TVSLO1: Odkrito o demokratičnemu socializmu

22
258

V oddaji Odkrito, ki jo je vodila Jelena Aščić, so o smiselnosti in nesmiselnosti demokratičnega socializma spregovorili Tomaž Ivešić, Mitja Steinbacher, Rok Kogej in Goran Lukič.

VIDEO


22 KOMENTARJI

  1. Pohvala uredništvu za ta video!

    Menim, da je akcija za demokratični socializem zavajanje oziroma manipulacija javnega mnenja.

    Namesto, da bi odpravili slabosti sedanjega sistema, se to zaobide z idejo o spremembi sistema, samoda ne bi odpravili slabosti: mafijaštvo, totalitarizem, neučinkovitost in preobsežnost državnega aparata, neučinkovito funkcioniranje nadzornih organov, nespoštovanje človekovih pravic in vrednot….

    Vsak bedak ve, da si nekakšen svoj specifičen sistem majhna država Slovenija ne more privoščiti. Najverjetneje niti ne Evropa, ker bo obubožala na celi črti.

    Povsem umestno in potrebno pa je, da se takoj izvedejo učinkoviti ukrepi, da se vse slabosti odpravijo, ki so ovira za uveljavitev vrednot in človekovih pravic in učinkovitosti celotnega sistema, vključno gospodarskega.

    Tu pa imamo bogate in pozitivne izkušnje civilizacijsko uspešnih držav v Evropi.

    Škoda za slabo prepričevalnost tistih, ki so v oddaji govorili proti ponovni uvedbi komunizma, saj niso povedali tisto, kar bi morali povedati in sicer kako so bile teptane človekove pravice v socializmu in kako nizek standard je bil v primerjavi z nesocialističnimi državami in da je bila korupcija zelo razširjena. Poleg tega je današnji nivo socialnih pravic mnogo višji.

    Seveda so možne tudi spremembe glede razlik v plačah.

    S

  2. Možne so tudi večje intervencije držav, ki preprečujejo povečanje razlik ali celo zagotovijo njihovo zmanjševanje in ki preprečujejo vse pojave, ki so na škodo človekovih vrednot in pravic.

    Ti posegi ne bodo grobo kršili človekove pravice in zamajali civilizacijske vrednote.

  3. Zanimivo je, da so v razgovoru zanemarjene človekove pravice in civilizacijske vrednote.

    Pa nikakor ne bi smele biti, saj te pogojujejo človeškost sistema, ne pa sistem sam.

  4. Termin “Demokratični socializem” je tipičen oksimoron.

    grško oksis – bistroumen, moros – neumen

    skrajni paradoks, nemogoča prispodoba (Vir:Wikipedija)

    glasna tišina,
    neumna pamet,
    topli led,
    tihi hrup,
    mlada starost,
    pametna neumnost,
    živi mrtvec,
    modri bedak,
    skromne razkošje

    • … in takšna je tudi vsebina, tega t.i. “demokratičnega socializma”.

      Pa saj smo to zgodbo že imeli, samo takrat so temu rekli:

      “Socializem s človeškim obrazom”,
      “Nestrankarski pluralizem”
      in še prej
      “Diktatura proletariata”

      … in še bi se kaj našlo.

  5. V socializmu je še bila manjša odgovornost kot je zdaj, ker je veljala solidarnost v napakah.

    Ne le v manjših, ampak tudi velikih. Zato so se vedno solidarno pokrivale izgube tistih, ki niso znali gospodariti ali pa so tako na veliko kradli.

  6. Povsem očitno je, da danes rabimo solidarni demokratični socializem zato, ker je nastala velika bančna luknja in bi bilo potrebno poklicati na odgovornost tiste, ki so jo povzročili in ki so povzročili zgrešeno izobraževanje mladih, torej za poklice, ki jih država ne rabi in ki niso sprejeli pravočasnih ukrepov za ozdravitev gospodarstva in razbremenitev državnega proračuna….

    Demokratično se je potrebno solidarizirati s temi.

  7. Najprej bi pohvalil podvig Mitje Steinbacherja, saj mu je uspelo dokaj uspešno zagovarjat sistem, ki ga je z močjo argumentov težko zagovarjat.
    Kapitalizem je sistem, katerega središče je “trg” in v tem oziru je pravo nasprotje socializmu, ki v središče postavlja človeka. In pravo vprašanje je: Zakaj imamo kristjani takšen odpor do sistema, ki v središče postavlja človeka, na drugi strani pa s kapitalizmom (zmaga močnejšega) nimamo nobenih problemov?
    Enega od možnih odgovorov nam ponuja Tomaž Ivešić, ki s svojo usmeritvijo v zgodovinski pojav “socializma” išče argument proti vsaki obliki socializma. Rezultat tega je, da mu praktično ne uspe sestavit spodobnega stališča napram socializmu. Kar pokaže, da slovenski kristjani (in kristjani nasploh) očitno nismo zmožni premostit klasične delitve, kjer se je z a socialiste predstavljala levica. In ravno zaradi te zamere smo zmožni zavrnitve vsake dobre pobude proti kapitalizmu.
    Kaj nam o današnjem ekonomskem modelu pove papež (iz članka B. Cestnika):

    Nekateri še vedno branijo teorije „kapljanja potrošnih okusov“ /en. „trickle-down theories“/, ki predpostavljajo, da vsaka s svobodnim trgom podprta gospodarska rast sama po sebi ustvarja večjo enakost in socialno vključenost. To mnenje, ki ni bilo nikoli potrjeno z dejstvi, izraža površno in naivno zaupanje v dobroto tistih, ki imajo ekonomsko moč, ter v sakralizirane mehanizme prevladujočega ekonomskega sistema. Medtem pa izključeni še vedno čakajo.

    Naj zaključim: Če bi se vsi kristjani tako ozirali na (pogosto krvavo) zgodovino Cerkve, bi tudi ta postala sama sebi namen – odnos večine “kristjanov” do socializma je premosorazmeren odnosu večine “levičarjev” do Cerkve, izvir pojava pa tiči (po mojem mnenju) v nezmožnosti objektivnega presojanja, ki je posledica tega, da vidimo zgolj zgodovinsko razsežnost (tako Cerkve kot socializma), ideji pa na ta način ne pustimo blizu.

    • Nejc, tvoja težava je v tem, da si preveč okužen s socializmom in narediš prvo napako že na začetku.

      Kapitalizem je sistem, ki na prvo mesto postavlja svobodo posameznika.

      Trg pa ni neka brezoblična gmota, ampak je skupina ljudi.

      Socializem je zanič, zato pa nikoli ni delal.

    • Odkod ti ideja da socializem postavlja v središče človeka. Nikakor. Socializem postavlja v središče družbo, boljševike, ki vsiljeno “delajo dobro” in tako izrinejo vse ki niso z njimi. Socializem je vedno prodal človeka za “višje” cilje…, brez milosti.

  8. Nesmiselno je sistem, ki v urejenih državah odlično deluje rušiti, ampak ga umestno dograjevati in plemenititi.

  9. Alojz – ne bi rekel, da sem okužen s socializmom, je pa res, da v kapitalizmu ne vidim nobenega smisla. In če se odločam med obema, mi ni težko izbrati.
    1. “Svoboda posameznika” je svoboda izbrati med cenovno ugodnim produktom (katerega nizka cena ponavadi temelji na poceni delovni sili) in dražjim produktom (npr. proizvajalca, ki ne pristane na izkoriščanje). Seveda se potrošnik (skoraj vedno) odloči za prvo možnost, kar povzroči, da so podjetja, ki skušajo ohranjati konkurenčnost, prisiljena v poceni delovno silo. Če dodamo še potrošnika, ki ga kršenje pravic delavcev prav malo zanima, dobimo položaj, v katerem smo danes – “trg”, kjer nekaj multinacionalk obvladuje celotno industrijo – kje je tukaj “svoboda posameznika”?
    2. Trg seveda sestavljamo ljudje. Spet pa se sprašujem o svobodi – ta je lahko zelo navidezna. V ozadju imamo medije, lobije (politiko) ki ustvarjajo vedno nove potrebe, njihova logika pa ni usmerjena v uporabno, ampak v menjalno vrednost produkta. Torej je človek ponovno udeležen zgolj kot posredni element v kroženju denarja in ni cilj produkcijskega procesa.
    3. “Socializem je zanič, zato pa ni nikoli delal” – Zgodovinski pojav “socializma” še ni garancija, da je ideja socializma napačna. Po tej formuli je Kristus nepomembna zgodovinska figura, saj njegove svetosti ni dosegel še nihče?

    Zdravko – Točno tako, družbo, katere osnovna celica je človek. Trg ima na drugi strani nešteto spremenljivk, pri čemer je človek le eden izmed elementov, torej razvrednoten na nivo potrošnika.

    Res me zanima, kaj je tukaj pravičnega? In kaj žene kristjana, da ta sistem tako srčno zagovarja.

    • Nejc, v prvem stavku se nisi izrazil, kaj bi izbral.

      Iz ostalega pa je razvidno, da imaš popolnoma napačno sliko o kapitalizmu, ki pa je socialistična.

      To je isto, kot, če bi se o Judih učil le iz nacistične literature.

      Tudi ne vidiš realnosti.

      Svoboda je v svobodi ne samo izbire, kaj boš kupil, ampak tudi, kaj boš proizvajal itd…

      Ni vse idealno, ampak noben socializem ni boljši. Tudi to z “izkoriščanjem” poceni delovne sile, je edina stvar, da se je ljudem izboljšalo stanje.

      Azijske države so bile ob koncu 2. svetovne vojne na ravni razvitosti Afrike. In ravno zaradi poceni delovne sile zdaj ljudje tam živijo precej boljše.

      In to je edini način, ki je dal dobre rezultate. Tudi ni res, da nekaj multinacionalk obvladuje svet – še vedno je največ zaposlenih v majhnih in srednjih podjetjih.

      2. Kar se tiče svobode – je v klasičnem liberalizmu zelo dobro definirana. Začne se s tem, da živimo v realnem svetu. Lahko se sklicuješ, da nas mediji manipulirajo – ampak ali je v kakršnem koli socializmu boljše? Ni.

      Spet je najboljše, kar imamo to, da sicer imamo lobije, za katere vemo, da obstajajo – in imamo tudi nasprotne lobije, pa se potem to nekako izravna.

      Nove potrebe prihajajo tudi z novo tehnologijo, stare pa izginjajo. Ali je s tem kaj narobe?

      3. Sistem, ki v praksi ne more zaživeti je pač neuporaben. Pa, če ti je všeč ali ne. Ni pa lepo, da poskušaš zlorabljati Jezusa za promocijo socializma.

  10. Demokratični socializem je torej sistem, ki postavlja v središče človeka ?
    No, kar nekaj sistemov je že bilo s človekom v svojem središču.
    Nacionalsocializem je imel v svojem središču arijca, komunizem proletarca, socializem delavca-samoupravljavca, demokratični socializem pa naj bi imel kar človeka nasploh.
    Le kapitalizem nima v svojem središču človeka, ampak samo trg, pa tudi verske organizacije imajo v svojem središču samo Boga, v katerega človek lahko veruje, ali pa tudi ne.
    Slednji dve organizaciji dopuščata človeku svobodo, vse pred njima naštete pa ne.
    Ko organizacija postavi človeka v svoje središče pomeni, da mora ta živeti po načelih organizacije. Organizacijo in njena načela pa vedno oblikujejo samo ljudje, ki menijo, da so poklicani za odločanje o pravilih obnašanja vseh ostalih ljudi. Tak način organiziranja nujno temelji v prisili manjšine nad večino.
    Če človek ne zaupa v Boga, ki je ljubeč v svoji neskončni modrosti, kako naj kar naenkrat zaupa ljudem, omejenega duha, premisleka in vprašljivih moralnih načel ?
    Kdor se iz dosedanjih izkušnjah ni prav ničesar naučil, ta zagotovo ne zasluži svobode.

  11. Še vedno ne dojamem te famozne “svobode” – podjetja forsirajo produkte glede na njihovo tržno moč in ne glede na uporabno vrednost. Medijska podpora tem produktom pa narekuje trende. Dobimo primerek človeka 21. stoletja, ki ima na voljo kup neuporabnih produktov in vendar jih kupuje, ker mu jih mediji predstavljajo kot nujne za srečno življenje. Meni to izgleda prej zasužnjenost.
    Torej izkoriščanje delavcev (tema tudi v tekoči izdaji Družine) in na drugi strani potrošnikov (vnaprej diktirana “svobodna izbira”).

    • Podjetja ne forsirajo nobenih produktov, saj te ne morejo prisiliti, da jih kupiš. Podjetja prilagajajo produkte potrošnikom.

      In kateri so ti neuporabni produkti?

  12. Pogledal sem si ta Omizje,
    Steinbacher in Ivešić na omizju res nista blestela, ker za tako stvar mora biti človek dosti socialno spreten ( morala bi biti kakšna prodajalca – ne pa intelektualca, ker sta na drugi strani imela oba politkomisarja – ki operirata s parolami in ponujata množicam opij, ZASTONJ OPIJ!), medijsko vešč izkušen, da se hitro odziva, dosti razgledan.

    Oba sta dobro načitana, intelektualca – ki so že po defaultu introvertirani, zaprti, nespretni v komuniciranju. A na drugi strani je toliko iluzij in kritik, hkrati pa manipulacij, da je težko dialogizirati. Če imaš na drugi strani res človeka, ki išče, se splača iti z njim do konca sveta. A večinoma imamo tu manipulatorje, politkomisarje in medijske nastopače – zato je glavna stvar, da nastopaš s kvalitetnimi parolami proti tem, kar sta malo prepozno pogruntala, a sta kljub vsemu parkrat oba udejanila s protivprašanji ali s kvalitetnimi vprašanji.

    Grozljiva pa mi je bila novinarka, ki je omejevala samo naša dva mladeniča, večino časa je občudujoče gledala tovariša Luk(š)ića. Trudila se je zanju. Medtem, ko sta ji bila misleca zoprna. Hotela je uresničiti svojo željo, zato je srkala obljubljalca želje in s prezirom sotrpela razmišljalca in nasprotnika socializma. Ta oddaja je učna ura kako so novinarji neprofesionalno PRISTRANSKI. Kako pomagajo pri uničevanju (utišanju, ponižanju, osmešenju, etikiranju) drugega, namesto da bi bili moderatorji ali voditelji.

    Pohvale fantoma. Medijske in socialne veščine bosta dobivala s kilometrino. Če pogledamo kako večino naših “desnih” politikov še danes ne zna dobro izkoristiti pol minute medijskega soja, da bi spustili v eter najbolj udarno sporočilo – potem sta dobra. Meni sta bila dobra Mrkaić in Pezdir v medijih. Pezdir mi je pravil, da je medijskega provociranja zato vešč, ker je v domači gostilni provociral pijančke in jim kontriral.

    Demokratični socialisti nabijajo z lepimi, utopičnimi idejami, ideali – ki so več ali manj lepi samo funkcionalno nepismenim, idiotom. Teh je v Sloveniji 77% ( po pravkar prebrani kolumni Mazzinija). Ki ne razmišljajo – ampak želijo. Ki ne tehtajo koliko je kaj etično – ampak pohlepno sanjajo in grabijo.

    Demokratični socializem je oksimoron. Protislovje. Demokracija je mehanizem, ki deluje pozitivno samo v družbah, kjer je večina ljudi normalnih, poštenih, delavnih, ustvarjalnih. V Afriki in fritzlovsko-socialistični Sloveniji demokracija ne deluje, ker je grobo posiljena. Socializem pa je z ideali ozaljašan mafijski kolektivizem, kjer odloča v resnici samo šef mafije ali pa nekaj njemu bližnjih svetovalcev, če jih le ta posluša. Na nižjih inštancah pa morilci, lažnivci in roparji.

  13. Neverjetno je, da TV Slovenija najde za večer pravljic najbolj gledan termin. In zdaj mora vsa normalna Slovenija dokazovati, za kakšno norost gre. Kako vse skupaj razumeti, če ne kot vnašanje dodatne megle v našo stvarnost?

    Demokratični socializem? Kdo je ta bedak, ki mu še ni jasno, da te ideje preko svojih klicarjev razpihuje tajkunska združba, ki želi ustaviti ali vsaj močno upočasniti razčiščevanje njihovih kriminalnih dejanj?

    Skratka, o demokratičnem socializmu kričijo kapitalisti najbolj gnile sorte.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite