U. Urbas, Planet Siol: Kdo izkorišča Slovence in koga izkoriščajo Slovenci

4

V Sloveniji je dobiček psovka. Toda čisto vsi težimo k temu, da imamo čim višji dobiček. Zanj uporabljamo sicer drugo ime, a smo pripravljeni celo sistem goljufati zanj.

V Portorožu so danes in jutri zbrani člani sindikata direktorjev. Stanovsko Združenje Manager namreč razpravlja o (ne)učinkovitosti gospodarjenja – zakaj delamo, a skoraj nič ne zaslužimo. Tema se mi zdi nadvse aktualna, saj drega v srčiko slovenske revščine in obenem hipokritske miselnosti, da je dobiček eden od smrtnih grehov.

Debatni klub samopomembnežev

Najprej nekaj besed o Združenju Manager: čeprav združuje najpomembnejše slovenske direktorje, je to stanovsko združenje povsem nekredibilno in nepomembno z vidika vplivanja na družbo ali politiko. Razlog za to pripisujem predvsem njihovemu vodstvu (na primer kakšni izvršni direktorici), ki je trdilo, da se njihov ugledni član, ki se oglaša kot raca, hodi kot raca in ima vse druge fizične lastnosti race, imenuje pavček, ne pa raca. Pa čeprav se je od daleč videlo, da z ekscesnim zadolževanjem uničuje podjetje.

Združenje Manager se je od deviantnih dejanj svojih članov ogradilo šele posthumno. To pomeni, da so podjetja bila že na kolenih, njihova milijonska posojila pri večinoma državnih bankah se niso vračala, zaposleni pa so bili ali ob službo ali v strahu, kdaj jo bodo izgubili.

Pred tem se je združenje skrivalo za pravnimi rekli, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen, in da je transparentnost precenjena vrednota. Kar je sicer res, a vseeno ni znalo presoditi, kaj je prav in kaj narobe, kaj se sme početi in česa ne, kaj je sprejemljivo in kaj ni. Največkrat zato, ker so imeli incesten odnos: padli tajkun je imel svojo direktorico v častnem razsodišču, predsednik združenja je sodeloval pri spodletelem menedžerskem prevzemu, izvršna direktorica združenja pa se je rada sončila v senci bogov …

Zato je to druženje isto mislečih, debatni klub samopomembnežev, ki jim nihče ne verjame in še manj zaupa. Pa čeprav imajo v svojih vrstah nekaj zaupanja in spoštovanja vrednih članov in čeprav danes odpirajo povsem prava vprašanja o poslanstvu slovenskih podjetij.

Več in nadaljevanje: Planet Siol.net

4 KOMENTARJI

  1. Politično lenuharstvo je proti dobičku, ker želi socialno pomoč, saj ji ni všeč miselna in delovna ustvarjalnost.

  2. Bistvo je v zadnjem odstavku:
    “Pričakovati v nedogled lažno solidarnost med menedžerji in zaposlenimi, politiki in sindikati, kjer je obstoj delovnega mesta vrednota ne zaradi njegove dodane vrednosti oziroma učinkovitosti (kar bi bilo edino razumno), temveč zaradi delovnega mesta samega, je pogubno in Slovenijo še naprej vodi v revščino.”

    S subvencijami ohranjamo delovna mesta, ki ustvarjajo negativno dodano vrednost. Enako je s presežkom zaposlenih v JS. Na drugi strani z visokim(za slovenske razmere) minimalnim osebnim dohodkom ukinjamo in preprečujemo nastanek novih delovnih mest, ki bi ustvarila vsaj nekaj dodane vrednosti. Na ta način uspevamo neproduktivno potrošiti sredstva, ki bi lahko bila namenjena za produktivne investicije.

    Ali za take tudi velja:”Blagor ubogim v duhu …”

  3. Mahatma Gandhi je sedem socialnih grehov v današnjem svetu opisal takole:
    1. bogastvo brez dela,
    2. užitek brez vesti,
    3. znanje brez značaja,
    4. posel brez morale,
    5. znanost brez človečnosti,
    6. religija brez žrtev in
    7. politika brez načel.

    V naši družbi pa so to vrline. Žal. 🙁

Comments are closed.