U. Urbas, PlanetSiol: Moj glas najprijaznejšemu roparju

Ker odločanja o svoji prihodnosti ne bom prepustil drugim, bom v nedeljo šel na volišče. To je pač moje prepričanje. Obstaja sicer možnost, da bom volilni list preprosto prečrtal. To je na primer na evropskih volitvah naredil naš kolumnist Samo Rugelj. Moj glas se bo slišal, če ne drugače, pa kot neveljavna glasovnica.

Vendar pa vam svetujem zelo učinkovit način pri izbiri, koga voliti: doma si v denarnico dajte sto evrov (lahko tudi več, ne pa manj, kajti pri manjšem znesku je občutek izgube manj boleč). Denarnico imejte ves čas v roki, tudi takrat, ko boste obkrožili svojega kandidata. Zastavite si samo eno, zelo preprosto vprašanje: kdo od kandidatov na volilnem listu mi bo od teh sto evrov vzel manj?

Ne odločate o tem, kdo od kandidatov na volilnem listu ima program, da lahko s poštenim delom iz stotaka nastaneta dva stotaka. Odločate zgolj o tem, komu od kandidatov boste dali del svojega stotaka.

Druga najslabša možnost

Če pa vam je vseeno za tega stotaka in menite, da mora vlada še naprej dajati subvencije neuspešnim podjetjem, da je treba še povečati število javnih zavodov, ki so odvisni od proračuna, da je treba privatizacijo ustaviti ali pa jo preložiti na čim poznejši čas in da ima najboljšo listo za poslance tista stranka, ki ima na njej največ kandidatov iz javnega sektorja, saj so edino birokrati, ki se gredo politiko, sol naroda, potem se vprašajte:

Kdo od politikov na volilnem listu bo za denar, ki ga plačujemo davkoplačevalci, ponudil najkakovostnejšo storitev? Kdo bo izboljšal servis države, ki je zdaj na voljo državljanom? Kdo bo znal najbolje upravljati s tremi milijardami evrov, ki so namenjene slovenskemu zdravstvu? Kdo in kako bo znal izboljšati javno šolstvo?

Zakaj nas imajo politiki za bedake?

Teh odgovorov nihče v kampanji ni znal povedati, kajti slovenski politiki so sledilci, ne pa voditelji. Če tudi vi prisegate – iskreno, ne samo v besedah in odvisni od pomoči države – na takšno poduhovljenost, da je denar nepomemben, potem pa se na volitvah vprašajte vsaj, kdo od kandidatov nam v tujini ne bo delal sramote.

A če je v vas vsaj kanček ponosa, se zamislite, ali ste pripravljeni od slovenskih politikov kupiti njihovo aroganco, češ da smo volivci takšni bedaki, da politične stranke ne potrebujejo nobenega programa in nam volivcem lahko ponudijo samo ime in obraz svojega predsednika.

Ali od politikov kupimo njihovo propagando zastraševanja? Ne mislim le na osemkolesno afero ali na zaton civilizacije, če zmaga SDS ali če zmaga levica. Se spomnite na primer, kako je bila SD proti privatizaciji, se spomnite njihovega stališča, da je privatizacija veleizdaja, njihovega strašenja, da so tujci pošasti, ki uničujejo delovna mesta? Ali lahko razumete, zakaj so potem v SD, ki jim javnomnenjske ankete kažejo manj kot deset odstotkov podpore, najeli ameriško (!) agencijo in ameriškega (!) strokovnjaka za politične strategije Craiga T. Smitha?

In SD ni edina politična stranka na teh volitvah, ki zase prav pri tujcih išče najboljše storitve za lastno preživetje, obenem pa volivce straši s tujci.

Slovenski politiki volivcem govorijo eno, zase pa delajo drugo. S tem nam kažejo, da smo zanje zgolj krava molznica: delamo zato, da lahko plačujemo davke, ki vzdržujejo sistem politične kaste.

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.