Vir: blog Jože Bartolj. Včasih se zgodi, da naletiš na primer, ki ga ne znaš čisto opredeliti. Ponudi se ti nehote, brez možnosti vpliva, lahko ga sprejmeš ali zavrneš. To se mi je zgodilo v preteklih dneh, ko sem pripravljal oddajo Moja zgodba o primeru Igorja Omerza in Ferdinanda Urbančiča. Primer je nekoliko opisan tule, moč pa mu je tudi prisluhniti.
Nobenega vzroka nisem imel, da ne bi podvomil v to, kar so sporočali dokumenti Udbe o »Streli«, alias Ferdinandu Urbančiču. Ta naj bi ovadil domoljuba Janeza Topliška, ki si ji že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prizadeval za samostojno Slovenijo. Tako pravijo udbovski dokumenti, pravzaprav Urbančičevo pismo Francu Popitu oz ZKS-ju. Na njem je Urbančičev podpis. Zakaj bi vanj kdo (Omerza ali jaz) podvomil…
Pa vendar. Kaj bi storili, če bi vas poklical obdolženec sam in rekel, da je nedolžen? Ker nisem sodnik in ni moj namen, da bi nekoga za njegova dejanja obsojal, če ne poznam vsaj nekaj ozadja, sem se odločil, da Urbančiča povabim v studio, naj pove »svojo resnico«.
In res! Možak pri 85. letih je prišel. Če bi bil jaz na njegovem mestu, verjetno ne bi prišel, še sploh, če bi imel kosmato vest ovajanja drugih. Njemu pa je bilo očitno veliko do tega, da bi povedal svojo zgodbo, da bi si na nek način »opral ime«. Razumem, leta so tu in človek se želi spraviti s seboj in svojo zgodovino.
Urbančič je prinesel še več dokumentov (celo ene iz leta 1945, kjer ga takratno sodišče obtožuje, da je kot 15 letnik vodil odred Be-ga (belegarde – vaške straže) in da je sodeloval, še več, da je celo vodil uboj nekega kurirja Dolomitskega odreda). Glede na njegovo takratno starost se mi je zdela ta obtožba, zaradi katere je celo odsedel dve leti, več kot izmišljena. Se pravi, da je tudi v take dokumente mogoče dvomiti…
Urbančič sam sklepa, da je UDBA na Švedskem morala projicirati neke skupine in dogodke, ker je imela tam vsaj pet ljudi, ki so morali opravičiti to, da so na njeni plačilni listi. Tako pravi Urbančič, ki je sicer sam vse obtožbe zavrnil in jih označil za smešne, neutemljene in netočne.
Kot rečeno, jaz nisem sodnik in radio ni sodne dvorana, vendarle pa poslušalci na nek način so porota, saj je Urbančič opravil »javno spoved«. Resda se je spovedal le tistega, kar se je hotel, pa vendar naša naloga ni bila, da bi ga pri tem obtoževali, ampak, da ga poslušamo.
Morda sem pri vsem skupaj res deloval nekoliko naivno, kot pravi Igor Omerza, a vendar smo lahko vsaj nekoliko spoznali način delovanje UDBE na resničnem primeru.
Ferdinand Urbančič je v vsakem primeru tudi žrtev. Njegovega imena niti ni na seznamu udba.net, kljub temu pa dogodki izpred 50 let še vedno vplivajo na njegovo življenje. Prej omenjeni Janez Toplišek je bil takrat ubit, udbovski dokumenti trdijo svoje, Urbančič krivdo zanika… Verjamem, da mu ni prijetno, ko ga bližnji sprašujejo, kaj je resnica.
