Ubijati v imenu Boga?

63
284
Ena izmed mnogih podob nasilja in ubijanja "v imenu Boga", ki te dni prihajajo iz Iraka. (vir: cnn.com).
Ena izmed mnogih podob nasilja in ubijanja “v imenu Boga”,
ki te dni prihajajo iz Iraka. (vir: cnn.com).

Priznam, ko je velikan slovenske psihologije dr. Anton Trstenjak na nekem predavanju v osemdesetih dejal, da je versko čustvo najgloblje človekovo čustvo, mu nisem verjel. Zdelo se mi je da pretirava in da vleče vodo na svoj – duhovniški – mlin. A ni najmočnejše čustvo zaljubljenost? A ni materinsko čustvo prav tako močnejše od verskega? Dr. Trstenjak je vztrajal pri svoji trditvi in razlagal, da je versko čustvo zmožno človeka pripeljati na vrhove njegovega bivanja, obenem pa ga tudi vreči v temno brezno. Če me spomin ne vara, je predavatelj uporabil pridevnik „nevarno“. Versko čustvo da zna biti nevarno, če ni nadzirano in pravilno vzgajano.

Po enajstem septembru 2001 se je bogati zahodni svet bolj kot poprej soočil s tem „nevarnim“ čustvom. Trstenjakovo teza o najglobljem čustvu je dobila žalostno potrdilo v porušenih newjorških dvojčkih in več tisočih nedolžnih žrtvah. Teroristi so ubijali v imenu Boga in pri tem samozavestno umirali sami. Kako je to mogoče? Ali Bog želi smrt bližnjega? Je vera sama po sebi nasilna? Nenazadnje imamo tudi v Stari zavezi na kar nekaj mestih „genocidne“ Božje ukaze. „Usmrti moža in ženo, otroka in dojenčka, vola in ovco, kamelo in osla!“ je denimo zaukazano Savlu glede Amalečanov (1 Sam 15,3).

Da je nekdo sposoben ubijati v imenu Boga, je možno:

  • če je na delu velika verska nevednost (nepravilna razlaga Božje besede);
  • če je versko čustvo popolnoma sprevrženo (objekt čustvovanja ni več Bog kot Bog, ampak neka nadomestna iluzija);
  • če se na verskem fanatizmu v nekem okolju načrtno dela (manipulacija posameznika kot jo je na primer opisal Vladimir Bartol v romanu Alamut).

Še kratek oris zdravil k vsaki od treh zablod.

  • Versko nevednost odpravljamo s študijem in katehezo. Študij svetih besedil ne pomeni, da se jih učimo na pamet, temveč da jih razlagamo. Hermenevtika (interpretacija besedil) ni samo naloga učenih profesorjev, pač pa je naloga celotne Cerkve. Cerkveno učiteljstvu ima na tej točki pomembno vlogo. Ker nismo vsi sposobni razvozlavati vseh odtenkov svetih besedil, smo dolžni pokorščino učiteljstvu. Če ima danes islam problem s svojimi skrajneži, jih ima tudi zato, ker nima enotnega učiteljstva.
  • Da se versko čustvo ne sprevrže, mora ves čas potekati vzporeden proces razlikovanja duhov. Ni vse zlato, kar se sveti. Ni vse Božje, kar se kot tako sprva dozdeva. Za povrh nas naš egoizem in naša pohota spremljata, ko že mislimo, da smo premagali skušnjavca in svet. Skrajneži v Siriji in Iraku kažejo vse znake, da razlikovanja duhov niso opravili. Ko v imenu Boga ubijaš in posiljuješ, nimaš več ničesar skupnega z Bogom. Si na popolnoma drugi strani.
  • Verska skupnost mora bedeti nad posamezniki in skupinami, ki kažejo fanatične tendence. Institucije nadzora oz. službe, ki skrbijo za pravovernost, morajo opraviti svojo nalogo. Ta nadzor se komu zdi pretiran in bo npr. za Cerkev dejal, da je kakor „gensko nagnjena“ k inkviziciji. A ker je v igri najgloblje čustvo, kot ga je označil dr. Trstenjak, posebna previdnost ni odveč.

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


63 KOMENTARJI

  1. Ubijati v imenu Boga ni nič drugega kot ubijati v imenu satana.

    Temeljno življenjsko svetopisemsko pravilo za katoličane je:
    Ljubite se med seboj kot sem vas jaz ljubil!

    Takšno popolno ljubezen utemeljuje prilika o izgubljenem bratu.

    Človekoljubje je torej temeljni življenjski in verski odnos, ki smo ga dolžni izpolnjevati na tem svetu.

  2. “Za Kristusove vojščake pa velja prav nasprotno. Popolnoma gotovo je, da se bore za gospoda. Ni se jim bati greha, če nasprotnika ubijejo. Če bodo padli, ne bodo pogubljeni. Naj gre za njihovo lastno smrt ali pa za smrt, ki jo zadajo drugemu, v vsakem primeru je to smrt za Kristusa: v tej smrti ni nič zločinskega, taka smrt je hvalevredna. V prvem primeru služimo Kristusu, v drugem primeru pa nam naša smrt omogoča, da pridemo do Kristusa samega: Kristus nam namreč daje dovoljenje, da ga maščujemo in pobijamo sovražnike. Tem rajši se daruje za viteza, da ga s tem potolaži. Rekel bi torej, da Kristusov vojščak zadaja smrt, ne da bi se mu bilo treba česarkoli bati. Umira z veliko večjo gotovostjo: on sam ima od lastne smrti koristi, smrt, ki jo je vitez zadal drugemu, pa koristi Kristusu. Ne nosi namreč meča zaman: Kristusov vitez izvršuje božjo voljo, pa naj gre za grešnike, ki jih s smrtjo kaznuje, ali za pravične, ki jim je smrt v slavo. Kadar ubije zlikovca, ni ubil človeka, tmveč, če naj si dovolim reči, zlo samo. Vitez maščuje Kristusa na tistih, ki delajo zlo; brani torej kristjane. Če pa pade v boju on sam, ne umre, temveč le pride do svojega cilja. Smrt, ki jo zadaja drugim, gre v prid Kristusu, njegova pa njemu samemu. Od smrti nevernika lahko kristjan užije le slavo, saj se bori Kristusu v čast. Če pa krščanski vitez umre, mu Nebeški kralj nakloni svoje usmiljenje, ga pokliče k sebi in ga nagradi. V prvem primeru se bo pravičnik veselil, saj bo videl božjo kazen. V drugem pa si bo rekel: “Če že pravični uživa sadove svoje pravičnosti, je prav gotovo tudi nekje Bog,, ki sodi ljudi na zemlji.” Vendarle pa ni primerno, da bi pobijali pogane, če lahko na kak drug način dosežemo, da ne bodo vznemirjali in stiskali kristjanov. Trenutno pa je bolje, da pogane pobijemo, kot pa da dopuščamo nevarnost, ki jo ti grešniki pomenijo za pravične, kajti bati se je, da bi se pravični dali zapeljati in bi hudo grešili…
    Naj bodo torej zavrženi, potisnjeni daleč stran od mesta Gospodovega vsi grešniki, vsi tisti, ki hočejo odneti vsa neprecenljiva bogastva, ki jih Jeruzalem hrani za kristjane, vsi tisti, ki hočejo onečastiti in umazati svete kraje in si prilastiti božje svetišče. Naj se dvigne meč vernih nad glavami sovražnikov, pokonča naj vsakega, ki se protivi veri v Boga, veri Kristjanov, “da ljudstva ne bi govorila: Le kje je nihov Bog?”
    Sv. Bernard iz Chiaravalle

    • odličen! odličen! odličen citat!
      (po moje ta navedek opiše precejšen del slovenske stvarnosti)

    • Če bi zamenjal kristjane z muslimani, bi tole izpadlo kot kakšen propagandni material za ISIS; opravičevanje pobijanja drugače mislečih, nebesa za morilce…

      • Mah. Želel sem le pokazati, da je vprašanje pravične vojne malo širše in da se je p. Cestnik tega lotil malo šarlatansko.

        • Odličen citat. Ampak, sodeč po komentarjih ga ne razumeš prav dobro. p. Branko se tu ni nič kaj šarlatansko lotil.
          Šarlatanske so besede tistega državnega sekretarja, zdaj ob neki slavnosti o padcu totalitarizmov, kako je vsaka vojna ne vem kaj že…
          Pojem “pravične vojne” je šarlatanski. Vojna je lahko kvečjemu “razumna”, ne pravična.
          Ta citat ni primeren za vse. Ljudje ga lahko napačno razumejo. Odtod tudi islamski terorizem. Lahko bi bil tudi krščanski, vendar Cerkev drži ljudi še vedno na pravi strani. Za razliko od nekega ISISa, bin Ladnov in drugih.

        • Ta tekst tudi sicer razlaga, zakaj Cerkev priznava smrtno kazen. Sicer se ne zavzema zanjo, jo pa priznava. Kajti smrtna obsodba je tudi v imenu Boga. Pa zaradi tega še nismo ne fanatiki, ne teroristi, ne morilci.

    • Če besede “meč, nož, orožje…” v Svetem pismu razumeš kot izdelke človeških rok, pripeljejo do opravičila za prelivanje krvi. Če te iste besede razumeš kot delo božjih rok, pa dobijo popolnoma drug pomen. To pa je: meč postane srčnost, nož postane moč besede, orožje postane pogum… opaziš RAZLIKO?
      Ne klanjajtu se delu človeških rok.

      • Božja bojna oprema (Pismo Efežanom 6:14–17.):
        Bodite [. . .] neomajni, tako da ste okoli ledij opasani z resnico, da imate na prsih oklep pravičnosti in da ste obuti v pripravljenost oznanjati dobro novico miru. Predvsem pa vzemite velik ščit vere, s katerim boste mogli pogasiti vse goreče izstrelke hudobnega. Sprejmite tudi čelado rešitve in meč duha, ki je Božja beseda.

        • Ne ubijaj. Je to kaka visoka filozofija? Ni. Kdaj bo bolje? Takrat, ko bo človek toliko obvladal prvinske nagone, da njegova prva reakcija, ko se mu na roko vsede komar, ne bo: POK PO NJEM!:)

          Uredništvu Časnika pa želim, da bi še dolgo delovali. Imate odlične prispevke, ob katerih si človek, za razliko od vseprevladujočih “plehkosti” vsaj malo opomore…

  3. Pojem “pravična vojna” ni prav nič šarlatanski.

    Poglejmo kaj piše v katekizmu za mlade.

    399 Kdaj je dovoljen poseg vojaške sile?
    Poseg vojaške sile je upravičen samo v skrajnih primerih. Za »pravično vojno« veljajo naslednji kriteriji:
    1. pooblastilo s strani pristojne avtoritete
    2. pravičen vzrok
    3. pravična namera
    4. vojna mora biti zadnja možnost
    5. uporabljena sredstva morajo biti sorazmerna
    6. obstajati mora možnost uspeha.

    • Saj vidiš, da je v narekovajih.
      Se pa včasih čudim katekizmu. Vse preveč stvari je noter, se mi zdi. No, dobro, naj bo, za mlade, piše. Morda bo izšel tudi kak katekizem, za starejše? 🙂

      • Daj ne delaj se glupega. Katekizmov je cel kup. Če hočeš ti najdem o tem tudi v Velikem katekizmu iz leta 1898 za šole v Avstroogrski

        • Kaj bi rad povedal?
          Poglej, o tem o čemer piše p. Cestnik, manjka točka 1. Ko govori o ubijanju v imenu Boga, velja za ubijanje brez pooblastila. Ok? Ti je to dovolj. Torej ni šarlatan, prav nič.

        • Pa še problem imamo, ker v slovenščini ne ločimo “righteous” in “just”.
          Najbrž bi moralo pisat o upravičeni vojni in ne o pravični vojni.

          • Da,pravilnejši je izraz upravičena,vendar tudi ta izhaja iz pojma pravičnost oz.pravica. Sl.pozna še druge sopomenke in odtenke,vendar vsa ta iskanja ne spremene naslednjega bolj bistvenega vprašanja,na katerega si moramo vedno znova odgovarjati:Ali smo prej pripravljeni vzeti tuje življenje,da bi reševali svoje ali pa raje dati svoje? za življenje drugega?

    • Če bi Cerkev sledila Jezusu, bi pod takim vprašanjem lahko bil samo en odgovor: …Jezus je povedal, da če bi imeli le za gorčično zrno vere, bi lahko prestavljali gore. Tisti, ki v te besede ne dvomi, saj Bog ne laže, ve, da vojna ob taki moči izgubi ves smisel.
      Ker pa na celem svetu seveda ni vere niti za gorčično zrno, končno je nima niti sama Cerkev, glede na tale odgovor v katekizmu:) (prevladujejo dvomi in strahovi, strah pa je najbolj pogost vzrok, da človek počne nasilna dejanja), je tako kot je.

      • Seveda, toda tu je še svet. Svet in nebesa. In Cerkev je tudi v svetu, ne “kar v nebesih”. Cerkev verjamem, že sledi Jezusu. Seveda pa ni fanatična.

        • Cerkev naj bi bila skupnost kristjanov, če prav razumem. Malo preveč postaja podobna skupnosti “farizejev in pismoukov”:)
          Beseda je meso postala namreč pomeni, da je treba na način, ki ga “predpisuješ” drugim, najprej sam živeti, tega pa je v Cerkvi, kot družbenopolitični ustanovi čedalje manj. Fanatična je kvečjemu v skrbi za posvetno.

  4. “Ubiti tole življenje” v krščanstvu pomeni popolnoma zavreči stare navade, podvrženost telesnim potrebam, miselne vzorce, odvisnost od materializma …itd. Ter hoditi za Jezusom. Prositi in vztrajati “…trkajte in se vam bo odprlo…”, “… mar boste vi, ki ste hudobni dali svojemu otroku kamen, če vas prosi za kruh? Koliko bolj bo vaš nebeški oče dal vam tisto, za kar ga prosite …”. Iztrebiti torej vse kar je slabega sami pri sebi in drugim nevsiljivo pri tem pomagati. Pa vendar NIKOLI nikogar ne siliti. Tudi apostolom je bilo povedano, če jih kje ne sprejmejo, naj ne vztrajajo. Kaj šele, da bi komurkoli dobesedno vbijali v glavo nova spoznanja in resnico.
    Vsaj tako jaz razumem besedo “ubiti” v božji besedi.

    • Zelo dobro. Po Kristusovih antitezah je že jeza na brata isto kot umor. To svetohlinsko oklepanje telesnega življenja, kot življenja v večnosti, to ni isto.

  5. Če bi pisatelj članka bolj upošteval sv. Pismo, bi le pisal »Spokorite se«, tako kakor priporoča Božja mati, v prikazovanjih.Vsaj 80% napisanega v sv. Pismu je dokazovanje povedanega v: (5Mojz 11, 26-29)
    »Glejte, danes polagam pred vas blagoslov in prekletstvo: Blagoslov, če boste pokorni zapovedim Gospoda, svojega Boga, ki vam ga danes dajem; prekletstvo, če ne boste pokorni zapovedim Gospoda, svojega Boga, temveč boste krenili s pota, ki vam ga danes zapovedujem in hodili za tujimi bogovi, ki jih niste poznali.«

    Vse vojne in pregenjenja so posledica nespoštovanja Božjih »smernic«, ki jim pravimo zapovedi.
    Povsem pa se vidi v pisanju tudi, kar je Jezus rekel: (Mt 11, 25-26)
    »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim. Da, Oče; zakaj tako ti je bilo všeč.«

    • Kolikor se spomnim, je Irak pred napadom obiskal takrat že precej postarani papež Janez Pavel II. To je bila kar močna gesta, ampak napada kljub temu ni mogla ustaviti.

  6. Na to temo je pred časom Slavoj Žižek napisal zanimivo kolumno pri kateri je izhajal iz nekega velikokrat uporabljenega stališča, da brez Boga bi bilo vse dovoljeno. Žižek je v svojoi kolumni dokazoval ravno nasprotno, torej, da je vse dovoljeno šele takrat, ko Bog obstaja.

    Če koga zanima, si to kolumno lahko prebere na spletu in sicer v iskalnik vtipkajte “zizek defenders of faith”. Kolumna je bila objavljena v New York Timesu.

    • “Ateizem ustvarja varen javni prostor za vernike,” pravi Žižek in potem razlaga o težavah z ljubljansko mošejo. Ampak to mošejo bi Žižkovi ateisti že zdavnaj lahko zgradili oz. vsaj dovolili zgraditi domačim oz. bosanskim muslimanom. Po čigavi zaslugi pa jo bodo zdaj gradili arabski šejki?

      • Po Jankovićevi, če pač malo karikiramo. In ja, ateizem ustvarja varen javni prostor za vernike preprosto zato, ker do različnih verstev ne more biti diskriminatoren, torej jih lahko obravnava le enako.

        • Da ateizem “do različnih verstev ne more biti diskriminatoren, torej jih lahko obravnava le enako,” se sicer lepo sliši, nima pa nobene podlage v resničnem svetu. Komunistični ateisti so npr. privilegirali nekatere verske skupnosti na račun drugih, na Kitajskem se to še vedno dogaja.

          • Argument, ki nima nobene veljave. Da bi imel kakršnokoli veljavo, bi moral namreč dokazati, da sta komunizem in ateizem dejansko eno in isto oz. medsebojno pogojena. Po domače povedano bi moral dokazati, da je ateist nujno komunist in seveda tudi obratno, kar je pa seveda nemogoč izziv.

            Skratka, tvoja napaka v tem primeru je, da nisi govoril o ateistih, ampak komunistih, torej ne o ateizmu, ampak komunizmu. To pa ni eno in isto in ker ni eno in isto je tvoj argument brez pomena.

          • Lenko, priznaj, da ti je sesul tvoj argument.

            Ni ateizem tisti, ki zagotavlja versko svobodo, ampak krščanstvo.

            Dokaz je ZDA, kjer je verska svoboda na najvišji ravni – pa je ateistov komaj za vzorec.

            Na drugi strani imamo države, ki so ali so bile ateistične in so zatirale religije.

  7. Pa mi prosim pokažite “čistega” ateista.

    Sicer pa: tudi če samo komunistični ateisti ne izpolnjujejo vaše izjave o ateizmu, potem ne morete govoriti o ateizmu na splošno.

    • Ne gre za čistega ateista, ampak za ateizem. Noben človek se vsebinsko ne more opisati oz. označiti le kot ateist. Ateizem je v tem primeru le tisti nujni pogoj, ki omogoča enako obravnavanje različnih ver, ker je pač versko nevtralen oz. ne-veren. Ne-veren je pa lahko le ateist, a ne? To je poanta.

      To ne pomeni, da nekdo, ki je ateist ne more biti do vere sovražen ali bolj naklonjen eni verski tradiciji itd., ampak ta njegova nenaklonjenost v osnovi nima nobene zveze z ateizmom, ker če bi ga imela, potem bi morali vsi ateisti ravnati enako, torej sovražno, bolj naklonjeno eni verski tradiciji itd. To pomeni, da je potrebno na ateizem gledati kot na tisto vsebino, ki je prisotna in značilna za vsakega ateista, ne glede na to, ali je zraven tudi komunist, ali kapitalist, ali liberalec, ali demokrat, ali je moški, ali ženska, ali je belopolt, temnopolt itd.

      Skratka, ateizmu ne gre pripisovati lastnosti, ki jih ni mogoče najti pri vseh izrazih ateizma. Kar je značilno za vsakega ateista brez izjeme je le to, da njegov pogled na svet izključuje vero vo Boga. In ta odsotnost vere v Boga je tista bistvena značilnost, na osnovi katere je mogoče vse vere obravnavati enako. To pa seveda ne pomeni, da bo to vsak ateist počel, preprosto zato, ker tudi ko smo ateisti, nismo le ateisti.

      • Tudi to se*lepo sliši, ampak “čiste ideje” ateizma ni nikjer v resničnem svetu. Vedno imate opravka z raznimi ateisti, ki ne sledijo vaši splošni izjavi. Podobno je z vesstvi. Lepih idej o tem, kaj je krščanstvo ali islam, ni nikjer v resničnem svetu. Vedno imate opravka z raznimi kristjani in muslimani. Vprašanje je torej, kako so se doslej izkazali ti razni ateisti, kristjani ali muslimani. Kje v resničnem svetu torej lahko pokažete na ateiste, ki potrjujejo izjavo, da (samo?) ateizem “do različnih verstev ne more biti diskriminatoren, torej jih lahko obravnava le enako”?

        Nekaj drugega je seveda, če mislite na dogovor, da bomo v neki situaciji kakor “pozabili” na svojo vero ali nevero w takega ali drugačnega Boga, da ne bi koga diskriminirali. Taka “pozaba” seveda ni (nujno) ateizem. Tudi ateist mora v tem primeru “pozabiti” na svojo nevero v Boga, da ne bo diskriminatoren oz. da ne bo na vse vere gledal enako zviška.

        • Ponavljaš stvari, ki sem jih sam zapisal. Bistvo je v tem, kaj naj bi ateizem bil in ne v tem, kakšni so lahko vse ljudje, ki so, povrh vsega ostalega, še ateisti. Na tak način se da diskreditirati vsako idejo oz. svetovni nadzor. Potem postane vse nesmiselno. Nesmiselno je tako govoriti tudi o pojmu dobrega, saj obstajajo ljudje, ki so zlobni itd.

          In izjava, da je lahko samo ateizem do različnih verstev nediskriminatoren je dokazljiva po logiki stvari. Če sem npr. kristjan, potem nujno diskriminiram vsa ostala verstva, saj v nasprotjem primeru sploh ne bi bil kristjan. Če sem musliman, potem bom seveda na osnovi te svoje muslimanske vere po naravi stvari dal prednost islamu v razmerju do ostalih verskih praks, a ni to logično? Kot ateist bom pa seveda dal prednost ateizmu, ampak ob tem bom pa hkrati ostal versko lahko popolnoma nevtralen, torej enako bom lahko obravnaval vse religije, torej zaradi svojega ateizma ne bom dajal prednost nobeni od njih, ker ateizem ni vera, ampak je ne-vera, odnotnost vere in kot tak z vero ni v konfliktu v verskem smislu, kot sta npr. v konfliktu islam in krščanstvo ali pa krščanstvo in hinduizem itd.

          To, kako ateist gleda na verniki je v tem primeru popolnoma nerelevantno, bistvo je to, da vse vernike, ne glede na vero, obravnava enako, tudi če sebi daje prednost v primerjavi z njimi. Bodisi je do njih enako toleranten, ali pa enako netoleranten. Ampak bistveno je ravno to, da ima kot ateist to možnost, da vse vernike, ne glede na vero, obravnava enako. Vernik te možnosti nima, ker v razmerju do drugih ver nujno daje prednost svoji.

          • Mislim, da ne ponavljam tega, kar ste vi zapisali, ampak da vi po svoje razumete, kar sem sam zapisal, zato se vam to očitno zdi ponavljanje. Moj drugi odstavek pa govori ravno o tem, da more (ali pa celo mora) v neki situaciji VSAK (ne)vernik kakor “pozabiti” na svojo vero ali nevero v takega ali drugačnega Boga, da ne bi koga diskriminirali. In to seveda ni (nujno) ateizem. O nečem podobnem piše celo Žižek (David Hume, a believer, made this point in a very poignant way, when he wrote that the only way to show true respect for God is to act morally while ignoring God’s existence.)

          • Lenko, ti nisi opazil, da ima ateizem isto hibo, kot jo pripisuješ religijam.

            Če si ateist moraš obvezno z viška gledati na vernike, sicer ne moreš biti ateist.

            Če verjameš, da ni Boga, ga tvoje prepričanje izključuje in je izključujoče za vse ostale.

          • Alojz, ne razumeš, o čem govorim. Tvoj argument je v mojih komentarjih večkrat pojasnjen in s protiargumenti zavržen, tako da ti svetujem, da si jih še enkrat prebereš.

          • Lenko, še kako dobro te razumem. Zato te pa motijo moji argumenti.

            Lastna hvala cena mala. Mojih argumentov nisi ovrgel.

    • Zapadel si v Lenkovo (aka Aladarjevo) manipulacijo.

      Dejstvo je, da verske svobode ni uvedel ateizem, ampak kar krščanstvo. Če pogledamo prvo državo, ki je to realizirala v praksi, je bila ZDA. In tam je še danes ateistov komaj za vzorec.

      Problem je v tem, da imajo ateisti o sebi idealno mnenje, o ostalih pa nerealistično negativno. Seveda imajo zadaj sestavljeno celo teorijo, ki pa v praksi ne drži.

      V praksi je res bilo največ zatiranja religij v komunizmu (konkurenčna ideologija), ampak po drugi strani vsak ateist misli, da je nekaj več, kajti verjame le tistemu, kar je uradno dokazano s strani znanosti, ostali pa verjamejo v neke nedokazane “pravljice”.

      V resnici imajo do vseh verovanj slabšalno prepričanje.

  8. Za ponavljanje je šlo glede te izjave “Tudi to se*lepo sliši, ampak “čiste ideje” ateizma ni nikjer v resničnem svetu” in vsega ostalega, kar iz nje izhaja. To je isto, kar sem jaz izpostavil s to izjavo “Noben človek se vsebinsko ne more opisati oz. označiti le kot ateist.”

    In problem je prav v tem, da če nek vernik “pozabi” na svojo vero, potem ni vernik. Diskriminacijo pa v tem primeru ni smiselno razmueti kot to, da verniki ne morejo spoštovati drugih vernikov različnih religij, seveda jih lahko (kot jih lahko tudi ne), ampak gre za diskriminacijo v smislu, da jim njihova vera nujno več pomeni. Vernik glede verskih vprašanj ne more biti nevtralen in nepristranski, ker je zavezan eni veri. Tako kot ateist ne more biti nepristranski, ko gre za vprašanje razmerja med vero in nevero, ker je pač ne-vernik in se s tem avtomatično postavi na stran ne-vere. Ko gre pa za vprašanje razmerja med verami med seboj, pa ateist nima nobenega interesa, ki bi bil kakorkoli v konfliktu s tem, kako obravnava vse vere, ker mu je dejansko vseeno za katero vero gre.

    Poanta Žižkovega citata glede Humeja pa ni v tem, da bi se moral vernik odpovedati svoji veri, ampak v tem, da bi moral svojo vero izvrševati v pravi veri, torej zato, ker dejasnko v to vero verjame, ne pa npr. zato, ker zaradi tega pričakuje neko nagrado v smislu odrešenja, posmrtnega življenja v raju ipd. Žižkova poanta je tu pravzaprav ta, da naj bi verniki morali ravnati moralno po enakem principu, kot to počnejo ateisti, torej zato, ker v prvi vrsti verjamejo, da je tako prav in ne zato, ker Bog tako nalaga.

    • “In problem je prav v tem, da če nek vernik “pozabi” na svojo vero, potem ni vernik.”

      Govorim o neki določeni situaciji in o vsakem človeku, tudi ateistu, ki naj v neki določeni situaciji kakor “pozabi” na svojo (ne)vero. Pri tem gre za to, da se je človek zmožen vživljati v kožo drugih, ki so drugače (ne)verni, in razumevati njihove interese, da ne bi koga diskriminirali. Ne vem, od kod vam prepričanje, da človek česa podobnega ni sposoben.

      Vaš ateist, ki naj ne bi diskriminiral, pa gleda na vse vere enako zviška. In s tem naj bi “ustvarjal varen javni prostor za vernike”? Pokažite mi, prosim, kjer se je v praksi to že obneslo.

      (Vaše govorjenje o ateizmu me spominja na tole: komunisti so razlagali, kako čudovit je pravi komunizem itd., vendar ga zaenkrat še nikjer ni …)

      • In zakaj bi naj “pozabil” na svojo vero? Žižek je showmen in zabava s svojimi kolumnami in predavanji. Ne gre ga jemati preveč resno.

        Zakaj bi moral pozabiti na svojo vero? To je neumnost.

      • V resnici je Lenko nehote izdal, da je ateizem v praksi do ostalih verovanj – enako diskriminatoren kot religije – ali danes še bolj.

        Ateist ima svoj pogled za edini pravilen in si želi vse spreobrniti v ateiste (z drugimi izrazi – “jih izobraziti”, “jim razkriti resnico”). Vprašanje pa je, kakšna sredstva lahko uporabi.

        V komunizmu so lahko uporabili več nasilja, v demokraciji ga ne morejo. Se pa vidi filozofija, ko govorimo o “ločenosti Cerkve od države”, ki je zanje nekakšen izgovor, da lahko omejujejo svobodo vere. Nasprotno z ločenostjo, ki jo prakticirajo v ZDA.

        Medtem, ko je krščanstvo na splošno dovolj napredovalo, da ne gleda več na druge religije kot popolnoma zgrešene (kot to še vedno počne ateizem), ampak zgolj na drugačne religije, ki pa nimajo popolne slike.

        • citiram:”V resnici je Lenko nehote izdal, da je ateizem v praksi do ostalih verovanj – enako diskriminatoren kot religije – ali danes še bolj.”

          Enako ne more biti, ker ni religija. In ravno to je bistvena poanta. Če imamo primer ateizma, ki je do religij diskriminatoren, potem je enako diskriminatoren do vseh religij. Za religijo pa to ne more veljati, ker ko je neka religija diskriminatorna do ostalih, potem to pomeni, da samo sebe ne diskriminira, torej v tem primeru dobimo stanje, ko je ena religija obravnavana drugače kot vse ostale, kar se z vidika ateizma v osnovi, torej v principu ne more zgoditi.

          In enako kot glede komunizma velja za krščanstvo. Tudi KC je v obdobju fevdalizma v srednjem veku lahko uporabila več nasilja, v demokraciji pa tega ne more. Glede tega ni nobene razlike. Podobno kot recimo lahko nasilje izvajajo nad ostalimi verniki in neverniki danes muslimani v t.i. kalifatu na bližnjem vzhodu, česar si spet v demokratični družbi, ki bi bila sekularna, torej, katere državna oblast bi temeljila na odnostnosti religije, torej na odsotnosti verev v Boga.

      • Ateist niti ne more “pozabit” na svoje ne-vero, ker v tem primeru bit to pomenilo, da je postal vernik, kar je seveda enako nesmisel, niti ateistu na svoj ateizem v razmerju do njegovega odnosa do različnih religij ni potrebno “pozabljati”, saj zaradi ateizma v tem kontekstu sploh ne more prihajati do kakršnegakoli konflikta. Preprosto povedano, če mora ateist odločati v nekem konfliktu med religijo A in religijo B, potem ga ateizem glede objektivnosti in nepristranskosti v ničmer ne ovira. Zakaj bi torej nanj sploh moral “pozabil”?

        Tudi sploh ne gre za to, da vernik, ki zastopa religijo A ne bi mogel biti do religije B objektiven, strpen, razumevajoč itd., sploh ne gre za to, kar sem tudi že večkrat poudaril, ampak preprosto za to, da je kot vernik v religijo A versko zaznamovan. Tu se gre preprosto že za videz objektivnosti in nepristranskosti, ki ima seveda svojo smiselno poanto. To je npr. tako, kot sodniku ni dovoljeno, da odloča v zadevi, v kateri je npr. vpleten nek njegov sorodnik. Tak sodnik mora biti potem iz odločanja izločen, čeprav nikjer ne piše, da tak sodnik v zadevi ne bi mogel odločati po pravu in pravičnosti, gre se preprosto za to, da bo nekemu sodniku, ki ni v sorodni ali kakšni podobni povezavi z udeležencem sodnega postoka, glede zadeve veliko laže odločati objektivno, nepristransko in pravično.

        citiram: “Vaš ateist, ki naj ne bi diskriminiral, pa gleda na vse vere enako zviška. In s tem naj bi “ustvarjal varen javni prostor za vernike”? Pokažite mi, prosim, kjer se je v praksi to že obneslo.”

        V celotnem razvitem svetu, v katerm je ena od temeljnih predpostavk svobode vere znotraj organizacije države njena sekularnost. Zgolj sekularna država je tista država, v kateri lahko pričakujemo najvišjo možno stopnjo verske svobode ter enakopravnosti oz. enakosti med različnimi religijami. Sekularnost seveda ne gre povsem enačiti z ateizmom, ampak izhodišče je v obeh primerih isto, torej, odsotnost vere v Boga iz česar potem izhaja povsem neobremenjeno obravnavanje različnih religij. Bolj ko je država sekularna, večja enakopravnost vlada med različnimi religijami, manj kot je država sekularna, bolj so nekatere religije privilegirane, druge pa diskriminirane. Če gremo v ekstreme, ali si predstavljaš mošejo v Vatikanu (pa ne samo iz razloga, da v Vatikanu za gradnjo mošeje ni ravno dovolj prostora in da tam pač muslimani niti ne živijo)? In ali si predstavljaš neko krščansko cerkev znotraj ozemlja Saudske Arabije, čeprav tam živi približno milijon kristjanov? Jaz težko oziroma nemogoče. Zakaj? Ker v obeh primerih je država utemeljena na eni religiji, ki posledično izključuje vse ostale kot enakovredne in enakopravne in ne na sekularizmu.

        • Kot sem že razložil, govorim o zmožnosti človeka vživljati se v kožo drugih, ki so drugače (ne)verni, in razumevati njihove interese, da ne bi koga diskriminirali. Od kod vam prepričanje, da človek česa podobnega ni sposoben?

          “Sekularnost seveda ne gre povsem enačiti z ateizmom.”

          Besedo “povsem” lahko v tem stavku mirno izpustite.

          • Ne gre se za to, kaj lahko nek vernik razume, ampak kaj on je. Kristjan lahko nekega muslimana še tako razume, ampak zaradi tega ne bo nič manj kristjan.

            In beseda povsem v tisti trditvi je spet povsem na mestu, ker imata sekularnost in ateizem tudi veliko skupnega, torej npr. ravno to, da pomenita stanje, ki izključuje vero v Boga. Pri ateizmu gre pač za odnos posameznika do Boga, pri sekularizmu pa za odnos države do Boga. V obeh primerih je pa ta odnos tak, da Boga kot merilo izključuje.

            Poanta sekularizma je ravno v tem, da mora oblast biti versko nevtralna. Versko nevtralen je pa v osnovi, kot sem eže pojasnil, lahko (seveda ne tudi nujno) v največji meri le nekdo, ki ni veren. To je pa ateist.

          • Niste odgovorili na vprašanje, od kod vam prepričanje, da človek ni sposoben vživljati se v kožo drugih, ki so drugače (ne)verni, in razumevati njihove interese, DA NE BI KOGA DISKRIMINARALI.

            Sekularna država se o Bogu ne izreka. To ni niti približno ateizem. Morda bi temu kvečjemu lahko rekli agnosticizem.

          • Mimogrede: Pravičnost vodi iz vere v vero.
            Torej lahko dva vernika naproti brez vsake diskriminacije.
            Tega z ateistom ne moreš, razen z ateistom idiotom, ki mu je vseeno za vse.

          • Sekularnost z ateizmom nima veze in ne more biti povezana s sekularnostjo.

            Saj sekularnost v demokratičnih in svobodnih državah, kot je ZDA, pomeni – da je država nevtralna do vseh religij in da zagotavlja enakopravnost.

            Tvoja filozofija pa izhaja iz totalitarne miselnosti, ki je v Sloveniji še vedno prisotna – torej, da so religije nekaj slabega, zato jih je treba zatirati, če jih že ne moreš ukiniti.

            Pri sekularizmu ne gre za odnos države do Boga, ampak zgolj za odnos do ljudi, ki imajo različna verska prepričanja.

            ZDA, kljub temu, da je sekularna, ima in potrebuje Boga – vsaj kot koncept za nekaj, kar je nad državo in nad ljudmi.

          • Ateist je lahko največ toliko versko nevtralen, kot je vsak vernik do ostalih religij.

            Ateizem ni s tega vidika nič drugega, kot vera v neobstoj Boga.

    • Najbol mi je všeč stavek: “Tako kot ateist ne more biti nepristranski, ko gre za vprašanje razmerja med vero in nevero, ker je pač ne-vernik in se s tem avtomatično postavi na stran ne-vere.”

      Sicer pa bi poudaril dve stvari.

      Ko gre za vero, vernik prizna dejstvo, da Bog obstaja. Čeprav lahko kdorkoli (ali vsi) na svetu še tako narobe deluje, Bog obstaja.

      Upravičeno se je vprašati o smiselnosti vere, če verniki ne delujemo dobro. Menim, da se nekaj dobrega vendarle pozna. Če se motim, je to zelo žalostno. V zvezi s tem bi rad izrazil svoje mnenje, da kategorije “dobrota” morebiti ne uporabljate dosledno, saj je enkrat pomembna, drugič pa ne.

  9. Edina stvar, ki lahko ustavi ubijanje je razvoj tehnologije in povečanje moči naključnega posameznika. Ta razvoj in posledične spremembe družbe se lepo vidijo skozi zgodovino. V primerjavi z današnjimi orožji bodo pa moderna orožja dosti dosti močnejša in tudi (še) bolj dostopna kot danes. Na neki način bo to, kot se že vidi posledice pri medsebojni obravnati držav z jedrskim orožjem – ne glede na to kar koli si kdo misli o Severni Koreji, bodo 1000-krat razmislili, preden bi jo napadli. Žal so države bolj racionalne kot pa naključni posamezniki, preden se bo tak vzorec vzpostavil med posamezniki bo trajalo še kar nekaj časa, vmes bo pa nekaj časa na kocki tudi preživetje civilizacije.

  10. Mislim, da sta imala oba prav.

    Sv. Frančišek je bil zaljubljen v Boga, brez sv. Matere Božje pa je vsaka teologija krivoverska.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite