U.Urbas, PlanetSiol: Združeni v razdvojenosti

2

Slovenija nujno potrebuje konsenz, kako premagati gospodarsko in socialno krizo v državi. Kar se gremo zdaj, je ideološki elitizem.

Izjema, ki potrjuje pravilo

Vseeno pa obstaja izjema, kjer so si levi in desni, progasti in pikčasti Slovenci enotni. Svoje ideološke razlike zmoremo preseči zgolj in samo v svojem odnosu do tujcev. Tu ne šteje politična pripadnost, progasti in pikčasti postanejo zavezniki, kadar je treba pred tujci prikriti svoje zablode. To zavezništvo pri prikrivanju svojih zablod pred tujci je nezlomljivo.

Poglejte na primer lanski odziv slovenske duhovščine na odločitev Vatikana, da je prišel čas za upokojitev mariborskega in ljubljanskega nadškofa. Čeprav je očitno, da je del slovenske duhovščine zavozil s finančnimi malverzacijami, je marsikateri duhovnik vihal nos nad tem, da bi tujci iz Vatikana urejali zavožene slovenske cerkvene zadeve.

Poglejte na primer odločenost politike, da se bomo še naprej zadolževali po obrestnih merah, ki jih ne bomo mogli nikoli odplačati, samo da ne bi prišli zlobni tujci iz Bruslja in Frankfurta in Washingtona ter nam povedali, da smo v dveh desetletjih povsem zavozili državo.

Ameriška izkušnja

Se morda še spomnite lanskega govora ameriškega veleposlanika v Sloveniji Josepha Mussomelija ob njihovem praznovanju 237. obletnice Deklaracije neodvisnosti ZDA? Govoril je o tem, kaj se je v svojem mandatu naučil v Sloveniji.

Ena od teh stvari, ki ga je impresionirala, je bilo slovensko vritlezništvo tujcem. Ameriški ambasador ga je v diplomatskem jeziku takole opisal:

“Resnično občudujem, kako prijazni in vljudni so Slovenci do mene, tudi ko se z mano ne strinjajo. Slovenci, ki me ne marajo, so še vedno tako vljudni, da sem spoznal, da bi moral biti v življenju boljši od mnogo ljudi, ki jih ne maram ali se z njimi ne strinjam. Nisem še srečal Američana, ki ne bi bil očaran nad prijaznostjo, ki jo kažejo do njega. Da, včasih si želim, da bi bili Slovenci tako vljudni in prijazni drug do drugega kot so do nas, tujcev, pa vendar: potrebno je veliko dostojnosti, da se do tujcev – posebno tako nesramnih, kot sem jaz – obnašaš tako spoštljivo.”

Norčevanje iz drugače mislečih

Zato je norčevanje iz drugače mislečih sodržavljanov, če s pozicije moči odločaš, komu boš namenil državno pomoč pri politični karieri v tujini in komu ne. Ali ko minister pri simbolih, ki so sveti njegovim volivcem, poziva celoten narod k enotnosti in optimizmu. Poziv k enotnosti je mogoč, kadar gre politik k simbolom nasprotne strani, saj s tem pokaže iskreno željo po enotnosti.

Ko bomo dočakali dan, da bo viden politik ob simbolih nasprotne strani spoštljivo pozval k enotnosti, šele takrat bo začetek konca naše razdvojenosti in depresije, v kateri je danes Slovenija.

Več lahko preberete na PlanetSiol.


2 KOMENTARJI

  1. Briljanten prispevek avtorja!

    In enostavna, učinkovita rešitev kako preseči razdvojenost.

    Kdo bo težko pričakovani politik, ki bo znal poenotiti Slovence?!! Nestrpno ga čakamo!!!!

Comments are closed.