Udba.net: eden poslednjih udarcev z repom pošasti, ki ji je ime Udba

18
2043

V zadnjem času nekateri pisci očitajo posameznikom, kaj so počeli ali rekli pred pol stoletja in mahajo po zraku z raznimi spiski domnevnih udbaških konfidentov (Udba net, Špiclji Udbe idr.) ter posameznike s teh spiskov brezprizivno razglašajo za registrirane sodelavce Službe državne varnosti.

Seznama Špiclji Udbe ne poznam in ga ne morem komentirati. Poznam pa knjigo Udba net, ki je nastala na podlagi spletne objave slovenskega rojaka iz Avstralije g. Dušana S. Lajovica leta 2003, in v kateri sem našel tudi sebe. Stvar me ni presenetila, ker sem svojo »udbaško kariero« na dolgo in široko predstavil javnosti najprej v moji avtobiografski knjigi Stati v areni (Založba Mladika, Trst, 2015) in potem še v kratkem povzetku v medijih (npr. Novi glas, 3. 11. 2016). Sem pa pri prelistavanju Lajovičeve knjige razočaran ugotovil, da ni v njej nikogar od pravih udbašev, ki so me nekajkrat naskakovali, in ki imajo svoja imena, ter so še vedno tu med nami, ker je pač Udba ob propadu režima očitno počistila sezname in zavarovala svoje ljudi.

Kot ni v knjigi niti rdečih veljakov iz 226 strani dolgega seznama resnične udbomafijske Hobotnice, z Velikim Botrom na čelu, ki nam je ugrabila državo, in jim udbaštvo dobesedno gleda ven iz obraza. Objavila bi jo naj na spletu Mladina, verjetno takrat, ko je bila še dostojen časopis, in se še ni spridila v protijanševski pljuvalnik. Mladinin seznam prinaša osebne podatke članov, funkcijo in položaj v udbomafijskem lobiju, možnosti napredovanja, področje delovanja, opise vrlin in slabosti članov mafije ter celo opise njihovih grehov idr. Skratka toliko zanimivih informacij, da bi lahko o njih napisali sto kolumen.

Sem pa npr. v Lajovičevi knjigi našel sebe, ki sem se dolga leta otepal pritiskov, da bi ovajal, in se ob enem  pogovoru v prostorih Velikega Brata celo zapletel v fizični obračun z nasilnim spraševalcem ter ga pisno prijavil šefu. Pa bil zaradi mojih javnih kritičnih stališč do režima in njegovih predstavnikov v svinčenih letih z velikim hrupom izključen iz partije, končal pred sodišči z zahtevo tožilstva po dveh letih zapora, ki sem se jim po sreči za las ognil, in bil zaradi nekooperativnosti do Udbe vržen iz podjetja. Pa doživel »Goli otok« v Luki Koper zaradi upora proti nekaterim ukrepom Koreličeve prisilne uprave in si s pisnim protestnim rafalom CK-ju ob politični likvidaciji Staneta Kavčiča nakopal za vrat vojaško obveščevalno službo, kar vse je lepo opisano v moji knjigi. Dolga roka Hobotnice me je dosegla celo še v tranziciji, ko me je žirija Kocjančičeva nagrade dvakrat izbrala za nagrajenca (2005, 2012), a so rdeči Kmeri v občini Izola obakrat preprečili podelitev nagrade (Reporter, 20. 2. 2012).

Prav tako sem presenečen našel v Lajovičevi knjigi bratranca duhovnika, ki si je v prerivanju z Udbo prislužil nekaj mesecev zapora, vzorno vzdrževal, obnavljal in restavriral kar trinajst podružničnih cerkva v svoji župniji, dvignil župnijo na vrh lestvice po branju Mohorjevk, bil desetletja član organov in nekaj mandatov tudi podpredsednik Mohorjeve družbe, pustil za seboj knjižnico z okrog pet tisoč knjigami ter se je njegovega pogreba udeležilo okrog tisoč ljudi, od tega skoraj sto duhovnikov. In v zvezi s tem »inkriminiranim udbaškim konfidentom« smo na pogrebu slišali, med ostalim, da je »vedno znova razgaljal korenine povojne ideološke totalitarnosti«, pa »da so bile vse njegove zadolžitve pri Mohorjevi njegovo življenje, saj je na sejah kar žarel od idej in navdušenja, pa tudi od jasnih in zdravih stališč, s katerimi je znal nositi tudi glavo na prodaj, ko je šlo za temne čase naše zgodovine« (Novi glas, 13. 3. 2008).

Našel sem še enega »špiclja«, to je prijatelja, uglednega istrskega pesnika in publicista, ki se je po vojni uprl pritiskom Udbe, da bi ovajal, in je raje pobegnil s soprogo in parletnim otrokom najprej v Trst, kjer je doživel prvi poskus ugrabitve, a ga je po srečnem naključju rešila tržaška policija. Na kar se je odselil v Nemčijo, doživel tam nov ponesrečen poskus ugrabitve, prešel pod varstvo zavezniških vojaških sil, kjer so mu svetovali umik v Avstralijo, kar je tudi naredil. Tam pa se je začel preživljati kot čistilec v bolnici, na kar je moral obnoviti maturitetni izpit, v angleščini namreč, se dokopal do magisterija iz bibliotekarstva in informatike, se na to temo udeležil številnih strokovnih konferenc po svetu, od Avstralije naprej prek Kitajske in Evrope pa do ZDA, kjer je bil nekaj časa celo član New York Academy of Sciences (Primorska srečanja, št. 255/2002), in se ob osamosvojitvi vrnil v rodno Istro, da bi v njej zatisnil svoje utrujene oči. In, kot zakleto, je bil tudi on v tranziciji, zaradi spletkarjenja sprijene obalne politike, dvakrat zapored  (2010, 2012) oropan Kocjančičeve nagrade (Reporter, 20. 2. 2012).

V knjigi sem našel tudi »Golootočane« ter ugledne izobražence in literarne osebnosti, ki so se v svojem življenju pogumno izpostavljali za politični preporod Slovenije. Kar kaže, da gre pri navedenih seznamih za nekaj sto različnih usod, o katerih se nam niti sanja ne, zato nima nihče pravice, da lomasti po njih in jih z neznosno lahkotnostjo razglaša za udbovske konfidente.

Lajovičeva knjiga eden poslednjih udarcev UDBE

Zato ocenjujem, da je npr. Lajovičeva knjiga, verjetno brez njegove vednosti, eden poslednjih udarcev z repom te pošasti, ki ji je ime Udba. Nekomu je očitno uspelo poslati v promet seznam nesrečnikov, ki jih je Udba naskakovala, računajoč na to, da bo kdo pograbil to kost, in z njo po mrhovinarsko vnašal v javnost zmedo in zdrahe, predvsem v vrste slovenske pomladi, ker, kot navedeno, pravih udbašev z leve ni videti v knjigi. Kajti, čim si v preteklosti količkaj izštrlel v družbi, ti je bil vsiljen razgovor, po katerem je nastala, brez tvoje vednosti, zabeležka, ki je romala v Udbin arhiv, in z njo se je odprl tvoj dosje.

Meni se je to verjetno zgodilo, ko sem kot študent neprestano rinil v inozemstvo, na delovno prakso v Belgijo, na trgatev v Provanso, na avtostop turneje po Evropi ipd. Za odhod v tujino pa je bil takrat, ob vstopnem vizumu v tujo državo, potreben tudi izstopni vizum iz Jugoslavije. In pred sleherno izdajo izstopnega vizuma, si bil pozvan na razgovor »k tovarišu«, ki ti je odpredaval pridigo o sovražnikih države in o tvoji dolžnosti da jo pomagaš varovati pred njimi. Seveda je bil razgovor pospremljen tudi s kakim namigom o možnem napredovanju ali pa s kako rahlo grožnjo.

Vsakdo se je vlekel ven iz teh klešč, kot je vedel in zmogel. Z izmikanjem, polovičnimi obljubami, lahko tudi odklonilno, vendar s posledicami, ki so temu sledile, kot smo to lahko videli v navedenih primerih. Lahko je pri tem kdo tudi klonil, kar pa je tudi človeško, a je potem to plačeval s težkimi travmami v sebi.

Zato se mora sleherni človek pred obsojanjem vprašati, kako bi se sam obnašal v brutalnih okoliščinah prejšnjega režima, ko je bila sleherna odgovorna javna služba pogojena z zahtevo po vstopu v partijo, ali pa v okoliščinah, ko te je proti tvoji volji zobato kolesje Udbinega stroja za mletje ljudi potegnilo vase. Lahko je namreč biti demokrat danes, ko te to nič ne stane, in ko za to ni potrebno nobeno herojstvo. Po tej logiki bi se npr. morali spraviti tudi nad Pučnika, ki je bil v mladosti tudi komunist. Rad bi videl junaka, ki bi se tega lotil, ker bi ob tem obnemela vsa demokratična Slovenija – od gneva namreč.

18 KOMENTARJI

  1. Lustracija je davno zamujen projekt. Na sreco cas dela svoje in nekdanjih vodilnih partijcev in udbovcev pocasi ne bo vec na tem svetu. Njihovih otrok ni mogoce bremeniti krivde starsev, ceprav je dejstvo, da so priviligirano vstopili v zivljenje.

  2. Spoštovano uredništvo, malo sem zmeden glede navedenega avtorja članka. Po mojem vedenju gre za uglednega publicista Milana Gregoriča. Mislim, da ni nikoli uporabljal psevdonima. Se motim?

    • Prav imate, Kapodistras,
      zgoraj objavljeno besedilo je prvoosebna pripoved gospoda Milana Gregoriča, govori seveda o njegovem življenju.

      Vsebinsko enako besedilo z drugačnim uvodom je bilo objavljeno 10.januarja tega leta v Demokraciji kot odgovor na obtožbe “reporterja” Boštjana M.Türka, da je bil gospod Gregorič sodelavec Udbe.

      Očitno je prišlo do pomote, morda je gospod Podbrežnik objavil pripoved gospoda Gregoriča in pozabil dodati pojasnjevalni uvod.

  3. Ni razloga, da ne bi verjel izpovedi avtorja. In njegove argumente sprejemam kot zelo razumne. Najbrz bi bilo dobro, da ljudje, ki mislijo, da so se po krivem znasli na spiskih udba.net, cimbolj iskreno javno pojasnijo svoj eventuelen odnos z udbo.

    Ljudje, ki so poceli grde reci in politicno ovajanje ter skodovanje soljudem je res umazano pocetje, bojo verjetno resnico nesli v grob. Upam, da iz sramu. Ceprav resnica vedno ociscuje in omogoca nove zacetke.

    Kar se mi zdi bistveno za prihodnost je ne vec toliko kaznovati partijske sefe in udbase kot v novih generacijah izgraditi moralni kompas. Da bojo vedeli, kaksno zlo in poden je udbastvo in ovajalstvo, da bojo enako odlocno zavracali leve in desne totalitarizme.

    Pogresam to zavedanje. Obstoj stranke Levice je evidenten dokaz. Stanje v mnogih slovenskih medijih je evidenten dokaz. Kdor mi ne verjame, naj spremlja izvajanja recimo mladih damic s kulturnega urednistva nacionalne TV. Recimo Polonce Balantic. Brez vsakega sramu 2019 castijo komunisticne revolucionarje, Marksa, Lenina, Roso Luxemburg, Tita itd., komunisticne rezime, vkljucujoc jugoslovanskega, boljsevisko estetiko.

    Groza me je to spremljati. Preteklosti ni mogoce popravit, ampak da ni nobenega pametnega nauka iz nje za prihodnost. Jo bojo krojile take tapaste pseudointelektualke? Kure brez scepca zdrave pameti in distance. Kakrsni so bili tudi Lenin, Hitler, Kardelj… Res groza.

  4. UDBA net z vsemi imeni je samo dokaz več, kako je posredovalec lagal in sedaj živi življenje upokojenca.
    V seznamu nisem dobil niti deset zapriseženih “likvidatorjev” kolegov iz Univerze v Ljubljani, ki so sistematično plezali preko CK ZKS in drugih krogov. Samo iz tega seznama se vidi, da tisti, ki je v aktovki prenesel zgodbe v Avstralijo sam ve kako je seznam čistil.
    Najbolje spoznaš prekaljenega udbovca ali njegov podmladek, ker se vedno prijateljsko smeje, nikoli kar obljubi, razen če gre za njegove se nič naredi. Vedno je zraven, kar seveda pomeni, da ni problem avtorskih honorarjev. Vedno dobiva primerna nagrade saj je vendarle naš. Itd. itd…. ni napake vedno je med ljudmi priljubljen. Ko povozi kakšnega pešca, je to pomota ali preobremenjenost, ko napravi plagiat se strumno umakne, da se vidi kdo skače po njem (tem bomo že pokazali, itd….) če komentira se ga naznani kako je širok, čeprav je omejen kot bohinjski kot. Pa še bi lahko napisali. Žalostno je, da se desni blok ne zna ustvariti lastnega kreda, ker ga potiskajo zagrenjeni posamezniki v neke zaprisege dvoličnosti, namesto da bi strumno povedali kaj je res in kaj ni res.
    Tako nam bivši partijski povzpetniki, sedaj pišejo o tem kaj vse so morali preživeti, zraven nam pridigajo o morali, ker vedo kako je v postopkih ločevanja hudo. Vsi tisti ki tega nismo doživeli pa jih moramo jemati kot svetinje, skupaj z duhovniki, ki nam solijo pamet pa lepo živijo s kuharicami… čas je za logiko, streznitev in še enkrat UDBA. NET je zgolj fasada za duhovno klanje in poniglavo obtoževanje….vsa čast domžalčanu otroku borca revolucije…….

    • Veliko tega, kar ste napisali, drži. Me je pa malce presenetilo vaše sklicevanje na logiko, ko navajate duhovnike, “ki nam solijo pamet pa lepo živijo s kuharicami.” Ja, eni duhovniki lepo živijo – s kuharicami ali pa brez njih, drugi pa ne živijo lepo – s kuharicami ali pa brez njih. Kot vsi mi drugi. Če pa vam solijo pamet, je pač to vaša stvar.

      • Prezreti, koliko dobrega za slovenskega cloveka so katoliski duhovniki storili od pokristjanjenja s strani oglejskih patriarhov ter irskih misijonarjev salzburske skofije v Karantaniji, od brizinskih spomenikov pa skozi vsa stoletja do dneva danasnjega, je res blago receno enostransko. Bojim se, da se nam bo, ce bo slo tako naprej, v kratkem se kolcalo po duhovnikih.

  5. Vsak,ki je živel pod prejšnjim povsem totalitarističnem režimom( delno ga imamo še vedno),je bil tudi v resnici v določeni meri sodelavec udbe oz.po naše sdv-če je to hotel ali ne,se tega zavedal ali ne.
    Totalitarni-mafijski režimi pač zaradi lastnega preživetja delujejo na ta način,da sumničijo,nadzorujejo in obvladujejo,kontrolirajo prav vsakogar-ter vse to tudi dokumentirajo,da bi lahko še naprej izsiljevali.
    Režimu in udbi niso služili samo redki izrecni oporečniki,ki le potrjujejo gornje pravilo,kar pa se jim je seveda maščevalo-druge je že pred mislijo na upor obvladoval strah.
    In,če nismo aktivno nasprotovali pokvarjenemu sistemu,smo ga žal v resnici podpirali…tudi danes je tako.

    • in s tem spoznanjem bi vsakega Slovenca morala krasiti ljubezen do svobode in pravice. Toda, žal ni tako.

    • “In,če nismo aktivno nasprotovali pokvarjenemu sistemu,smo ga žal v resnici podpirali…tudi danes je tako.”

      Se popolnoma strinjam.

    • Ne bi rekel, da se je ljudstvo na Slovenskem tako intenzivno predalo in prodalo partiji in udbi. Ni jih bilo malo, ki so zavrnili vabilo v partijo. Ki ostali povezani s krscansko tradicijo in Cerkvijo, ceprav so vedeli, da jim to lahko le skodi v karijeri. Poznam recimo osebo, ki si je v odgovorni javni sluzbi za vsak Bozic vzela dopust v casu, ko se Bozica javno niti omenjati ni smelo.

      • Vsekakor. Toda nedojemljivo je kako smo bili ekonomsko in teoretično gonilo komunizma. Redke se bile izjeme. Zelo redke.

        • Ob razumevanju revolucije, kako smo prešli iz predvojne ureditve v novo, niti ni tako nedojemljivo.
          Revolucija je pohabljala ljudi, žal pa to še traja.

  6. Kolikor vem, je bil g. Lajovic pošten in pokončen mož. Bil je tudi na udbinem seznamu za likvidacijo, ker je med vojno sodeloval s t.i. imperialisti, tj. z angleško tajno službo. Ušel jim je in Avstraliji ustvaril lepo podjetniško kariero. Pred leti sem ga imel priložnost tudi sam spoznati.

    Seznam udba.net je kupil v Beogradu. Ni bilo poceni. Dobil in objavil je tisto, kar so mu dali.

  7. Udbaški konvertiti še kar naprej cvilijo, ko smo jim stopili na rep … Neverjetno. To so demokrati slovenske pomladi

  8. S pomočjo takih pričevanj, bi se lahko hitro razčistilo, kaj kakšna koda pomeni in kaj je kdo delal v udbi.

    Sprenevedanje, da človek niti vedel ni, da je imel opravka z udbo, je pa sumljivo. V šifrantu je znana koda – opazovana oseba.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite