Pravice, da stalno stokajo, kako se nič ne da narediti, ne priznavam tistim, ki imajo službe za nedoločen čas in so prepričani, da je plača njihova pravica ne glede na to, ali v podjetju ustvarjajo dodano vrednost ali ne.
Že nekaj let se mi dogaja, da me ob vračanju iz tujine prevzame nek čuden občutek tesnobe. Ne, ni povezano z gospodarsko krizo, ta občutek sem zaznal že v letih debelih krav. Tudi ni povezan s službo in delovnimi obveznostmi. Nasprotno pa me pred odhodom iz Slovenije prevzame občutek sproščenosti. Napoved, da se bo ta teden premierka Alenka Bratušek srečala s predsedniki sindikatov in jim predstavila razmere v državi, je tokrat odplaknila moj naraščajoči občutek sproščenosti. V petek se namreč nameravam odklopiti od Slovenije.
Dovolite mi, da vam pojasnim, zakaj se v Sloveniji počutim neprijetno in zakaj je občutek tesnobe povezan z zatohlostjo, ki preveva Slovenijo.
1. Prvaki v izgovorih, kako se nič ne da
Da se v Sloveniji nič ne da narediti, bi dovolil kot izgovor kvečjemu 27 tisoč, mlajšim od 30 let, ki so junija iskali službo. Čeprav tega ne morem statistično dokazati, pa poznam vedno več predstavnikov te generacije, ki so se že prebudili in poskušajo prodreti s svojo iniciativo. Ne računajo na varno službo, temveč iščejo ideje, kako bi s svojim delom lahko zaslužili dovolj za preživetje.
Vsekakor pa pravice, da stalno stokajo, kako se nič ne da narediti, ker je sistem zavožen, ne priznavam tistim, ki imajo službe za nedoločen čas in so prepričani, da je redna mesečna plača njihova neodtujljiva pravica ne glede na to, ali v podjetju ustvarjajo dodano vrednost ali ne. Njihova življenjska sreča je zgolj v tem, da so prišli na trg dela v nekih zelo drugačnih časih in še vedno lahko uživajo pravice, ki si jih Slovenija ne more več privoščiti. Ampak neprestano tarnanje nad zavoženo državo in poudarjanje, da se nič ne da narediti, močno vplivata na moj občutek tesnobe.
Prav tako me moti slovenski odnos do dela. Trdim, da delo v Sloveniji ni cenjeno. Ne razumemo, da se je za nekaj treba potruditi. Prevladuje pa miselnost, in politika je to vedno potrjevala, da denar leži na cesti ali v bankomatu, le pobrati ga je treba. Vedno je bila v Sloveniji neka birokratska logika, češ povečajmo davke, izmislimo si nove dajatve in državni prašiček bo poln. Nikoli pa se ni uspela uveljaviti podjetniška logika, da je treba nekaj narediti za to, da nekaj imaš. Zato je Slovenec upravičeno prepričan, da lahko napreduje ali dobi službo le prek zvez, ne pa zaradi svojega znanja, sposobnosti in izkušenj.
2. Ljubezen do zmerjanja
Na moj neprijeten občutek, ko se vračam v Slovenijo, vpliva tudi zavedanje o slovenskem razumevanju slogana Vsi drugačni vsi enakopravni. Malo posplošujem, ampak ljudje pač zaznavamo stvarnost prek posploševanja:
– če je človek deklariran levičar (karkoli naj bi to pomenilo), velja za neodvisnega in naprednega strokovnjaka, ki po našem mnenju nujno živi v urbanem okolju;
– če je človek prepoznan kot desničar (karkoli naj bi to pomenilo), velja za obremenjenega sogovornika s skrito agendo, pripisujemo mu, da živi na vasi in nosi bele nogavice;
– kdor meni, da ima glavo tudi za to, da z njo razmišlja, kako zase in za svoje ustvarjati, ne pa da zgolj čaka, da bo to namesto njega uredila vsemogočna mati država, je označen za (neo)liberalca. Kar je pri Slovencih enakovredno psihiatričnemu potrdilu o bipolarni motnji.
Takšna delitev ne bi bila kaj več kot smešna slovenska kurioziteta, če se zaradi nje ne bi stalno zapletali v ideološke floskule in zmerjanje, zaradi česar ne zmoremo narediti koraka iz preteklosti v prihodnost. Zato smo danes bolnik Evrope. Še preden je pred petimi leti nastopila kriza, smo začeli govoriti o reformah, ampak o njih smo razpravljali ideološko, pamet pa preprosto izklopili. Zato nismo izpeljali nobene učinkovite in resne spremembe. Nismo se bili sposobni racionalno dogovoriti, kaj je dobro za državo, vodil nas je motiv, da je treba “naše” čim bolj zaščititi in “njihovim” čim bolj nagajati. V imenu vedno revnejših državljanov se vsem socialnim partnerjem zahvaljujem za takšno njihovo držo. Le tako nam bodo uspešno omogočili mizerne službe pri tujih multinacionalkah, ki se ozirajo za poslovnimi priložnostmi v revnih državah.
3. Sproščenost medijev
Priznam, da na moje počutje v Sloveniji občutno vplivajo tudi mediji. Moj očitek gre na njihovo poneumljanje ljudi oziroma da jih že v izhodišču obravnavajo kot butce. Izpostavljam dva primera, nista povezana niti s predsednikom pikčastih niti s predsednikom progastih, zato mi noben uglednež ne more očitati politične pristranskosti.
Več: Planet Siol
