da mu pripada, nujno trči ob pravico drugega in nastane konflikt, a ne ?

      • Ne, ker je ta konflikt na teoretični ravni izničen ravno s tem, ko ne moreš od drugega zahtevat nekaj, kar sam nisi pripravljen drugemu dopustiti, kar na praktični ravni funkcinora tako, da se posamezniku priznata zgolj dve temeljni pravici in sicer pravica, da nihče prisilno ne posega v njegovo svobodo in pravica do lastnine.

        To pomeni, da lahko vsak zase zahteva le tisto pravico, katere uresničitev ne bo posegla v svobodo in lastnino drugega posameznika. Skratka, živiš lahko tako kot si sama želiš, počneš lahko to, kar si sama želiš in s svojo lastnina razpolagaš na način, kot ti sama hočeš, nihče ti ne vsiljuje svojih vrednot, meril itd. vendar le do točke, ko bi to, kar počneš, omejevalo isti dve pravici koga drugega.

        Če nastane konflikt, potem to pomeni ravno to, da je nekdo zase zahteval nekaj več, kot je bil pripravljen dopustiti drugemu (in s tem kršil vrednote libertarizma), kar bi lahko poimenovali tudi nestrpnost.

        Skratka, poanta je ravno v tem, da ne moreš zahtevat vse, kar misliš, da ti pripada, ampak le tisto, kar misliš, da ti pripada, ki hkrati ne posega svobodo in lastnino drugega.

        Če poenostavim, potem to pomeni, da od drugih ne moreš zahtevati nič, razen to, da tebe in tvojo lastnino pustijo pri miru.

      • Niso vse pravice enake. Z nekaterimi ne kršiš pravic drugim.

        Te so zapisane v deklaraciji človekovih pravic.

        Pravice, ki si jih pa levaki sproti izmišljujejo, pa skoraj po pravilu kršijo pravice drugače mislečih.

    • Jesus ali nihil. Ti si primerek nestrpnega liberalca.

      Res je, da zadaj ni logike, je pa prisotno. Ti si namreč zelo nestrpen do tistih, ki ne delimo tvoje ideologije.

      • Moja “ideologija” je, da naj vsak živi življenje, kot si ga želi, brez da bi posegal v isto pravico drugih, torej da živijo takšno življenje, kot si želijo. Sedaj pa pojasni, do česa sem nestrpen.

        Če tvoja ideologija posega v svobodo drugih, potem je sama nestrpna in je kot taka na temelju liberalizma nelegitimna. Do nelegitimnega pa človek ne more biti nestrpen. To je tako, kot če bi rekel, da je krivično, da se nekoga, ki ti je ukradel nekaj, kar je tvoje, prisili, da ti to vrne. 🙂

        • Tvoja ideologija je, da živijo vsi tako, kot ti hočeš, ne, kot vsak sam hoče.

          Nestrpen si do kristjanov in na splošno do tistih, ki ne delimo tvoje ideologije.

          Ti se poskušaš prikazati kot idealen, pa si daleč od tega.

  14. Zelo dober članek.
    Opažam dejansko, da se je na Zahodu razplamtel neke vrste novi Kulturkampf. Ogromno je besa, celo sovraštva. Predvsem v ne-levih krogih. Ljudje imajo občutek, da je levica igrala igro nepošteno. Namreč, kaj se je zgodilo: levica se na Zahodu ne po letu 1945 ne po letu 1990 ni odpovedala cilju družbene REVOLUCIJE. Le da jo je zasledovala z drugimi sredstvi. Tako so si levičarji na Zahodu povsem podvrgli univerze in medije. Desnih mnenj je na univerzah in v medijih vedno manj – tako konservativno desnih kot sredinsko klasično liberalnih/libertarnih.

    Da boste razumeli resnost situacije: ČE konec osemdesetih ne bi izumili interneta, ki se je potem v devetdesetih tako razširil in nam sedaj po letu 2000 omogočil nove alternativne medije, bi praktično desnica bila BREZ GLASU v zahodni družbi.
    Nekaterih specifičnih glasov se sploh praktično ne sliši: katoliški komentatorji in mnenjski voditelji so tako na Zahodu skoraj povsem izrinjeni iz javnosti. Recimo NY Times ima enega zelo dobrega katoliškega kolumnista, Rossa Douthata, ampak so izjemni pritiski, zakaj je ta človek sploh med kolumnisti. V smislu, da so katoliška načela nestrpna, itd. Bigotry itd.
    V ZDA imamo tako zadnja leta odkrit napad na vsiljeno politično korektnost. Imamo vzpon populistov kot je Trump. V Franciji je prišlo do vzpona Front National. Sploh Le Penove ne odobravam, ampak njen pojav in vzpon je povsem logičen – glede na razvoj dogodkov je do tega moralo priti. V VB napadajo Camerona – mladi so si na zadnjih volitvah bali (!!!!) javno povedati na kampusih če so volili konservativce (!!!!!) – zato imamo sedaj vzpon populistične UKIP.
    Zadeve so se na Zahodu torej drastično poslabšale. je pa res da ljudje vidijo, da je cesar nag in zato ta povečan kulturni boj.

  15. Še nekaj bi rad povedal.
    Ne zavedamo se, kako je to bilo zelo previdno, fino in zakrito izpeljano in sfinancirano. Hiter razvoj dogodkov po letu cca. 2010 zamegljuje rahljanje družbenih norm in morale že prej (šestdeseta) ali pa recimo med letoma 1980-2000.
    Imamo recimo dva primera:
    1) Manipulacija političnega izrazoslovja. Uporabnik Jesus zgoraj piše o libertanizmu. Pozabi pa omeniti, da so liberalno/libertarno politično misel na Zahodu ugrabili levičarji v medijih in na univerzah in iz nje naredili socialni liberalizem. Ki je neka oblika socialističnega kolektivizma (prosto po pavlu) kipodpira državni nadzor in ki z liberalizmom 18. in 19. stol nima nobene veze.
    2) Manipulacija dobro/napačno. Tu so veliko vlogo odigrali mediji, šovi, sploh v ZDA. Mlajši se recimo spominjate sicer legendarnih humorističnih šovov, ki smo jih vsi gledali tudi v Sloveniji (kot po celem Zahodu), kot so bili npr. Prijatelji, Seinfeld. Imeli smo tudi oddajo Ellen, ki jo je vodila Ellen DeGeneres – deklarirana lezbijka. Recimo v humorističnih nanizankah so že v devetdesetih tako počasi delali majhne hece na račun gejev, in smo se smejali, nič ni to škodljivo itd. Evo, ‘fast forward 15 yrs.’ in imamo homoseksualne poroke po vsem Zahodu (tudi na “katoliškem” Irskem) in hkrati obtoževanje kristjanov, da so ‘bigots’. Samo 15 let je trajalo. Poleg medijev se je veliko manipuliralo tudi na univerzah z profesorji antropologije in sociologije, ki so lagali o spolu: lagali so da je spol kulturen in ne biološki. Tako se je danes uveljavil izraz ‘gender’: tega leta 1990 še ni bilo, imeli smo samo izraz ‘sex’.
    In veliko je še tega, želim samo pokazati kako so nam perifidno drastično spremenili svet v zadnjih 15 letih, mi pa se tega niti nismo zavedali.

    • Socialni liberalizem se je začel v zahodni Evropi razvijati ob koncu 19. stoletja, kot odgovor na socialne problematike in se je v Evropi dokončno uveljavil po koncu 2. svetovne vojne, ko se je začel formirati pojem socialne države, ki je pač danes temelj EU. Tu ni bilo ničesar ugrabljeno, ampak preprosto nadgrajeno.

      Druga zgodba so države, ki so po koncu 2. svetovnje vojne postale oz. ostale socialistične in ki seveda liberalne misli niso poznale. V teh državah se, po padcu berlinskega zidu, potem socialistična levica preoblikuje večinoma v socialno liberalne politične forme, zaradi česar se lahko nekomu zdi, da se tu karkoli ugrablja, ampak socialni liberalizem ni nekaj, kar obstaja od včeraj.

      To, kar pa ti ne omenjaš, je pa to, da poznamo tudi t.i. desni oz. konservativni liberalizem, ki seveda spet nič ne ugrablja, ampak preprosto liberalne ideje nadgrajuje z konservativnimi vrednotami.

      Z vidika libertarizma pa gre v obeh primerih za odklon, ker se pojem libertarizma meša z ideologijo.

      Levi liberalec po tako rekel, da je posameznik v družbi svoboden, vendar mora hkrati biti solidaren.

      Desni liberalec bo rekel, da je posameznik v družbi svoboden, vendar mora hkrati biti “moralen”.

      “Pravi” libertarec bo pa preprosto rekel, da je posameznik v družbi svoboden (brez omejtiev) v vsem, razen v tem, da ne sme nikogar drugega v nič silit.

      • Nič ni bolo nadgrajeno, ampak ugrabljeno.

        Socialisti so polni raznih besed, kot je svoboda itd., rezultat pa je omejevanje svobode.

        Le to, da je na zahodu drugače zaklamuflirano. Pri nas smo imeli verbalni delikt, tam pa “sovražni govor”, pa tudi neformalni pritisk, ki ga je veliko.

        Klasični liberalizem pa temelji na morali in spet gre za ugrabitev izraza – s strani jesusa / nihila.

    • Ni. Ker je zmanipuliral dejstva sebi v korist.

      V osnovi so klasični liberalci, ki imajo svobodo ZA (izbiro, odločitev, odgovornost) podjetnost, delo. Državo vidijo kot največjega hegemona.

      Socialistični “liberalci” pa na svobodo gledajo kot neomejenost prisil in neomejenost pravic. Državo gledajo kot supermarket pravic. Na človeka in družbo gledajo romantično kot na področje brez prisil, sile, napora, trpljenja, strpnosti. Velike probleme imajo s sabo, z notranjimi pri silami, z nezmožnostjo obvladovanja lastnih impulzov. So sužnji razvajenosti in prezaščitenosti.

      • To, kar si zapisal je popoln nesmisel. Neomejenost prisil bi pomenil totalitarno državo, torej državo, v kateri lahko oblast kadarkoli in iz katerega koli razloga poseže v tvojo svobodo.To z socialnim liberalizmom nima nobene zveze, niti nima nobene zveze z liberalnim socializmom. Še večji nesmisel je v tem, da praviš, da hkrati obstaja neomejenost pravic, kar je v kontradikciji s prvim. Torej, pojasni mi kako ima lahko nekdo neomejene pravice, hkrati pa je podvržen neomejeni prisili. To je takšen absurd, da glava boli.

        Gre preprosto za to, kar sem zapisal. Socialni liberalizem izhaja iz vrednoto osebne svobode, ki jo pa res omejuje s prisilno solidarnostjo, ker hkrati izhaja iz vrednote enakosti, kar pomeni, da mora družba funkcionirati tako, da ima vsak posameznik vsaj dovolj, da preživi in če si tega ni sposoben sam zagotoviti, potem mu mora skupnost kot celota pomagati, torej v tem je ta solidarnost. To pomeni “socialni” liberalizem.

        V temeljni ideji liberalizma pa te prisilne solidarnosti ni.

        Pri desnem ali konservativnem liberalizmu, pa je temelja ideja liberalizma omejeno z idejo o “moralni” družbi, torej v tem primeru je osebna svoboda tudi prisilno omejena na temelji nekih moralnih izhodišč. V tem primeru se od oblasti pričakuje, da posameznikovo svobodo v družbi prisilno omejuje z nekaterimi “moralnimi” zapovedmi.

        In spet, v temeljni ideji liberalizma te prisilne moralnosti ni. Vsaj je pač svoboden, da živi v skladu s svojim lastnimi, osebnimi moralnimi načeli, v katerega naj se država ne vtika.

        Temelja razlika med levimi in desnimi liberalci v odnosu do liberalizma je tako v tem, da levi liberalci dajejo prednost socialnim pravicam, desni pa ekonomskim.

        • jesus ali nihil, ravno zato, ker ne vidiš v kakšna protislovja gre ta socialistični liberalizem, neupravičeno napadaš Pavla, namesto, da bi napadal socialiste.

          Za socialiste so pravice (zase in za enakomisleče) vse, kar se jim sprdne, tudi, če kršijo pravice drugih.

          To je socialni liberalizem.

  16. Strpnost je, da, kljub verjetju v nekaj ali nekoga, dopustite sogovorcu, da tudi on verjame (ali pa tudi ne) v nekaj drugega ali nekoga drugega – in zato ni nič manj človek (oz. mu zato pripada manj pravic) … Seveda pa ne gre zamenjevati strpnosti s politično korektnostjo – naprimer: prav in človeško je, da smo strpni do muslimanov in prav je, da smo nestrpni do teroristov (pod islamsko zastavo).
    In to je svobooda – da je lahko nekdo musliman. In to je svoboda – da svojega načina življenja ne vsiljuje drugim.

  17. V DELU, 9. avgusta, g. Marjan Paternoster napiše: »Narod si bo sodbo pisal sam. Ustavno sodišče jo bo pa razveljavilo.« Kako nevarno, zmotno in hujskaško mnenje, da so v Sloveniji torej še vedno edino priznana in veljavna le »ljudska sodišča«, ki so povsod na svetu vendar temelj revolucije ne pa demokracije. »Karantanski narod« je to že pred stoletji dojel in vedel, zato je volil »kneza in sodnika«, ter oba spoštoval upošteval. To je bilo celo vzor piscem ameriške ustave za demokracijo, za kar se je Slovencem zahvalil sam predsednik ZDA Bill Clinton v Ljubljani.
    »Ljudsko sodišče« je res lahko poguba za ustavno sodišče, demokracijo in državo!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite