Opazujem, kaj se dogaja z našo kulturo govora, sporočanja. Sledim zapisom na družbenih omrežjih. Poslušam posameznike, berem njihova napisana sporočila. Prisluhnem potnikom, s katerimi si delimo prostor na jutranjem mestnem avtobusu.
In ugotavljam, da se način govorjenja čedalje bolj polarizira. Kot bi se ločevalo zrnje od plev, se na eno stran umeščajo dobronamerna sporočila in na drugo stran tista druga. Zdi se, kot da ljudje čedalje bolj iskreno pokažemo, kaj je v naših srcih. Skozi besedilo in skozi način sporočanja se vedno bolj kaže, kakšni smo. Celofana, v katerega smo bili navajeni zavijati besede, je čedalje manj. Kot v cvetličarni, kjer sploh ni več moderen.
To volilno leto je še posebej spodbudilo sporočevalce, predvsem na družbenih omrežjih. Koliko sovraštva veje iz nekaterih ljudi! Odkritega sovraštva, s katerim se postavljajo in hvalijo pisci z imeni in priimki, tudi tisti, ki se hkrati deklarirajo za kristjane. Pozivi k uničenju, uboju in umoru so čedalje pogosteje objavljeni, težke besede obsodbe in maščevanja se slišijo iz ust visoko izobraženih ljudi. Kot bi hoteli, da se še danes uresniči po Ezekijelu napovedana: »Beseda, ki jo govorim, se izpolni, govori Gospod Bog« (Ez 12, 28).
In ni problem v tem, da so besede postale iskrene, problem je v tem, da se skozi iskreno besedo kaže, da smo ljudje postali nekaj, kar ne bi smeli postati. V naših besedah in dejanjih se pokaže, ali v nas živi Bog. In žalosti me, ker moram pri nekaterih sporočevalcih ugotoviti, da so daleč, zelo daleč od Boga, čeprav ga imajo pogosto na ustnicah. Kako lahko nekdo, ki v prvem stavku izjavi, da sledi samo duhu evangelija, v naslednjem odstavku poziva k poboju vseh sodnikov? Kako lahko nekdo zapiše, da je treba vse bivše komuniste pobiti? Kako lahko nekdo na splet zapiše vrsto zmerljivk, obtožb, nizkotnih besed na račun svojega sokrajana z imenom in priimkom? Ali je to krščansko? Ni, kajti prva zapoved je ljubezen! Nihče ne more sovražiti, če je v njegovem srcu ljubezen. In nihče, ki ljubi, ne bo terjal maščevanja. Pa danes v tem prostoru ni težko ljubiti. Tega bi se morali zavedati. Bili so in še pridejo težki časi, ko je bilo in bo ljubiti sovražnike dejansko mnogo težje…
Še nekaj sem opazila prejšnjo soboto, ko sem prisluhnila govorcem na zboru kristjanov na Otočcu. Štirje odlični ljudje, z odličnimi sporočili. A samo eno sporočilo je bilo prežeto z močjo Svetega Duha, samo sporočilo, ki nam ga je podal pater Marko Rupnik. Nič ne pomaga, če pozivamo k spravi. Nič ne pomaga, če se sprašujemo, zakaj nam ne uspe poravnati krivic in preseči slovenske bolečine. Ne uspe nam, ker ne dopustimo delovanja Svetega Duha, ker smo le deklarativni kristjani, ker sovražimo namesto ljubimo. To je dejanski odmik človeka od svojega središča, od Boga.
Ko je pater Rupnik citiral svetega Pavla, da v nas deluje ista sila kot v Kristusu, ki ga je Bog obudil od mrtvih, je resno mislil. V nas deluje ista sila! Samo poslušati moramo, prisluhniti. In življenjske vode ne zajemati v mlakužah ampak pri studencih živih voda! Potem bodo tudi naše besede dobronamerne, nikomur ne bomo želeli smrti, saj se bomo nenadoma zavedli, da smo vsi bratje in sestre.
Včeraj zjutraj sem na avtobusu, polnem šolarjev in dijakov, prisluhnila njihovi govorici. In majhen žarek upanja mi je povrnil optimizem. Pogovarjali so se mirno, veselo, brez kletvic, delili so si nasvete, pripovedovali o svojih prijateljih na veder in sproščen način. Lepo, zares lepo jih je bilo poslušati! In zaželela sem si, da bi to ponovno postal način našega medsebojnega sporočanja!
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
