U. Urbas, Planet Siol: Kako nas imajo za najneumnejše ovce

4

Ste upali, da se bo Slovenija vendarle razvijala v bolj normalno državo? Ah, nikar se ne slepite: dogaja se popolna erozija zaupanja v katerokoli institucijo države. Pravzaprav zaupanja ni nikjer več.

Dogajanje zadnjih nekaj dni v Sloveniji dokazuje, da so vsi upravljavci javnih funkcij izgubili kredibilnost. Njihova ravnanja so obremenjena z njihovimi osebnimi interesi, ne pa s skrbjo za stabilnost javnega sistema ali delovanja pravne države.

Ubi bene, ibi patria

Ne govorim o prvi ali drugi stopnji sodišč ali o pričakovani odločitvi ustavnih sodnikov – za polovico Slovenije bo odločitev o Janezu Janši v zadevi Patria dokaz, da sodstvo ne deluje. Ne glede na to, kakšna bo odločitev. Sodniki si nočejo priznati, da jim polovica države ne zaupa, ne verjame njihovim odločitvam. Slovenci sodb ne dojemajo več kot strokovnih in neodvisnih, temveč kot pogojene s pristranskostjo ter politično in osebno motiviranostjo sodnikov. In to je težava sodnikov, ne ljudstva.

Zapitek vedno plačamo davkoplačevalci

Trenutno je zaupanje tujcev v Slovenijo, ki se meri v zahtevanem donosu na obveznice, nizko, kar je dobro. Toda kriza zaupanja v institucije nikakor ni korak k nadaljnji stabilizaciji. Ceno upada zaupanja pa vedno plačamo – davkoplačevalci. To nezaupanje ljudi v javne institucije se je kot rak razraslo na vse družbene podsisteme. Zadnji trije primeri:

Prva afera

Tadej Kotnik je začetek tedna v Financah napisal, da je Banka Slovenije prirejala dokumente, po katerih je bila Banka Celje prisiljena zaprositi za državno pomoč. Centralna banka je zahtevala več vrednotenj o zdravju slovenskih bank in šele zadnje vrednotenje je pokazalo, da naše banke res krvavijo (imajo negativen kapital oziroma več obveznosti kot premoženja). Samo pod tem pogojem pa po bruseljskih pravilih država sme reševati banke in razlastniniti njihove lastnike ali imetnike njihovih obveznic. In pri tem je veliko znanih Slovencev izgubilo veliko denarja.

Guverner, ki se je ves teden skrival za bančno tajnostjo, je danes popoldne ob pritisku javnosti vendarle razkril odločbo o nacionalizaciji Banke Celje.

Vprašanja za milijon evrov: zakaj je bil guverner pripravljen razkriti odločbo šele po tem, ko je bilo zaupanje v Banko Slovenije in slovenski način reševanja bank že povsem omajano? Zakaj je centralna banka zahtevala več vrednotenj, zakaj so revizorske hiše uporabljale različno metodologijo pri ocenjevanju zdravja bank in zakaj so uporabljale najbolj pesimistične postavke? Če je bilo vse po pravilih, zakaj toliko skrivanja? Če je Evropska komisija res zahtevala razlastitev vlagateljev, kar je danes potrdila tudi Alenka Bratušek, koliko je še tajnih obljub, ki so jih slovenske vlade dale Bruslju, in katere so?

Druga afera

To, da je vlada oddala Evropski komisiji projekt drugi tir, s katerim kandidira za 380 evropskih milijonov evrov, je afera. To je namreč železniški Teš 6. Projekt je že zdaj ocenjen na 1,4 milijarde evrov (Teš 6 se je začel pri več kot pol milijarde manj, pa še zdaj ni končan) in kar je še huje: vladna analiza ocenjuje, da drugi tir ob takih investicijskih stroških nikoli ne bo prinesel dobička. Sledimo torej logiki: delajmo, samo da delamo, pa četudi bomo na koncu od tega dela vsi zgolj utrujeni in bomo imeli izgubo.

Ali lahko še vedno verjamete, da zna država izpeljati državno investicijo oziroma projekt, zaradi katerega bomo državljani bogatejši, ne pa revnejši? Pozabite na to, kako smo gradili avtocestni križ, reševali pred stečajem letalskega prevoznika Adrio Airways ali v imenu nacionalnega interesa združevali pivovarne, pivovarjem ploskali, ko so kupovali časopise, ter rajali ob tem, ko smo iz NLB izgnali belgijske lastnike. Vprašanje je, ali smo se Slovenci iz tega kaj naučili.

Vprašanje za milijon evrov: zakaj se je premier Miro Cerar pridružil množični histeriji, da mora Slovenija nujno začeti gradnjo drugega tira ne glede na stroške? Mar ni z Lune razvidno, da množično histerijo o drugem tiru za ceno 1,4 milijarde evrov zganjajo prav tisti, ki imajo izrazit interes in izkušnje, kako služiti na državnih jaslih?

Več lahko preberete na Planet Siol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. Težava slovenskega sodstva v primeru Patria je to, kaj in kako so z zadevo delali do nivoja ustavnega sodišča. Ne kaj bo naredilo ustavno sodišče, na kar cika Uroš Urbas. To, kar so delali na nižjih nivojih bo za učbenike, kako tožilstvo in sodstvo v demokraciji ne sme delovati.

    Drugo pa – težko je razumeti, zakaj medijska scena ( in drugi) izrekanja nekega Tadeja Kotnika jemlje kot čisto zlato in objektivno resnico. Človek je vendar zainteresiran, da bi kaj dobil od tistih podrejenih obveznic ali delnic, glede katerih je bil razlaščen; ker je bil premoženje bank v trenutku dokapitalizacije manj kot nič. Težko bi bilo najti manj objektivnega razlagalca v tem primeru kot je prav dotični gospod.

    Razen tega kot da vesoljni Sloveniji ni jasno, da želijo tisti, ki so svoj denar v delnicah in podrejenih delnicah pri bankah izgubili, lahko mirno rečemo tudi zašpekulirali, ta denar dobiti nazaj na račun davkoplačevalcev.

    Kajti državne finance so davkoplačevalske finance. 😉 Slovence pa očitno prepričani, da državni denar leti z neba…

  2. Ne morem razumeti, da je pri nas vsaka državna investicija tako draga.

    Menim, da se upoštevajo najvišji normativi in najvišje cene, da se izčrpava država in državljani.

  3. in da imajo nekateri neupravičeno korist od tega.

    Zakaj se ne da finančna konstrukcija projekta v presojo nevtralni instituciji?

Comments are closed.