Učenje za Zoisovo?

2
Foto: Aleš Čerin
Foto: Aleš Čerin

Kot gimnazijka med šolskimi klopmi kar večkrat ujamem pogovor s profesorjem, »kaj naj naredim, da bom imel angleščino/matematiko/geografijo 3/4/5 …« zaradi »štipendije« ali »končnega uspeha«. Neredek je tudi pojav množične udeležitve šolskega tekmovanja, ker je profesor vsakemu obljubil petico/boljšo oceno za sodelovanje. Priznam, da sem se tudi sama velikokrat prisilila učiti se za nepriljubljen predmet, samo da bi ohranila Zoisovo štipendijo. V 4. letniku pa me je doletel preblisk: se mar učim za nesmiselne številke, prikrojene univerzalnemu šolskemu sistemu in denar (ki sicer vedno pride prav, še posebej, če se ti nakaže na račun brez kakšnega dodatnega dela), ali za znanje, ki mi bo služilo za širitev obzorij v nadaljnjem življenju?

K temu spraševanju je vplivala tudi sprememba zakonodaje za pridobitev Zoisove štipendije, ki je močno otežila že samo kandidaturo, saj če želiš ohraniti oziroma na novo pridobiti štipendijo na preskoku na univerzo, moraš poleg odličnega uspeha/zlate mature imeti še neki posebni dosežek, kar pomeni, vsaj srebrno priznanje na državnem tekmovanju (kar pomeni, da mednarodna tekmovanja v tujini ne štejejo toliko kot državna!). Pustimo to, da država proračun krči tam, kjer je najmanj potrebe, to je tema, primerna za kakšen drug prispevek. Pri tej spremembi me je predvsem zmotila evforija, ki je zavladala med sošolci, ki bi želeli ohraniti Zoisovo štipendijo: prej lenobno spremljanje pouka je zdaj nadomestilo kar preveč aktivno udeleževanje na tekmovanjih, tudi na takšnih, za katere za posameznike nisi pričakoval, da bi jih sploh zanimali. To, da greš na tekmovanje s ciljem, da dobiš zlato priznanje zgolj zaradi Zoisove oziroma kakšne druge štipendije, ne da bi imel kanček zanimanja za tematiko, se mi zdi čisto zgrešeno.

Najbolj žalostno se mi zdi, da je ta pojav vedno bolj pogost. Učiti se zato, »samo da bo …«, potem pa hitro na igrice na telefon, stran od intelektualnega razmišljanja in odkrivanja lastnih zanimanj. Splošnega iskrenega zanimanja za neko področje pa je vedno manj. Takšna apatičnost in nezanimanje za znanje se mi zdi, da počasi duši tudi tiste posameznike, ki jih nekaj v resnici zanima. Za to otopelo zanimanje je po mojem mnenju deloma kriv tudi šolski sistem, ki nas, dijake, obremenjuje z nešteto predmeti in obveznostmi, ki nam jemljejo energijo za kakšno poglobljeno raziskovanje specifičnega področja, ki nas zanima, ter nas ocenjuje po splošnem obrazcu, ki ustreza le nekaj procentom učencev. K nesmiselnemu predalčkanju učencev pripisujem tudi »preizkus nadarjenosti« ob koncu osnovne šole, ki je sploh pogoj za pridobitev Zoisove štipendije v prehodu iz osnovne v srednjo stopnjo, ki ga ne odobrijo tistim, ki mislijo z lastno glavo, temveč tistim, ki se šolskemu sistemu dobrikajo. Med sošolci sem slišala že nešteto pritožb, da sami niso imeli pravice niti za kandidaturo za štipendijo, ker je njihova šolska psihologinja imela določene »ljubljence«. Kako je nadarjenost lahko omejena zgolj na tiste, ki imajo v šoli dobre ocene? Nadarjen si lahko v marsičem, zmožnost »piflanja« pa je po mojem mnenju v življenju eden najmanj praktičnih talentov!

Priznam, množico »nadebudnih« šolarčkov je težko spraviti v enovit kalup, iz katerih le smetana pridobi neko finančno nagrado države za svojo »pridnost«. Pa je to sploh potrebno? Si ne bi bolj zaslužili nagrade tisti, ki jih nekaj resnično zanima in temu posvetijo svojo energijo, čas in trud, kot pa tisti, ki sedijo za šolskimi klopmi samo zato, da dobijo tisto žepnino, znanje pa jim gladko steče skoz ušesa, takoj ko v žep dobijo zadovoljivo oceno?

Kolikor vem, obstaja tekmovanje projektnih nalog. Sicer sem zasledila, da so svoje projektne naloge izdelali tudi zato, da bi mogoče lahko ohranili Zoisovo štipendijo, saj je to taktika, s katero lahko pridobiš kakšno priznanje. Toda: priznanj je malo, idej pa v vsaki raziskovalni nalogi mnogo! Tako trud mnogih ostane z materialističnega pogleda nepoplačan. Zdi se mi, da ne bi smeli spodbujati toliko šolskih tekmovanj kot raziskovanj posameznika, saj je v tekmovanjih več možnostih, da se počutiš manjvrednega in nemočnega, in po mojem ne vodi toliko v znanje kot tekmovalnost, medtem ko te v raziskovanju spodbuja neka notranja sla po spoznavanju novega. Medtem ko je večina srednješolskih tekmovanj usmerjena v enovito znanje, bi spodbujanje raziskovanja lahko prinesel razcvet idej. In spodkopal apatičnost do spoznavanja, ki po mojem mnenju prevladuje pri nas.

Mecenstvo obstaja že od nekdaj. Že sama beseda za dobrotnika prihaja iz imena rimskega imenitneža Mecenata, ki je preživljal najbolj znane pesnike in pisatelje svojega časa. Finančna podpora se mi ne zdi z vzgojnega pomena tako napačna, če je dodeljena za večji napor, za nekaj, kar ni del ustaljenega in potrebnega, kar lahko pripomore širši skupnosti (npr. posameznikovo znanje). Lep primer je prav Mecenatov krog. Brez njega verjetno ne bi poznali Vergila in Horacija. In zdi se mi čisto prav, da država spodbuja svoj podmladek, pa čeprav s finančno lagodnostjo, če je mladina v zameno pripravljena kaj zato državi dati, npr. to, kar se mi zdi najbolj trajno in pomembno: trezen in razmišljujoč pogled na svet in ideje, kako kaj izboljšati in spremeniti.

Sama sem v tej igri lova na štipendijo že na začetku ugotovila, da je bitka zame izgubljena. Na tekmovanju, ki sem se ga udeležila zaradi zanimanja za zgodovino, nisem bila posebno uspešna, nesmiselno pa se mi je bilo udeleževati tekmovanj, ki me ne zanimajo. Presenetil me je pojav, ki je sledil v moji osebnosti: z večjo dovzetnostjo sem začela sprejemati znanje, ki nam ga na urah podajajo profesorji, tudi tisto, »kar ne bo v testu«. Več časa sem si začela jemati za poglabljanje kakšnega poglavja v zgodovini ali umetnosti, ki me je pritegnilo, tudi na račun kakšnega predmeta, ki me malo manj zanima. Priznam, da ni slab občutek dobiti petico. Še boljši pa je občutek, če za to petico res nekaj poglobljeno znaš.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Ta zapis je živ dokaz, da se otroci zelo hitro prilagodijo novim pravilom, ne glede na to ali so pravila smiselna ali ne.
    Strinjam se, da je potrebno šolski sistem posodabljati, vendar pogrešam spremembe v smeri večje aktivnosti samih učencev: da bi učesi razumeli to, kar je v zapisu lepo prikazano: da je edino smiselno učenje tisto, ki nam lahko kdaj v življenju pride prav!
    Učenje zaradi učenja je logika, ki so jo že v časih Marije Terezije postavljali pod vprašaj! Prav gotovo se pri nekaterih osnovah takšnemu tipu učenja ne da izogniti.
    Bi se pa morali približati raziskovlanemu učenju v srednjih šolah, predvsem pa fakultetah.

    Tukaj pa je pri oblikovanju slovenskih šolskih programov še premalo domišljije.

  2. Zelo lep in realen članek. Kolikokrat sem sama takoj po testu (celo po izpitu) preprosto pozabila večino snovi. Pa se zavedam te napake in mi je zelo žal.
    So pa velikokrat krivi tudi starši, ki ne spodbujajo učenja za življenje, pač pa so najpomembnejše ocene. Tudi če bo otrok pokazal zanimanje za nek predmet, pa ga bo starš sekiral za slabšo oceno pri nekem drugem predmetu – kakšen “nauk” bo odnesel otrok? Itak to, da je ocena pomembnejša.
    Pa še ena druga stvar – preobremenjenost. V prvem letniku faksa sem večino časa posvetila predmetu, ki me je najmanj zanimal, da sem ga sploh naredila. Seveda sem potem imela manj časa za stvari, ki so me zanimale bolj … Kako doseči, da bo snov pri predmetih ravno prav obsežna, da bo zbudila zanimanje, in hkrati ne bo učitelj/profesor delal, kot da je njegov predmet najpomembnejši?

Comments are closed.