Stanje v mladi, komaj polnoletni državi, postaja iz dneva v dan bolj vroče. Na eni strani koalicija, na drugi opozicija in sindikati. Ter, vsaj na prvi pogled, civilna družba. Ki pa v luči dogajanja zadnjih tednov postaja vse manj civilna.
Protesti proti samopašnemu županu, ki so pred tedni zajeli štajersko prestolnico, so poželi nemalo simpatij povsod po državi. Po eni strani je sicer nenavadno, da je kljub mnogoterim očitkom o spornih praksah pri vodenju občine župan še pred dvema letoma na volitvah pometel s tekmeci, nato pa se mu je zgodilo ljudstvo zaradi radarjev, vplivu katerih bi se lahko vsakdo izognil zgolj z vožnjo v skladu s prometnimi predpisi. A po drugi strani je vendarle treba priznati, da je župan (v odstopu) s svojim ravnanjem nedvomno eden tistih, ki niso ravno v čast mestom, ki jih vodijo. Podobno kot večina županov največjih slovenskih mest. Od tod simpatije, ki so si jih vrli Mariborčani prislužili širom po Sloveniji.
Ali je še kje kdo gotof?
Zato tudi ni bilo presenečenje, da so se protesti razširili po državi, še zlasti, ker so protestniki izražali negodovanje nad splošnim političnim stanjem v državi. Z gesli proti ugrabitvi države, tajkunom in korupciji se nedvomno lahko poistovetimo mnogi. Tako, kot mnogi zavidamo Mariborčanom, ki so znali pokazati vrata županu, ki si je vodenje mesta predstavljal po svoje.
A se je kmalu pokazalo, da pri protestih le ne gre za ljudsko vstajo. Za vstaje je namreč značilno, da so protesti vsak dan večji in močnejši, saj s svojo moralno komponento pritegnejo vedno več protestnikov. Z izjemo Maribora se pri nas to ni zgodilo, povsod drugod je bilo namreč na vsakem naslednjem protestu manj udeležencev. Kar kaže na to, da moralna komponenta protestov ni bila dovolj močna.
Prav tako se je pokazalo, da so bili protesti kljub nekaterim parolam v resnici uperjeni le proti nekaterim izbranim stranpotem slovenske politike. Le kakšna je verodostojnost dvatisočglave množice, ki protestira proti tajkunom, korupciji in izigravanju pravne države, če se nato na protestih proti županu prestolnice, ki omenjene stranpoti pooseblja bolj kot kdorkoli drug v državi, zbere le nekaj deset protestnikov? Najmanj, kar si lahko mislimo, je, da so bili protesti spontani toliko, kot protibirokratska revolucija konec osemdesetih v Srbiji.
Primite tatu
Najnovejša groteskna zloraba civilne družbe je sledila včeraj, s podporo, ki jo je protestom z izjavo izrazilo Društvo slovenskih pisateljev. DSP je v resnici šlo še veliko dlje od podpore protestom. Z neposredno zahtevo po takojšnjem odstopu vlade in razpisu predčasnih volitev, ter, pazite, z zahtevo po odstopu politikov, ki koketirajo z vrhom katoliške Cerkve. Kdo so ti politiki, ni čisto jasno. A tudi ni pomembno. Ključno vprašanje je namreč, kakšna je dandanes sploh moralna avtoriteta društva, ki dovoli, da ga vodi in predstavlja nekdanji ovaduh komunistične politične policije?
Da sta spodobnost in zdrava pamet v tej državi v resnici zbezljali neznano kam, je pred dnevi demonstriral koprski župan in državni svetnik Boris Popovič, ki je na dan prvega zasedanja nove sestave Državnega sveta mariborskemu kolegu svetoval odstop. Pošteno in moralno. Če seveda prezremo manj pomemben podatek, da je za razliko od večkrat ovadenega Kanglerja Popovič bil tudi že obsojen.
Vir fotografij: wikipedia
