Mama je deklico odpeljala na Kitajsko, čeprav se oče s tem ni strinjal

Zbiram podpise za spremembo družinskega zakonika in odvzem pristojnosti CSD-jem nad otroki. Nobenih ugrabitev otrok več! Niti za pet minut. Enakopravno starševstvo v največjo korist otrok.

Številni primeri ugrabitev otrok še iz časa ministrice Anje Kopač Mrak (SD) vse do danes ostajajo nerešeni. Med njimi je tudi moj primer ugrabitve hčerke, ki je bila odpeljana na Kitajsko ob pomoči CSD in policije, in to brez sodne odločbe.

Mama je deklico odpeljala na Kitajsko, čeprav se oče s tem ni strinjal

Sem oče danes sedemletne deklice, ki je bila konec leta 2016 v Sloveniji ugrabljena in odpeljana na Kitajsko ob pomoči CSD in policije v Ilirski Bistrici, in to brez sodne odločbe. Dežurna socialna delavka Nina Bavdek (CSD Cerknica) je ob pomoči policistke Ane Borovnik (PP Ilirska Bistrica) kljub mojemu nestrinjanju izvedla odvzem otroka na policijski postaji v Ilirski Bistrici.

Po insceniranem družinskem nasilju, zrežiranem s strani kitajske ambasade v Ljubljani, je bila Liang (mati otroka), čeprav je bila povzročiteljica nasilja, skupaj s hčerko premeščena varno hišo v Piranu. CSD Ilirska Bistrica z direktorico Kristino Zadel Škrabolje se je v dogajanje vključil naslednji dan. Sledila je premestitev Liang iz varne hiše v Piranu v varno hišo v Ljubljani bližje kitajski ambasadi, od koder ji je CSD Ilirska Bistrica skupaj s podizvajalcem, društvom Ženska svetovalnica, omogočil odhod na Kitajsko skupaj z otrokom. Izgubil sem stik s hčerko. Potem se je zame začel pravni boj, ki traja še danes.

Nepravilnosti že na začetku poti, sodišče lahko le legaliziralo ugrabitev

Moj primer je le eden od mnogih. Seveda pa se tak organizirani kriminal na državni ravni ne more zgoditi brez žegna najvišjih ljudi na pristojnem ministrstvu, zato akterji tudi nikoli niso sodno preganjani. Mogoče je v ozadju ugrabitev otrok celo trgovina z ljudmi, ampak kaj, ko pri nas nimamo organa, ki bi to preveril. Inšpekcije nikoli ne odkrijejo nobene nepravilnosti in varne hiše so na tajni lokaciji, da niti policija ne ve, kje so. Sistem v sistemu. Čeprav je nad Kristino Zadel Škrabolje viselo kar nekaj sodnih postopkov zaradi nepravilnosti na CSD Ilirska Bistrica, ji je takratna ministrica Anja Kopač Mrak (SD) celo zagotovila napredovanje v regijsko direktorico – politično nastavljeni kader, zaščitena kot kočevski medved, in to s strani stranke, ki se najbolj pritožuje nad stanjem demokracije in človekovih pravic v državi.

Gremo sedaj k sodnim postopkom. Najprej sem dobil s strani sodnice Darje Morelj zavrnjeno zahtevo za začasno skrbništvo, ki sem jo vložil še pred odhodom Liang na Kitajsko. Sodnica je prošnjo zavrnila z utemeljitvijo, da mi ni uspelo dokazati, da je otrok na Kitajskem v smrtni nevarnosti, zato ni potrebe, da se mi zagotovi stik z otrokom. Vse, kar je sodnica lahko naredila v tistem trenutku, je bilo, da je poskušala legalizirati ugrabitev, saj otroka ni bilo več v državi. Potem sem dobil še odgovor tožilke Nedice Merlo na kazensko ovadbo, kjer je pisalo, da so tovrstne mednarodne ugrabitve otrok v Sloveniji popolnoma zakonite, čemur je pridruženo mnenje izdal tudi sodnik Tomaž Smrtnik, ki je napisal, da so ženske svobodna bitja in lahko odpeljejo otroka, kamor želijo.

Po istanbulski konvenciji je žrtev nasilja lahko le ženska in deklica, moški je avtomatično nasilnež

Poglejmo, kaj pravijo zakoni. Tukaj najbolj bode v oči Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini in boju proti njima (istanbulska konvencija), ki kot žrtve družinskega nasilja priznava le ženske in deklice, moški so pa avtomatično lahko samo povzročitelji nasilja. Za žensko je dovolj že, da vzklikne: „Jaz sem velika žrtev nasilja!“ pa že takoj letijo vse službe skupaj in ji zagotovijo mesto v varni hiši skupaj z otrokom. Otroka odpeljejo na skrito lokacijo in oče izgubi stik z njim. Potem so tukaj še interna pravila varnih hiš, za katera pa nihče ne ve, da sploh obstajajo, po katerih mora oče sprožiti ločitveni postopek, da lahko spet vidi svoje otroke.

Ti postopki, v katerih oče potem dokazuje, kaj se je dejansko zgodilo, potem trajajo desetletja, tako da otroci prej odrastejo. Medtem se očetu na vse možne načine vneto preprečuje stik z otroki in omogoča materi zlorabo ne samo zakonov, pač pa tudi pravic in koristi otroka.

Vse s podporo CSD-jev, policije in sodišč – njihovo sodelovanje je lepo opisano v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini. Vendar ti postopki niso namenjeni pomoči, še manj pa zaščiti otrok, ki so v tem primeru največje žrtve. Vprašljiva je tudi skladnost teh zakonov z ustavo. Seveda so ti protislovni zakoni sprejeti samo zato, da sodišča lahko pišejo krive sodbe, kjer se pravice žrtev še nadalje kršijo.

Pod ministrico Anjo Kopač Mrak se je zgodilo največ tovrstnih ugrabitev otrok

Med Slovenijo in Kitajsko obstajajo ogromne razlike v obravnavi družinskega nasilja. Na Kitajskem je družina sveta in se nihče vanjo ne vtika. Niti policija. Pri nas se pa vse institucije trudijo, da ti družino čimprej razbijejo. Če greš v komunistični in diktatorski Kitajski na policijsko postajo prijavit družinsko nasilje, ti kitajski policist reče: „Prinesi mi sodno odločbo in jaz se bom ravnal po njej.“ V visoko demokratični in svobodni Sloveniji se pa kar prometni policist loti urejati skrbništvo skupaj s socialno delavko, ki lahko pride tudi na dom v stilu Stalinove NKVD in odpeljejo otroka nekam brez odločbe sodišča. Sodišča pa potem naknadno potrdijo, da je tako prav in skladno z zakoni v izogib kakim kazenskim ali odškodninskim tožbam proti državi ali CSD.

Postopki naših državnih inštitucij se od leta 1945 niso spremenili popolnoma nič. Ministrovanje Anje Kopač Mrak (SD) je bilo eno najbolj poraznih s številnimi ugrabitvami otrok. Tukaj imamo tudi primer koroških dečkov, ki sta ravno tako bila ugrabljena s strani CSD in sta še danes v rejništvu. Ko država vidi, da ne more zmagati v sodnih postopkih, začnejo sodišča te postopke vleči do vrhovnega sodišča pa spet nazaj na prvo stopnjo v upanju, da se bo problem rešil sam od sebe. Obenem pa je treba preprečiti odhod primera na Evropsko sodišče za človekove pravice, kjer bi država seveda gladko izgubila.

Potem imamo primer jeseniške deklice, ki jo je mati pretepla do smrti, pa kljub temu za to ni nikoli odgovarjala nobena socialna delavka niti sodnica. Taki materi so sodišča po priporočilu CSD dodelila polno skrbništvo nad otrokom, oče je pa lahko otroka videl približno tako pogosto kot dedek Mraz.

Družinski zakonik še naprej legalizira ugrabitve otrok

Potem se je med ministrovanjem Ksenje Klampfer (SMC) zgodil rahel premik na bolje. Leta 2019 je bil sprejet novi Družinski zakonik, ki pa je socialnim delavkam še vedno omogočal ugrabitve otrok, ampak le za 12 ur, dokler primer ni prišel pred sodnika. Sodnik naj bi potem ugotovil, da otrok tisti trenutek ni smrtno ogrožen in da lahko skupaj z materjo zapusti državo. Država je s tem zakonom samo legalizirala podobne ugrabitve, kot je bila v mojem primeru.

Sprejeto je bilo tudi pravilo, da matere ne smejo same z otrokom z letališča na Brniku odpotovati v tujino brez sodne odločbe. To sodno odločbo pa nikakor ni težko dobiti, saj sodnik v 12 urah ne more ustrezno zakonsko ovrednotiti primera, ampak lahko samo legalizira ugrabitev v primeru, da socialne delavke z mrežo podizvajalcev, ki se najbrž konča pri kriminalnem podzemlju, ne spravijo matere z otrokom ven iz države še pred potekom teh 12 ur. V 12 urah namreč lahko s kakega drugega letališča prideš tudi v Tokio in se pred sodnika postavi dejansko situacija, v kateri lahko samo naknadno legalizira ugrabitev, saj je materi na begu med kriminalnim početjem nedopustno preprečiti, da s sabo odpelje še otroka. Med pandemijo covida so sedaj potovanja močno omejena in imamo takih primerov manj.

Med trenutnim ministrovanjem Janeza Ciglerja Kralja (NSi) pa zadeve stojijo v nekakšnem zimskem mirovanju. Ne zgodi se nič pomembnega, niti v pozitivnem niti v negativnem smislu. Nobeni novi zakoni za zaščito pravic otrok in očetov niso sprejeti na tem področju.

Rešitev nastale situacije je lahko le v reorganizaciji socialne službe

Centrom za socialno delo je treba vzeti pravico do kakršnekoli udeležbe pri odločanju o otrocih, ker za to niti niso usposobljeni. Socialna delavka ni niti otroški psiholog niti pediater, pedagog ali pravnik. Nič ni, odloča pa o vsem. Ravno tako so prometni policisti usposobljeni samo za urejanje prometa, ne pa skrbništva. Treba bi bilo ustanoviti novo službo, ki bi skrbela samo za otroke in kjer bi zaposleni z različnih področij, uravnoteženi po spolu, skrbeli izključno samo za največje koristi otrok. Trenutno pa imamo socialne službe, prežete s feministično ideologijo, po kateri je mati nedotakljiv bog, oče pa navadna smet, ki nima nobenih pravic oziroma mora te pravice iskati v deset let trajajočih sodnih postopkih.

V Sloveniji so mednarodne ugrabitve otrok popolnoma zakonite, kar potrjuje cela paleta socialnih delavk, policistov, sodnikov in tožilcev. Tudi sam razmišljam o tem, da bi očetom pomagal ugrabiti otroke in jih odpeljal v tujino v izogib ločitvenim postopkom, v katerih očetje izgubijo praktično vse. Kateri oče bi pa želel izgubiti stik z otrokom, če se pa lahko temu izogne s preprosto zakonito ugrabitvijo otroka. Očetje smo tudi svobodna bitja. Pri tem lahko sodišča tudi zapremo, saj ne služijo nobenemu namenu več, ampak se problemi rešijo z ugrabitvami. Pa še zaslužil bi. Po zaključenem postopku bi račun za opravljeno storitev poslal na ministrstvo. Ministrstvo in Mestna občina Ljubljana namreč take postopke še financirata prek podpore različnim društvom, kot je Ženska svetovalnica, ki na račun mizerije drugih tudi lepo živi.

Preseneča me, da se takega legalnega posla do sedaj še noben oče ni domislil. Feminizem je velik biznis, na račun katerega številna društva prejemajo denar od države, zato da drugim lahko uničujejo življenje.

Enakopravno starševstvo je v največjo korist otrok

Kot navaden državljan imam na voljo le ljudsko iniciativo. Tako sem na svoji spletni strani objavil peticijo in zbiram podpise za spremembo družinskega zakonika in odvzem pristojnosti CSD-jem nad otroki. Nobenih ugrabitev otrok več! Niti za pet minut. Enakopravno starševstvo v največjo korist otrok.

Mojo celotno zgodbo si lahko preberete na tej povezavi, kjer lahko tudi podpišete peticijo (TUKAJ).