Začenja me skrbeti za življenje papeža Frančiška. V dobrih sto dneh papeževanja je razbil že toliko tabujev in stopil tolikim na prste, da je gotovo mnogim že postal moteč. Drugim pa neznansko dobrodošel svež veter v Cerkvi.
Doktrinalno seveda nič novega. Po tako odličnih predhodnikih bi težko prinesel kakšno bistveno novo vsebino. Vnesel pa je latinsko spontanost, življenjskost, sočutnost, veselje in odkrito spregovoril o temah, o katerih se je do zdaj le šušljalo.
»Denar mora služiti, ne vladati,« je dejal in se lotil prečiščevanja vatikanske banke. »Slabo mi postane, ko vidim duhovnika v najnovejšem modelu avtomobila,« se je obregnil ob marsikaterega klerika. Priznal je tudi obstoj homoseksualnega lobija v Cerkvi in mu napovedal boj, že takoj po nastopu papeževanja pa se je zavzel za prenovo rimske kurije. Vse to so koraki, ki jih lahko naredi le nekdo, ki je sam čist in nevpleten, ki ne počne tega zaradi prepovedovanja in kaznovanja samega, ampak zato, da bi Cerkev bolj naravnal na pot, ki jo kaže Kristus. Nekdo, ki vleče z lastnim zgledom.
Najbolj zanimivo pri Frančišku je verjetno to, da, sicer temelječ na trdni razumski podlagi, govori iz srca, prikupno in domačno. Tako je očitno osvojil celo najbolj zakrknjeno slovensko novinarsko leglo, saj kakšnih posebnih kritik na njegov račun še nismo slišali. Zanima pa me, kaj se bo zgodilo, ko se bo izrecno zavzel za varovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti. Težko si predstavljam, da bo takrat še vedno »od vseh priljubljeni Frančišek«, čeprav mu od srca želim, da bi znal svojo skrb za življenja najšibkejših tako posredovati svetu, da bi ga ta razumel.
Več: Družina
