Tvitajmo …

0

Včasih so se politiki usedli za mizo ter skušali najti rešitev, ki bi bila za vse čim bolj sprejemljiva. Pa ne samo sprejemljiva, temveč tudi učinkovita. Ni namreč dovolj, da se z neko idejo, (politično) rešitvijo strinjajo vsi sogovorniki (civilna družba), ampak mora ta rešitev prinesti družbi, skupini, ki so jih ti ukrepi namenjeni, tudi spremembo na bolje. Ne trdim, da so se politiki v preteklosti pogovarjali kaj bolj (ne)kulturno kot danes. Če boste imeli kdaj čas, si preberite dnevno časopisje iz konca 19. ali začetka 20. stoletja, v katerem so poročali o dogajanju v deželnem ali pa državnem zboru ali o kakšnem drugem javnem soočenju. Presenečeni boste, s kakšnimi vzdevki so se obmetavali takratni politiki. Mnogokrat so naši sedanji politiki pravi amaterji pri izbiri sočnih besed napram slovenskemu politiku konec 19. stoletja. Skoraj ne morem mimo misli, da je razlog v tako kvalitetni razliki tudi v izobraženosti človeka, ki je sto let nazaj aktivno vstopal v družbeni, javni prostor. Pa tu ne mislim samo formalne izobrazbe, temveč na tista znanja, ki si jih človek pridobiva z rednim branjem zahtevnejše literature (ne, doktor romani ne spadajo v to kategorijo, prav tako ne Slovenske novice ali kateri drugi rumeni časopis), pogovornimi krožki, debatami, razmišljanjem, lastnim pisanjem itd. Zanimivo bi bilo narediti primerjavo med literaturo, ki so jo brale javne osebe pred prvo svetovno vojno, in tisto, po kateri segajo današnji politiki (poslanci, župani, svetniki, itd.). Najbrž bi bilo kaj hitro jasno, od kod izvira ta kvalitativna razlika.

Da, včasih so se politiki usedli za mizo in tam sedeli tako dolgo, dokler niso našli skupne rešitve. Ta rešitev je bila večkrat na prvi pogled in  v prvem hipu za marsikoga boleča. Toda tudi pri poškodbi je tako, da je treba najprej rano očistiti (in to lahko zelo boli), da se potem lahko rana zaceli in pozdravi. Kaj pa danes? Danes pa tvitamo. Politiki sporočajo svoja (hipna) mnenja kar preko tvita, namesto da bi se srečali z drugače mislečimi. Tako je najlažje, saj ne zahteva napora soočanja. Nekaj napišeš, drugi napiše nekaj nazaj, pa ti spet odgovoriš. Saj niti ni treba veliko misliti, glede na to, da tvit omogoča samo 140 znakov. Kratko in jedrnato – in največkrat brez konstruktivne vsebine. Pomembno je, da je udarno – vse, da me drugi opazijo, da se pojavim v medijskem prostoru. Če sem pri tem žaljiv, nesramen, pritlehen, otročji, mi je  tako ali tako vseeno, saj gre le za sto štirideset znakov, ki sem jih natipkal na računalnik. Pred sabo nimam osebe, katere odziv bi me isti hip, ko nekaj takega napišem, v resnici streznil in mi pomagal ozavestiti, da sem pravzaprav padel na dno komunikacijskega bontona.

Pri tem pa je, vsaj tako se zdi, politikom malo mar, da imajo ljudje, volivci takega sporazumevanja že vrh glave, saj je več kot očitno, da ne prinaša rešitev, ki jih ta hip slovenski prostor in Slovenija tako nujno potrebujeta. Današnji čas potrebuje zrele ljudi, zrele politike, ki bodo kos izzivom današnjega časa. Pri prebiranju takih tvitov pa se največkrat zdi, da so sotviterji ostali tem nekje v fazi petletnih otrok, ki svoje užaljenosti in prizadetosti ne znajo (in nočejo) kontrolirati. Saj bi napisala sogovorniki, vendar mislim, da na tem mestu uporaba te besede ni ustrezna. Sogovornik namreč pomeni, da se morata dva vsaj pogovarjati, kar pa objavljeni tviti in odzivi nanje zagotovo niso.

No, vsekakor si želim, da bi naše politike ter druge »pomembne veljake«, ki se oglašajo v slovenskem »tvitskem« prostoru, čimprej minila ta otročja faza, ter da bi se, predvsem zaradi naše prihodnosti, zopet usedli za skupno mizo ter tam sedeli tako dolgo, dokler ne bodo našli rešitev, ki bodo, čeprav bo pot do njihove uresničitve lahko zelo boleča, prinesli  v naš prostor blagostanje.

Foto: Drugi svet