Vir: 24kul.si. Z različnih koncev Slovenije dobivamo poročila, da učitelji že izvajajo sporno delavnico o homoseksualnosti, ki jo je objavila revija Ciciban. Brez vednosti staršev se je med drugim odvila v 3. razredu OŠ Log-Dragomer. Objavljamo pismo zaskrbljenega očeta šoli, v katerem se sprašuje, ali pri vzgoji otrok šola pomaga staršem ali obratno …
Pismo šoli – Zavezniki ali nasprotniki?
Moje ime je Domen Cukjati in sem starš dveh fantov v tretjem razredu in ene deklice v drugem razredu OŠ Log-Dragomer. To pismo pišem, ker se je v tretjem razredu zgodilo nekaj, kar se po mojem mnenju ne bi smelo in je močno preseglo pristojnosti, ki jih ima šola.
Kaj se je pravzaprav dogajalo?
V Cicibanu je bila objavljena zgodba o homoseksualnem paru z eno punčko, ki obema moškima pravi očka. Zgodba je priložena temu pismu. V razredu so zgodbo prebrali in se o njej pogovarjali. Pogovor po pripovedovanju otrok ni bil zelo dolg, je bilo pa v tem času s strani učiteljice postavljeno vprašanje, ki se je glasilo nekako takole: »Učenci. Kaj mislite, kaj je bolje: Dva očka, ki imata rada svojega otroka, ali očka in mamica, ki se kregata in sta groba?« Nato je učiteljica še razložila, da homoseksualci lahko pridejo do otroka s posvojitvijo, lezbijke pa z umetno oploditvijo.
Strokovnost in kredibilnost šole na preizkušnji
Način in vsebina podane snovi je problematična z več vidikov.
Najprej gre za problem profesionalnosti, kateri je inštitucija šole zavezana. Učni program je zagotovilo, da učenci niso prepuščeni samovolji učiteljev. V našem primeru je šlo za poseganje v učni program z zelo občutljivo temo, pri čemer so se dodajala sporočila, ki jih v programu ni (npr. to, kako lahko homoseksualci pridejo do otrok).
O različnih vsebinah se je potrebno pogovarjati, o tem ni dvoma, vendar je pomembno, kdaj in kako to naredimo. Tako se na primer verjetno vsi strinjamo, da se je v nekem trenutku potrebno z otroki pogovarjati tudi o spolni zlorabi. Spolna zloraba je nekaj, kar obstaja in je možno tudi, da se bo komu od otrok zgodila. Vendar bi bilo neprimerno, če bi v prvem razredu šole otrokom predvajali otroško pornografijo, in to kljub temu, da bi bil film točno to, kar spolna zloraba je. Zakaj? Zato, ker so otroci v fazi razvoja in se vsebine, s katerimi se srečajo, globoko vpišejo v njihovo psiho ter v nadaljevanju vplivajo na kvaliteto njihovega življenja. Dokazano je namreč, da oblika prve spolnosti vpliva na razvoj spolnosti pri otroku. Tako je na primer večina pedofilov v svoji mladosti sama doživela spolno zlorabo s strani odraslih, ki je vplivala na razvoj njihovega vedenja. Zato se je potrebno pri občutljivih temah držati učnega programa in biti v stiku in dogovoru s straši.
Da je omenjena tema še za odrasle in celotno državo zelo občutljiva, se vidi iz tega, da bomo imeli čez nekaj tednov referendum prav na to temo. Postavi se vprašanje ali gre v našem primeru za nerodnost in lapsus pri izbiri teme v reviji Ciciban. Več dejstev kaže, da je plasiranje tovrstnih tem načrtno in dobro premišljeno, kar se vidi iz tega, da so učitelji poleg zgodbe dobili tudi navodila za vodenje pogovora z učenci in dodatno gradivo, ki je še bolj etično sporno kot zgodba v Cicibanu. Starši in družba od šole pričakujemo, da zaščiti otroke pred vdorom posameznih lobijev (kateregakoli svetovnega nazora), ki šolski sistem, učitelje in otroke zlorabljajo za doseganje lastnih ciljev. V našem primeru šola kot inštitucija svoje naloge zaščite otrok ni opravila.
Problematično pri podani snovi je tudi to, da se navaja kar nekaj neresnic o zadevah, ki so splošno sprejete ali celo zapisane v zakonu in ustavi. Tako je na primer neresnična izjava, da dve lezbijke lahko dobita otroka z umetno oploditvijo. Tovrstna možnost je bila pred leti z veliko večino zavrnjena na referendumu in zakon take možnosti ne dopušča, ker je etično sporna. Podobno je neresnična izjava, da lahko dva homoseksualca prideta do otroka s posvojitvijo. To je z obstoječo zakonodajo prav tako nemogoče, ker obstoječa zakonodaja ščiti pravico otroka do matere.
Pod vprašaj se postavi tudi osebna odgovornost učiteljice. Pri obliki vprašanja, ki so si ga učenci zelo dobro zapomnili, je problematično predpostavljanje dejstva, da so odnosi v homoseksualnih zvezah prijetnejši kot v heteroseksualnih. Odgovor na postavljeno vprašanje je seveda, da je bolje biti v družini, kjer se imajo vsi radi. Nihče ne mara nasilja in prepirov v družinah, še posebej otroci ne. Torej je edini logični zaključek, ki ga lahko naredi otrok v tretjem razredu, da je bolje živeti v homoseksualni družini. Gre za očitno zavajanje otrok z nastavljanjem tako imenovane retorične pasti. Slednje je problematično še toliko bolj, ker statistike kažejo, da je nasilje v homoseksualnih zvezah pogostejše kot v heteroseksualnih, trajnost homoseksualnih zvez pa manjša, kar prav gotovo vpliva na počutje in gotovost otrok v takšnih zvezah. Gre torej za manipuliranje s predpostavljanjem povezave, ki je v resnici ni in za obračanje rezultatov raziskav. Lahko, da je učiteljica naredila lapsus, lahko pa da gre za namerno promoviranje homoseksualnega načina življenja.
Glede na to, da smo tik pred referendumom o točno tej temi, bi bilo za pričakovati, da se bi vsi akterji, pri čemer so mišljeni urednik revije Ciciban, ravnatelj šole in učitelj, po svojih možnostih izogibali provokativnim dejanjem, ki vnašajo napetost med starše in šolo, ker vse skupaj še najbolj škodi otrokom.
Šola in starši: zavezniki in sodelavci?
Sedaj prihajamo do točke, ki po svoji teži zasenči vse zgoraj našteto. Prišli smo do vprašanja odnosa med starši in šolo glede otrok. Kdo je nad kom? Komu šola služi? Čigavi so otroci? Kdo je v prvi vrsti odgovoren za vzgojo otrok? Če imamo odgovor na ta vprašanja, je iskanje rešitve za zgoraj opisane probleme mnogo lažje.
Šola je del javnega sektorja oz. po domače države. Čigava pa je država? Od državljanov, ali pa so državljani last države? Vprašanje ni trivialno, ker se je definicija države v zgodovini večkrat spremenila. Da se ne bi spuščali preveč v zgodovino, si poglejmo samo zadnjo spremembo, to je osamosvojitev Slovenije in vzpostavitev demokracije, republike in vladavine prava. Od takrat naprej je že v ustavi, ki je najvišji dokument države, zapisano, da je Slovenija država državljanov (UL RS, št. 33/1991, 3. člen) in da so državo ustanovili državljani in ne obratno. Iz tega sledi, da država in njena inštitucija šole služi ljudem, ne pa da je šola aparat oblasti, nadzora in obvladovanja ljudi za namene vladajoče elite in z njimi povezanih lobijev.
Drugo zelo pomembno dejstvo, ki je zapisano že v ustavi je opredelitev vloge staršev pri vzgoji otrok. Ustava (UL RS, št. 33/1991, 54.člen) jasno pravi : »Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke«. Pravica do vzgoje otrok pomeni, da staršev nihče pri tem ne sme ovirati. Dolžnost do vzgoje pa pomeni, da starši morajo, ne samo smejo, poskrbeti, da so otroci vzgojeni po moralnih vrednotah, za katere starši mislijo, da so najvišje.
Tretje, vendar nikakor najmanj pomembno dejstvo, ki je tudi zapisano že v ustavi, je posebna skrb, ki jo mora država, njene inštitucije in državljani posvečati zaščiti otrok. Ustava (UL RS, št. 33/1991, 56.člen) pravi: »Otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem.«
Tako pridemo do šole in njene vloge pri vzgoji otrok. Glede na ustavo je možna samo ena vloga in to je, da šola sodeluje s starši in jim pomaga pri vzgoji otrok. Nedopustno je, da bi šola namenoma vzgajala v drugo smer, kot vzgajajo starši. Da pa bi se to tudi v praksi udejanjilo, je nujno potrebna komunikacija med starši in šolo ter zavezanost šole, da zavestno ne bo vzgajala v drugo smer kot vzgajajo starši.
Če starši in šola sodelujejo in si pomagajo pri vzgoji ima to več dobrih posledic za otroke. Otroci niso zmedeni glede tega, kdo ima prav, šola ali starši. Nadalje, ko pride do vzgojnih problemov, lahko starši opravijo delo, ki je za šolo pretežko in obratno. Če se starši počutijo slišane s strani šole, to poveča njihovo gotovost, kar pa posledično poveča gotovost in zaupanje otrok do šole. Zato neenotnost in neusklajenost med starši in šolo deluje na otroke zelo slabo.
Pravica do obrambe lastnih otrok
Glede na to, da je že v ustavi zapisana pravica in dolžnost staršev, da vzgajajo svoje otroke, lahko razumemo, da staršem ni vseeno, kaj se dogaja z njihovimi otroki v šoli. Še več, razumemo lahko, da bodo starši uporabili vsa demokratična sredstva, da zagotovijo dobrobit svojim otrokom. Navsezadnje so to njihovi otroci.
Med demokratična sredstva spadajo usklajevanja in pogovori z učitelji in ravnatelji, odpiranje problemov na svetu zavoda šole, preverjanje izvajanja učnega programa, seznanjanje medijev in širše javnosti s tovrstnimi problemi v šoli, seznanjanje izvoljenih predstavnikov v lokalnih samoupravah, kar lahko vpliva na izbiro ravnatelja zavoda, seznanjanje voljenih poslancev na državnem nivoju ter reševanje vprašanj na ustavnem sodišču.
Zaključek
Samovoljno poseganje šole v vzgojo staršev je nedopustno, tako s stališča ustave kot s stališča dobrobiti za otroke. Dobrobit otrok pa je prvi cilj delovanja inštitucije šole.
Najmanj, kar starši od šole pričakujemo, je:
– zavezanost šole, da ne nasprotuje etičnim vrednotam, ki jih starši prenašamo svojim otrokom (vzgoja),
– sodelovanje in dialog s starši pred izvajanjem občutljivih vsebin (sodelovanje) ter
– odločen upor poskusom katerihkoli lobijev, da bi otrokom vsiljevali svoje poglede na delikatna poglavja človekovega delovanja in bivanja (laičnost šole).
Mislim, da lahko starši različnih svetovnih nazorov in laična šola dobro sodelujemo in v praksi pokažemo, kaj pomeni spoštovanje ustave, otrokovih pravic, pravice do vzgoje in naše medsebojne različnosti.
Zlorabljati naše otroke za bojno polje ideoloških obračunov katerihkoli lobijev pa je absolutno nesprejemljivo.
