U. Urbas, Planet Siol: Kdaj nam bo bolje

0
141

Razčistimo na začetku: gospodarska rast ni teoretični pojem v statistiki ali intelektualna pogruntavščina ekonomistov, zlasti tistih, ki poudarjajo pomen posameznikove svobode in zasebne pobude. Gospodarska rast (povečanje ali zmanjšanje obsega dodane vrednosti, ki jo ustvari država) nam pove tudi, kakšne standarde in normative si lahko privoščimo v šolstvu, kakšen obseg pravic bo na voljo v javnem zdravstvu in po kakšnih cestah se bomo vozili. Če nam Urad za makroekonomske analize za letos napoveduje upad za vsaj poltretji odstotek in še za nekaj desetink prihodnje leto, to pomeni tudi nadaljnje povečevanje števila brezposelnih in še naprej mizerne plače, obenem pa višje davke. To pomeni občutno tanjše denarnice.

Raste lahko le konkurenčno gospodarstvo. Vzpostavljanje konkurenčnih podjetij pa je tek na dolge proge in Slovenija zdaj plačuje ceno za svoj provincializem brez vizije. Tako opevano slovensko družinsko srebrnino zdaj prevzemajo oni, ki smo jih vedno gledali zviška. Naštejmo nekaj primerov, prvi je vsekakor Agrokorjev nakup Mercatorja, ta posel bo zelo verjetno končan do konca letošnjega leta; Hrvati so že kupili Drogo Kolinsko, francoski Lactalis pa prek hrvaškega Dukata Ljubljanske mlekarne. Nobena skrivnost ni, da se Hrvatski Telekom, ki je v večinski lasti Deutsche Telekoma, spogleduje z nakupom Telekoma Slovenije (lastnika TSmedia, izdajatelja Planet Siol.net); enako se hrvaška Adris grupa zanima za nakup Zavarovalnice Triglav. Če smo Slovenci res tako pametni in sposobni, kot mislimo o sebi, zakaj so lahko v sosednji državi dosegli, da so njihova velika podjetja bolj konkurenčna od naših in imajo boljšo podporo bank in lastnikov za širitev v regiji? Pravila gospodarjenja, ki jih narekujeta članstvo v EU-ju in odprtost globalnemu trgu, dajejo priložnost sposobnim, ne tistim, ki s pomočjo politikov gradijo na svojih fevdih peščene gradove.

Vstop Hrvaške v EU prinaša prednosti tudi za Slovenijo, vprašanje je le, ali jih bomo prepoznali in znali izkoristiti. Kajti očitno je, da smo zavozili. Svojo energijo smo kot narod vlagali v sistem, ki naj bi nas obvaroval pred spremembami, te so se medtem dogajale okoli nas. Ideja tranzicijskih politikov, po kateri naj bi s političnim blagoslovom postali lastniki gospodarstva tisti posvečeni, ki so bili začetek tranzicije v vodstvu podjetij, se je zrušila. Pod sabo je pokopala še naše banke in zaupanje tujih finančnih ustanov v Slovenijo. Zablode, ki so povzročile nekonkurenčnost gospodarstva, povzročajo neučinkovitost v javnem sektorju. Socialno partnerstvo smo spremenili v zavoro vsakim spremembam; namesto da bi socialni partnerji, zlasti sindikati, prišli z alternativnim predlogom sprememb, so raje zagrozili s stavko in vlada se je vsakič ustrašila ter jim popustila. Javni sektor je državo razumel kot plen, sebe pa ne kot servis države. Ključno vprašanje javnega sektorja je tako postalo, kje dobiti denar, ne pa, kaj v javnem sektorju narediti z denarjem, ki ga dobijo. Zato so strašljivi nekateri pozivi proti zasebni zdravstveni dejavnosti; najprej je treba korenito racionalizirati javni zdravstveni sistem, ne pa prikazovati zasebnih zdravnikov kot grožnje javnemu zdravstvu. Prav pridevnik “javen” je pri nas eden od najbolj zlorabljenih pojmov, ki v imenu močne in velike države omogoča izbrancem, da na skrivaj bogatijo, medtem ko velika večina državljanov živi vedno slabše.

Več: Planet Siol

Prijava

Za komentiranje se prijavite