Takega soglasja v hrvaški politiki, kot smo ga včeraj opazovali v hrvaškem saboru, se ne spomnijo niti najbolj izkušeni hrvaški politiki. Niti Jadranka Kosor, ki v Sloveniji pooseblja arbitražo, ta je včeraj s plebiscitarno večino padla v hrvaškem saboru, ne. Gledano iz širše perspektive, zunaj meja “lepe naše”, je arbitražni sporazum padel le na Hrvaškem, povsod drugod je še trdno v veljavi. Hrvaška se je uniformno poenotila v nasprotovanju arbitražnemu sporazumu, vsi drugi, posredni in neposredni deležniki v procesu, pa so se, kot kaže, poenotili v nasprotovanju Hrvaški, da samovoljno zapusti mukoma izpogajani sporazum, katerega pomembnost bistveno presega odnose med Slovenijo in Hrvaško.
Evropska komisija, varuh evropskega prava in evropskih pogodb, že od začetka prisluškovalno-arbitražnega škandala stoji na isti poziciji: arbitraža se mora nadaljevati. S presenetljivo in taktično odlično potezo vlade, da v tribunal imenuje samega predsednika Meddržavnega sodišča v Haagu Ronnyja Abrahama, se je restavrirala integriteta in avtoriteta sodišča. Vsak hrvaški napad na arbitražno sodišče in na sporazum je zdaj napad na Meddržavno sodišče, najvišjo pravno instanco na svetu. Slovencem in Hrvatom v arbitražnem sodišču sodijo poleg Hrvata dva Francoza, Britanec in Nemec. Predstavniki najmočnejših evropskih nacij, ki jim je v interesu stabilizacija večno nemirnega Zahodnega Balkana. In če pade arbitraža med najbolj “naprednima” balkanskima narodoma, jo bo toliko težje izpeljati v vseh drugih hrvaških mejnih sporih s sosedi, med Beogradom in Prištino, med Makedonijo in Grčijo.
Več lahko preberete na strani Večera.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
