Udri po pravni državi: Razveljavitev dela zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora

21
1262
dr. Stane Granda / Arhiv Reporter
Nepravnost slovenske države je hujši problem kot razmere v zdravstvu. Pravna država bi tudi to v veliki meri uredila.

V zadnjem času smo priča ponovnemu obračunavanju z ustavnim sodiščem. To je namreč »razveljavilo del zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, po katerem se je ta uporabljal retroaktivno za zadeve, v katerih se je predkazenski ali kazenski postopek začel pred njegovo uveljavitvijo oz. po 1. januarju 1990. Odločilo je, da ta omogoča nedopustno povratno uporabo zakona za obdobje pred njegovo veljavnostjo. Ustavno sodišče je odločilo, da je prvi odstavek 57. člena zakona v neskladju z načelom prepovedi povratne veljave predpisov, ker omogoča nedopustno povratno uporabo zakona za obdobje pred začetkom njegove veljavnosti, to je pred 29. novembrom 2011.«

Ena izmed vsebin slovenske osamosvojitve je tudi povratek ali bolje vzpostavitev pravne države. To ni nekaj enostavnega že za normalne državljane, kaj šele za one, ki so desetletja živeli v totalitarizmu, kjer je voditelj partije in države tudi najvišji vir prava. Seveda v imenu naroda ali delovnega ljudstva ali partije, toda nad njim je v resnici samo nebo, pod njim pa on in »naši«.

Kritiki ustavnega sodišča nam hočejo dopovedati, da je velik del slovenskih težav v ustavnem sodišču, ki ne spremlja volje državljanov po izboljšanju razmer v državi in pravičnejšem življenju. Želja po njem ni samo legitimna, ampak celo dolžnost vsakega njenega normalnega dobromislečega pripadnika. Seveda pa to ne sme potekati po neki revolucionarni poti, ampak na uveljavljen in splošno sprejet pravni način ali pravni red. Pravno bolj izobraženi gotovo poznajo dolgo predzgodovino ozadja za tako odločitev ustavnega sodišča. Možno je povezovati tudi z načelom »Nullum crimen, nulla poena sine praevia lege poenali», ki pove, da ni mogoče nečesa kaznovati, če to ni bilo predhodno navedeno v kazenskem zakonu.  Prvi naj bi to načelo, ki je postalo pravno splošno sprejeto, omenjal Paul Johann Anselm vitez von Feuerbach v bavarskem kazenskem zakoniku leta 1813. Ob rabi slovenskega zakona iz leta 2011 so mnogi pravni strokovnjaki in Državni svet opozarjali, da se ga ne sme uporabljati za nazaj. Toda bilo je, kot v primeru direktorja NLB, ki je dobil milijonsko odškodnino, kot bob ob steno.

Kričači kot običajno navajajo, da je sodišče znova delovalo v korist Janše in njegovih. Med njih so tokrat vtaknili še pravoslavnega župnika Boškovića. Kaj se jim je zameril mož ni jasno. Verjetno za to, ker ni navdušen nad njihovim zanikanjem in poniževanjem krščanskih vrednot in vsiljevanjem večvrednosti islama.

Njihova lažniva narava je jasna kot beli dan. Če bi bila tožilstva in sodišča taka, kot mislijo, da so oziroma bi morala biti, bi tudi preje lahko preganjali krajo in ropanje. Zakona, ki bi to dovoljeval, nikoli ni bilo. Svoje nedelo in politično delovanje znova skrivajo za ustavnim sodiščem: »Ne mi, ustavno sodišče je krivo, da živimo v nepravni državi!«

Razumemo, da vas pekli razgaljanje vaše nepravnosti. Ne morete prenesti vrste stvari, nazadnje tudi nedovoljene Titove ceste. Jan Zobec plačuje to na specifičen način, iz nas pa brijejo norce. Nepravnost slovenske države je hujši problem kot razmere v zdravstvu. Pravna država bi tudi to v veliki meri uredila. Mogoče je celo temeljni predpogoj za to.

Za zelo neumne nas imate!

21 KOMENTARJI

  1. To je to! Konkretno in jasno, da razume vsak, zakaj ni pri nas pravične pravne države!

    Zakaj pokvarjena leva oblast zlorablja pravo in nižja sodišča za dosego svojih pokvarjenih ciljev in pri tem ustvarjajo krivice mnogim.

    Napraviti je potrebno seznam vseh zlorab prava in sodišč, ki jih je storila leva oblast v zadnjih letih.

    Vsak državljan bi moral to vedeti. Vsak državljan bi moral poznati temeljna pravila pravne demokratične države.
    Mediji bi morali sistematično seznanjati državljane ne le o napakah, ampak predvsem kako se lahko uresničuje pravična pravna demokratična slovenska država.

    Vsak medij, tudi tisti, ki vsebuje trače ipd, bi moral obsegati vsaj polovico vrednotnih koristnih informacij.
    Le na ta način bodo državljani ozaveščeni in se bodo pravilno odločali tudi na volitvah.

  2. Tudi desne stranke bi morale delovati bolj sistematično, konkretno in razumljivo za državljane.

    Ni dovolj le ošvrkniti določene, ki so storili napake, ampak je potrebno na kratek in razumljiv način obrazložiti, kaj je bilo storjeno narobe in kaj je potrebno storiti, da se napaka odpravi oziroma, da jih v bodoče ne bo.

    Sicer gre za brezplodno medsebojno” bockanje”.

  3. Končno pa bi se morali ozavestiti pravni in drugi strokovnjaki, vsak na svojem področju, da bi povzdignili glas vselej, ko oblast na njihovem področju stori napako.

    V nasprotnem primeru so le podaljšana roka pokvarjene oblasti in so enako odgovorni za posledice napak oblasti.

    To še zlasti velja za sodnike, tožilce in druge pravnike in zdravnike ter ekologe in ekonomiste.

    • Gospod Svita se,
      dobil sem občutek, da vi zamenjujete oziroma enačite pojma strokovnjak in pravičnež. To, kar zahtevate od strokovnjaka, to dela pravičnež.

  4. Če strokovnjak zavestno dopušča napake, ki škodijo posamezniku ali slovenski skupnosti, potem je lažni strokovnjak.
    Potem ni storil madež posameznikom in slovenski skupnosti, ampak tudi stroki in sebi.

    • Kot sem zapisal, zamenjujete ta dva pojma in zato vam nekatere zadeve niso jasne! Eno je strokovnost in drugo je morala. Se pa nekako strinjam z duhom, ki veje iz vaših komentarjev, da imamo pravičnežev premalo. Resnično jih je malo.

      Mimogrede, strokovnjak brez morale dopušča tiste napake, ki mu koristijo. Na madeže ali na skupno dobro ne gleda.

      • V vsaki stroki obstaja tudi etika, ki je sestavni del strokovnosti. Resnični strokovnjak bo vedno ravnal tudi etično ali moralno neoporečno.

        “Strokovnjak”, ki ne ravna etično, ni strokovnjak, ampak prostitut. Ne služi stroki, temveč drugim interesom.

        • Do tega mišljenja imata vso pravico, gospoda Tine in Riki. Samo potem se ne čudita, če ogromno zadev ne razumeta.

          Milan pa Slavko pa še kdo so strašno inteligentni, so strokovnjaki na svojem področju, vendar so v službi princa Teme. Sorči, Janez pa ni strokovnjak ali pa je ravno tako v službi pri istem princu. 😮

  5. Moti me tudi, da se desnica ne oglasi, ko tujci, konkretno Srb Kostić, ki je že kupil Najboljši hotel v Portorožu za 25 milijonov, mi smo pa predtem vanj samo za obnovo vložili 100 milijonov, zdaj kupuje še preostale portoroške hotele , prav tako za drobiž.

    Zakaj se oglašamo le pri bančni luknji, tu pa ne.
    Zakaj tudi Slovenci ne premoremo svoje podjetnike, ki bi kupili naše hotele?
    Ali smo res sposobni le za natakarje in mehanike, druga pa ne?

    Zakaj se Srbi in Hrvati ponašajo s podjetniki, ki doma in na tujem prevzemajo turistične, trgovske in predelovalne nosilce, Slovenci pa ne.
    To so bistven postavke slovenske varnosti v kriznih časih, ne le migranti.

    • Zato, ker ti Slovenec odpusti vse, razen uspeha. In nehajte mi trobiti o poštenih in pridnih Slovencih.

      • Zdravko, oprostite, a ostro protestiram. Podobne izjave pustite g. Vuk-Godini.
        Morali bi leta živeti zunaj Slovenije, da bi objektivno opazili odnose, ki jih imamo doma.

        • Citiral sem nič manj kot Pipistrela. To so njegove besede. Ni treba protestirat. Po hudobiji smo slavni daleč naokrog.

  6. Dr. Granda pravite:« Kričači kot običajno navajajo, da je sodišče znova delovalo v korist Janše in njegovih. Njihova lažniva narava je jasna kot beli dan. Če bi bila tožilstva in sodišča taka, kot mislijo, da so oziroma bi morala biti, bi tudi preje lahko preganjali krajo in ropanje. Zakona, ki bi to dovoljeval, nikoli ni bilo. Svoje nedelo in politično delovanje znova skrivajo za ustavnim sodiščem: »Ne mi, ustavno sodišče je krivo, da živimo v nepravni državi!«
    Njihova lažniva narava je jasna kot beli dan. Če bi bila tožilstva in sodišča taka, kot mislijo, da so oziroma bi morala biti, bi tudi preje lahko preganjali krajo in ropanje. Zakona, ki bi to dovoljeval, nikoli ni bilo. Svoje nedelo in politično delovanje znova skrivajo za ustavnim sodiščem: »Ne mi, ustavno sodišče je krivo, da živimo v nepravni državi!«

    Anže Logar (SDS), predsednik parlamentarne preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji, pa je zapisal: »Poimensko bomo razkrili in sankcionirali krivce za bančno luknjo!«

    dr. Iztok Simoniti, diplomat, pravi: »Sprava bo, ko bo demokracija delovala. Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti. Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic. Ni mogoče doseči enotnega pogleda na zločine, ki so se dogajali pred pol stoletja in več, če ne zmoremo opraviti s sedanjimi zločini, z vsemi vrstami kaznivih dejanj. S spravo razumem mir v demokraciji, ki omogoča dobro, smiselno življenje posameznikom, ki so med seboj različni in hočejo različni tudi ostati. Za demokracijo, delovanje vseh vej državne oblasti, so prvi odgovorni politiki, pozicije in opozicije. Pri nas so tudi prvi krivci za razkol družbe, blokado pravne države in upad ugleda doma in v tujini. Ker na dejstva država politično in pravno narobe reagira, načrtno poglablja razkol med državljani, deluje proti spravi in ustvarja psihozo državljanske vojne. Pri nas sprave ni, ker ne deluje demokracija. Na Zahodu, kamor stremimo, je sprava možna samo v demokraciji, zato ker ima specifično metodo oblikovanja resnice. Prav zato, ker se pluralno oblikuje, preskuša in spreminja v prostoru republike, jo kot resnico/pravičnost sprejemajo različni – ateisti, teisti in agnostiki, levi, desni in zeleni. Resnica, potrebna za delovanje demokracije, izhaja iz razkritih dejstev. Spravnim dejanjem, ki morajo slediti, se demokratična država ne more izogniti; če pa se jim slaba demokracija izogiba, dejstva delujejo razdiralno in proti spravi. Nepregon zlikovcev ima za državo samo slabe posledice. Nepravični državi državljani odrečejo lojalnost, ko jo najbolj potrebuje; tako se je zgodilo z obema Jugoslavijama in se bo tudi s Slovenijo, če bo nepravična.« Iztok Simoniti, diplomat, še pravi: »Nobena oblast ali moč – politična, sodna, zdravniška, finančna, akademska, kulturniška, cerkvena – ne sme ostati brez nadzora; vedno je odgovorna republiki – državljanom. Predsedniki, ministri in tožilci se ne smejo nadzorovati sami; sploh pa se ne smejo bankirji, biznismeni in kleriki … Boj za nadzor zahteva veliko svobode – osvobojenosti strahu – vseh v republiki; mora ga zagotoviti oblast. Zato imamo državljani politične pravice – govoriti, protestirati, objavljati – in kritizirati vse oblasti. Ker vse oblasti – tri veje in vsi organi, predsednik države – samo služijo uresničevanju ustave, so avtonomni samo v zakonitosti. In to velja za vse univerze, cerkve, društva – za kogar koli v republiki.«
    Vsaka preiskava je zavajanje in ironija, kjer politiki preiskujejo one, ki so jih sami ustvarili. Vsakomur je menda jasno, da sta korupcija in protipravno ravnanje, na primer bankirjev, menedžerjev, mogoča samo z asistenco oblasti, ki bi jih sicer morala preganjati. Ali bosta predsednik omenjene komisije Anže Logar oziroma njegova komisija upoštevala navedena stališča in poimensko razkrila in sankcionirala krivce za bančno luknjo? Državljani pričakujemo delovanje države prava, ki je pogoj za učinkovitost demokracije in za razvoj države.
    Zlorabljena in zgrešena privatizacija je povzročila ponovno neenakopravnost državljanov !
    Strinjam se predvsem z mnenjem bivšega ministra dr. Andreja Umeka, SLS, da danes, ko se začenjamo zavedati gospodarskih in moralno-etičnih posledic Drnovšek–Markovićeve privatizacijske zakonodaje, nikakor ne bi smeli za napačne odločitve kriviti celotne slovenske politike. Krivce za ekonomski in etični kolaps v slovenskem gospodarstvu, ki sta v veliki meri posledica zgrešene privatizacije, je potrebno imenovati z imenom in priimkom, naj gre za posameznike in stranke. Vsakdo bi moral prevzeti polno odgovornost za svoja stališča in dejanja in nikogar ne bi smeli obtoževati za stališča in dejanja njemu politično in ideološko konkurenčnih subjektov. Tako prof. dr. Andrej Umek, v prispevku »Politika je spodbujala menedžerske prevzeme«; DELO – SP, 20.09.2014.

    »Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega ‘beneficiranega notranjega odkupa’ lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega.
    Le tako bomo izzive četrte industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlade.«
    Tako pa nedavno opozarja prof. dr. Andrej Umek.

    Kaj je torej interes politikov in prava in državljanov?

  7. Na primer. Župan glavnega mesta in nekdanji menedžer Zoran Janković je letos podelil naziv častnega občana tudi menedžerju Jožetu Mermalu, predsedniku uprave BTC. Predsednik države gospod Milan Kučan pa je v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Po mojem je to bila izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«, ki ga predstavljajo »revolucionarni preskoki« iz socializma v turbo-kapitalizem. Tedaj sem upal, da bo pri razvoju demokracije, družbe enakopravnih državljanov, pravne oziroma socialne države, imela prednost etika in ne pohlep po kapitalu. Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« oblasti, politike in civilne družbe?! Dejstva govore, da sem se zmotil, enako kot predsednik Milan Kučan.
    Zato se sprašujem, ali neetično ravnanje lahko postane častno dejanje? Očitno da, če temu pritrdi s sodbo Vrhovno sodišče.
    BTC navaja, da ni ugotovilo nobenega odškodovanja. Sodba sicer velja in podjetje sedaj posluje uspešno, kot berem in kar nisem nikjer oporekal.
    A ostaja vprašanje, kaj je pri tem menedžerskemu »nakupu« le tisto, kar je g. Kučan, kot pravnik in politik, ocenil kot neetično in da pomeni »siromaši podjetje«? A to lahko pojasni samo g. Kučan.

    Kljub sodbi Vrhovnega sodišča, ko je splošno znano, da ima naše sodstvo težave z gospodarskim finančnim pravom, ne morem razumeti, da je lahko izrečena taka sodba, ko pa ena najbolj kompetentnih oseb v državi za te zadeve, to je direktorica SDK, tedaj izjavi:»V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« SDK ima še sedaj visoko zaupanje državljanov in njihovo nostalgijo, pravosodje pa žal še ne, pa tudi mnogi politiki ne. Mnogi menedžerski nakupi podjetij so izvedeni z menedžerskimi krediti z zastavo delnic kupljenega podjetja, ko so menedžerji kar s sredstvi oz. iz dobička tega podjetja »plačevali« svoj kredit. Takšno »odplačevanje« kreditov je oškodovanje podjetja, kar je v EU strogo prepovedano. Prepričan sem, da je direktorica SDK zato dala pravo izjavo oz. oceno. Podjetje je namenjeno, da skrbi za svoj razvoj, ne pa da plačuje kredite svojim menedžerjem, da ti postanejo najprej lastniki na račun sredstev podjetja in drugih deležnikov podjetja. Ali je res etično, da menedžerji šele potem ko »postanejo« tudi lastniki podjetja, pričnejo resno skrbeti za razvoj podjetja. Zakaj so potem plačani? To ni etično, ne častno, ne družbeno odgovorno. Kako je lahko zakonito? BTC d.d. pa me poziva, če najdem eno neplačano menedžersko delnico, bodo poskrbeli, da se »vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari« eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji.

  8. Politika in stroka so pogosto etično nezreli, a ljudstvo jih kar voli.
    Vzemimo enostaven primer, ki nazorno kaže, da sta vsa politika in stroka zatajili in nista bili etični in pravični.
    Dovolili sta, da podjetja v državni in zasebni lasti lahko zadržijo del plače zaposlenega-lastnine, to je prispevke za pokojnino, ne da bi zaposlenega, ki je lastnik teh sredstev sploh kaj vprašali. Poslanec Jože Tanko, SDS, se je celo pohvalil: »S tem smo pomagali podjetjem!?« Pomagali pa so le lastnikom podjetja in to kar z denarjem zaposlenih, ki pri tem niso imeli nobene besede, pri čemer so ogoljufali zaposlene.
    In to naj bi bil primer delovanja demokratične, pravične politike, ki daje osnove za pravične zakone.
    Zakaj niso poslanci tako pomagali z lastnimi prispevki svoji državi?

    Celo dr. Marko Jaklič z EF-Lj je to opravičeval, češ da je pač šlo za nekakšno dobronamerno kreditiranje podjetja s strani zaposlenih.
    Torej kreditodajalci, upniki, to je zaposleni nimajo pri tem nobene besede.
    Mar na tem principu delujeta slovenska ekonomija in pravo, kar je skregano z osnovno moralo, »kar ne želiš sebi, ne stori drugemu1«
    Prizadeti državljani so upravičeni, da ne volijo, ampak tožijo politike, ki so to počeli.
    Na kateri strani j(so)/bo(do) politika in pravo, ekonomija…, državljani?

    • To je praktičen primer, ki kaže, da takšno nemoralno ravnanje in okodovanje zaposlenih skoraj nikogar ne moti, razren prizadete. Ta brezbrižnost je vzrok, da pravna država ne deluje, demokracija in država pa zudi ne.

      • Kdaj bomo dočakali boljšo pravno državo?
        Ta primer kaže, da krivica, oškodovanje zaposlenih ne briga nikogar, če to ni storjeno njemu osebno.
        Tako politiki še naprej lahko trdijo, da so z zakonom pomagali podjetjem, a ne dojamejo in ne priznajo, da so sprispevki zaposlenih, ne da bi zaposlene o tem kaj vprašali in obvestili, pomagali lastnikom podjetjeem. Zaposleni so zaradi zavajanja poltike in stroke, ostali pri nižji pokojnini.

  9. Odgovor na Romanos37: Ja, baje je problem. Sicer se v zadnjih tednih pogovarjamo (in bi se čim več morali) o dolgoletno slabem volilnem uspehu NSi in o odsotnosti stabilnih desno sredinskih strank. O nespornih dejstvih, ki vseskozi onemogočajo bolj uravnoteženo vladanje in boljšo prihodnost. Ampak tukajšnji strici z ospredja streljajo kozle. Tete pa se ne damo, a bistvo problema ostaja skrito. Namen?

  10. Zdravko, 4. 8., ob 23:17
    “Po hudobiji smo slavni daleč naokrog” – zelo daleč? Do kod? Kako se meri omenjena razdalja? In kako se meri aplicirana slava?
    In kaj vemo o dobrohotnem sprejemanju tujega uspeha? Ali smo tudi to analizirali po posameznih državah?
    Zdravko, Zdravko!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite