Narodova usoda je odvisna od moči krščanskega konja

19
433
Narodova usoda je odvisna od moči krščanskega konja

Bogve kaj vse se zgane v nas ob glasovih, ki prihajajo, denimo, izpod Macesnove gorice? Preverimo lahko pri sebi. Ideološke obrambe vlečejo v svojo opravičujočo smer. Velika je množica brezbrižnih in apatičnih. Toda potencial za zdravljenje naše posttotalitarne kulture in družbe nosi v sebi edinole globoka človeška prizadetost ob vsem prestanem trpljenju. Stara modrost je, da »je bolečina sveti angel, ki pokaže ljudem zaklade, ki bi sicer ostali za vedno skriti«.

Bi se mlade generacije, brezbrižni in apatični, sploh pa ljudje z obrambami, po 75 letih še lahko prikopali do teh zakladov? Bogve. Morda, če resno vzamejo, denimo, Rilkejevo misel, ki pravi, da je »naša naloga, da to začasno, minljivo zemljo tako globoko vtisnemo vase, da njeno bistvo nevidno spet vstane v nas.« Ali če gre za kristjane, ki precizno odgovarjajo na dve božji vprašanji – »kje si in kje je tvoj brat?«

Narodova usoda je odvisna od moči krščanskega konja

Od kristjanov lahko pravzaprav upravičeno pričakujemo, da izvlečejo slovenski voz iz blata. In to po kmečki logiki, da kadar vprežena utrujena konja zastajata, pameten kmet z bičem švrkne po tistem, ki bolje vleče. Narodova usoda je odvisna od moči krščanskega konja.

Se zdi ta trditev pretirana? Poglejmo. Kristjan je edini, ki ve, da je udbomafija sicer močna, toda Bog je vsemogočen. V Svetem pismu bere: »Kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5,20). Kristjan sovraži greh, ne pa grešnika. Namesto stokanja ali napadanja kristjan izbere konstruktivnost in namesto kritike ustvarjalnost. Jasno mu je, da je obstoj zla neizogiben, da pa zlo služi tudi kot svetilnik, ki svari druge, da se izognejo njegovim čerem. Kristjan ve, da spiralo zla prekine le odprtost srca. Na voljo ima velikansko moč, saj lahko ustvarja prostor, v katerega včasih lahno prišumlja, včasih pa prirjove Sveti Duh. Predvsem pa je kristjan prepričan v to, da bo imelo zadnjo besedo veselje ob vstajenju od vsake smrti.

Angel, ki nam pomaga za bolečinami odkrivati zaklade, je na delu tudi v pobudi Vseposvojitev. Lepo povabljeni na E-pokopališče, kjer se lahko z zapisano mislijo in prižgano svečko poklonimo spominu na žrtve vojnega in povojnega zla pri nas. Z molitvijo za njihove duše pa utrjujemo globoko in trajno vez z njimi, med nami in z večnostjo.

19 KOMENTARJI

  1. Vendar naj krščanski konj resnično deluje za skupno in posamično dobro.

    V zadnjem obdobju sem namreč imel slabe izkušnje z dvema predsednikoma desnih strank na lokalni ravni, ko sem si prizadeval, da se končno uredi prehod za pešce preko državne ceste, ki bo omogočal meščanom obiskovanje cerkve po poti, ki je asfaltirana že 40 let, prej pa je bila gramozirana.

    Prvi mi je odgovoril: ” Kje pa ste bili, ko so naši otroci hodili še v šolo?” Pa čeprav je vedel, da še takrat nisem živel v tem delu mesta in nisem vedel za ta problem.
    Drugi predsednik pa je odgovorili: ” Prehoda ne bo, ker je premajhna vidljivost.” Takoj sem mu odgovoril: “Kaj pa sosednji obstoječi prehod za pešce, ki ima enkrat slabšo vidljivost na isti cesti?” Pa kljub temu ni spremenil svojega negativnega stališča do prehoda. le dodal je: ” Saj tudi jaz hodim tu čez, ko ni prehoda za pešce, pa bi po tvojem naj bil.”

    Seveda se mu splača kršiti zakon o varnosti prometa in hoditi preko neoznačenega prehoda, ker bi se mu sicer pot podaljšala za cca 400 metrov, če bi šel čez označen prehod. Naj še omenim, da so drugi prehodi v mestu medsebojno veliko bližje en drugega kot bi bil ta prehod, ki še ni urejen, do sosednjih prehodov.

    Zakaj takšen odnos do skupnega dobrega in do soljudi?

  2. Res dvomim.

    Prvi se je že spokoril, ko je videl, da sem ga podprl pri eni drugi stvari.
    Pri drugem pa te priložnosti še ni bilo.

    Kljub temu pa bo prehod naslednje leto urejen. To je predvčerajšnim potrdila leva občinska vlada, ker ni mogla izničiti argumente, ki so bili v prid prehodu.

    Vseeno pa sem žalosten, da niso ta prehod že zdavnaj sforsirale desne stranke oziroma tisti, ki hodijo k maši.

  3. Naj pripomnim, da nimam nobene funkcije ne na desni, ne na levi politični strani. K maši pa hodim redno.

    Če bi jo imel, bi ravnal preveč “tankovsko”, vse dokler ne bi bil dosežen cilj.

    Zato je boljše tako kot je. So tudi drugi bolj srečni, da imajo večji mir.

  4. Res je žalostno gledati stare ženice in može, ki se trudijo s počasno hojo priti čez cesto do asfaltne poti, ki nima označenega prehoda za pešce.

    Ko jih opazuješ vse onemogle, si misliš: ” Poglej tisti, ki bi naj poskrbeli za označen prehod si očitno mislijo: ” Naj jih povozi avto, zakaj pa rinejo k maši!”.

  5. Pa še ne podoben primer naj navedem:

    Ko sem pred nedavnim poslal elektronsko sporočilo vodji našega pevskega cerkvenega zbora, ki je hkrati organist in mu v njem predlagal, da bi pripravili koncert Marijinih pesmi tako kot ga pripravijo v drugih krajih, mi sploh ni odgovoril, čeprav mi je na druga sporočila doslej odgovarjal.

    Mogoče pa je bil prizadet, ker je vložil veliko truda, da je necerkveni zbor, v katerem ima skupaj z dirigentko glavno besedo, da so v kulturni dvorani pripravili koncert partizanskih pesmi.

    Ko sem posredoval ta predlog še našemu župniku, mi je odgovoril, da bi bilo lepo če bi bil koncert Marijinih pesmi.

    Torej obstaja upanje, da bo.

  6. Že ta dva primera nas opominjata, kje tičijo vzroki za neuspehe desnih strank:

    – v nesposobnosti vodilnih
    – v slabem občutku kaj je slovensko skupno dobro
    – v slabi komunikaciji z volivci
    – v bojazni, da bi kdo izpadel kot sposobnejši
    – v pomanjkanju ustvarjalnega sodelovanja z volivci in nasploh…

  7. “… pameten kmet z bičem švrkne po tistem, ki bolje vleče.”
    Popolnoma drži, druge rešitve ni. Toda treba je dodati, da je levi konj, ki vleče nekam “kar tako”, bolj spočit in bolj rejen. Res je tudi, da se ta konj v blatu kar dobro počuti.

Prijava

Za komentiranje se prijavite