U. Hrastar, Radio Ognjišče: Vikend za zgodovino

0

Pred dobrimi desetimi dnevi je malo po opoldanski molitvi v redakciji v zraku zaščemelo tisto vzhičenje, ko se nekaj pripravlja … Vatikan bo menda sporočil neko pomembno novico! In res, čez nekaj minut sodelavka pove, da se bosta na Kubi srečala ruski patriarh Kiril in papež Frančišek. Zakaj bo to srečanje nekaj zgodovinskega? »Ker gre za primat,« sem slišala.

Če se človek kratek čas oddalji od medijev, iz takih ali drugačnih razlogov, se počuti, kot da ni več povezan s svetom. In ko se spet vrneš v svet množičnih občil, ugotoviš, da pravzaprav nisi ničesar zamudil. Čez kateri mejni prehod bo tekla migrantska reka in kje bodo postavljali begunske jezove, koliko krvi se je že izlilo v Siriji, kako po britansko predrugačiti Evropo, v katero smer se bodo kot na vrtiljaku zavrteli stolčki v vrhu NLB, o medeni in še kateri aferi s kadrovanjem, nepoštenimi kupčki denarja …

Mediji, ki vsaj malenkostno izstopajo iz črednega poročanja, so te dni prvo mesto namenjali srečanju tisočletja. Med vrhovoma vzhodnega in zahodnega krščanstva namreč ni bilo stikov od razkola leta 1054. Na veliko začudenje ostalega sveta, si papež Frančišek in Vatikan v zadnjih nekaj letih nenehno prizadevata izboljšati prepoznavnost v mednarodnih odnosih. In zadnji izraz tega je prav simbolični objem voditeljev Zahodne in Vzhodne Cerkve pred dnevi kar na letališču v Havani, prvikrat po razkolu. Na dogodek se odziva ves svet. Cilj srečanja seveda ni bila tekma za nadvlado, saj krščanskemu voditelju vendarle sledi kar nekajkrat več ljudi.

Če želimo razumeti zgodovinskost minulega petka, je treba vedeti nekaj glavnih točk o odnosu med cerkvama, ki jih prav razumljivo pojasni prof. Bogdan Dolenc. Cerkveni stiki z Rusko pravoslavno Cerkvijo so se močno ohladili po letu 1989, ko je v Ukrajini spet zaživela grško-katoliška Cerkev, ta je bila zatrta pod Stalinom 1946 in nasilno priključena pravoslavni Cerkvi. Ker je zahtevala nazaj zasežene cerkve, je prišlo do sporov in nasilja. Druga huda zamera s strani Moskve je nastala leta 2002, ko je Sveti sedež na ozemlju Ruske federacije vzpostavil štiri škofije. S tem naj bi bilo poskrbljeno za pastoralo tamkajšnjih katoličanov, pravoslavni pa so to razlagali kot vdor katoliške Cerkve na »kanonično ozemlje Ruske pravoslavne Cerkve«. Zadnja leta so ti očitki, ki so prihajali z konservativnega krila ruskega pravoslavja, stopili v ozadje.

Zasluge za to, da so se odnosi med sestrskima Cerkvama otoplili, je imel že sveti oče Benedikt XVI. Po izvolitvi neeveropskega papeža, skromnega, preprostega Frančiška, pa si je velik delež ruskih pravoslavnih vernikov celo zaželel, da bi jih slednji obiskal. Na prvi pogled se zdi čudež, a vendarle gre le za nadaljevanje preteklega pristopa Vatikana v svetovnih zadevah. Kar me najbolj fascinira, je papežev izjemen ekumenski pristop. Tega srečanja si je zelo želel. »Pokliči me in pridem. Kamorkoli in kadarkoli,« je že pred časom sporočil patriarhu. Prvi korak v gradnji mostu med stranema je politično izbrana lokacija srečanja; dovolj katoliška, a še vedno komunistična, za Evropo in Rusijo dokaj nevtralna – Kuba. Otok, kjer sta imeli velik vpliv tako katoliška Cerkev kot Sovjetska zveza.

Več lahko preberete na radio.ognjisce.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.