Reportaža (foto): Turški vpadi

3
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Turški vpadi – Sv. Urh pri Horjulu

TURŠKI VPADI 

Drugi časi, podobne razmere

 Slovenija je bila od nekdaj deželica z obrobja. Tega ne mislim slabšalno. Dejstvo je, da smo sorazmerno majhni in tako so se veliki svetovni problemi vedno reševali drugje, mi pa smo bili največkrat le opazovalci, pa tudi sopotniki velikih dogodkov, ki so odločali tudi o naši usodi.

Se pa je tudi že zgodilo, da smo bili v središču svetovnih dogodkov. Zadnje mesece z vedno večjo zaskrbljenostjo opazujemo vedno večjo politično, vojaško in demografsko nestabilnost v Evropi in Bližnjem vzhodu. V zadnjem mesecu se je preko Slovenije skorajda brez nadzora, kot nekakšen val sprehodilo neverjetnih četrt milijona nelegalnih prebežnikov. V presenečenje in grozo Slovencev smo kar naenkrat postala glavna migrantska pot med Vzhodom in Zahodom. Ali gre za ekonomske ali politične migrante in begunce bo pokazala zgodovina. Dejstvo je, da migranti prihajajo iz celega sveta in da številni izmed njih v Evropo ne prihajajo s prijateljskimi nameni. Prav to se je pokazalo v Parizu, kjer so bili teroristi med drugim ljudje, potomci več generacij migrantov in domnevni begunci za katere se je izkazalo, da so bili pripadniki Islamske države in vahabitskega islama. Torej ljudje, ki so popolnoma tuji vsakršnim vrednotam in kulturi, ki jih imenujemo evropske.  Kot je rekla danes hudo kontroverzna Tante Angela: “Multikulti hat scheitert”

Najslabše pri vsem je, da dogajanju ni videti konca in da ni potrebno biti poseben strokovnjak, da ugotoviš, da bodo omenjene migracije temeljito spremenile Evropo in da terorizem na celino vstopa skozi velika vrata. Nekaj podobnega se je v Sloveniji že zgodilo pred pol tisočletja. Za nas je imelo uničujoče posledice in je kot katastrofa ostalo v kolektivnem spominu. Zadevo danes imenujemo: turški vpadi. Vzporednice med tedanjim in sedanjim dogajanjem je lahko potegniti.

Zahodna Evropa je v Srednjem veku s svojo brezglavo politiko povzročila zlom Bizantinskega cesarstva. Po šestih desetletjih ponovno obnovljena država ob Bosporju je bila le še bleda senca nekdanje moči. Kulturno nekoliko drugačna, a še vedno sorodna evropska država ni imela več moči braniti vzhodno mejo krščanstva. Posledice so se kmalu pokazale. Osmanski Turki so vzpostavili v Anatoliji mogočno državo. Ni trajalo dolgo, da so v drugi polovici 14. Stoletja zaobšli Konstantinopel in vdrli na Balkan. Balkanske države niso bile sposobne oblikovati enotne koalicije, Zahodna Evropa jih je pustila na cedilu in Turki so jih uničili eno za drugo. Šlo je za klasični spopad med kulturami. Pravoslavni balkanski narodi so med seboj imeli predhodno že dolgo tradicijo medsebojnih sporov vendar so bili ti spori glede na to, kar jih je čakalo pravzaprav nepomembni. Najprej so bili ti sorodni narodi prijatelji, potem so se med seboj fino stepli, nato so se nekaj časa grdo gledali, nato pa vse skupaj pozabili in bili spet prijatelji. Pri Turkih je bilo drugače. Tu je šlo za bitko na vse ali nič. Poraženec izgubi vse, domovino, dom, družino, kulturo in svojo civilizacijo. Pogajanj v katerih vsaka stran malo popusti, nato pa se zasleduje skupne interese, v teh okoliščinah nikdar ni bilo.

Že leta 1408 je bil prvi turški vpad v okolico Metlike. Leta 1411 je sledil še en vpad, nato pa je leta 1415 turška vojska temeljito oplenila Štajersko in Dolenjsko. V nadaljevanju je prišlo do konsolidacije Srbske despotovine, ostankov Bizantinskega cesarstva, ki se je povezalo z Genovo in aktivnosti kraljevine Madžarske, ki se je jasno zavedla prihajajoče grožnje. Vpadi v Slovenske dežele so prenehali za skorajda pol stoletja.

Na Balkanu miru seveda ni bilo. Vojne na življenje in smrt s Turki so se nadaljevale. Leta 1453 Turkom po desetletjih prizadevanj končno uspe zavzeti Konstantinovo mesto, ki postane Istanbul. Posledica padca mesta so hitro pokazale. Ob neaktivnosti zahodnih sil in medsebojnem nagajanju, Turki v nekaj desetletjih zavzamejo celoten Balkan in stoje na meji Madžarske in Habsburškega imperija.

Začno se vsakoletni vpadi Turkov. Vpade niso izvajale enote redne turške vojske, ampak lokalne milice obmejnih ag na področju Bosne. Imele so predvsem dva namena. Nagrabiti čimveč plena in opustošiti nasprotnikovo ozemlje. S tem bi se doseglo oslabitev nasprotnika in njegov demografski in ekonomski zlom, ki bi omogočil v širši vojni redni turški vojski zlom nasprotnika. Položaj se je zaostril še v neprestanih vojnah med Avstrijo in Beneško republiko, katerih posledica je bila, da se je prenehala zaradi znotraj evropskih sporov braniti južna meja in da se je Turkom odprla nebranjena pot. Prava katastrofa pa se je zgodila leta 1526. Tega leta je bila pri Mohaču, na današnji srbsko-madžarski meji poražena in uničena madžarska država. Posledica te uničujoče bitke je bila, da so Turki kar naenkrat stali v osrčju Evrope, praktično v predmestju Dunaja.

 

Slovenske dežele so postale prva obrambna črta. Od Hrvaške so ostali le še Ostanki ostankov in vpadi so postali stalnica. Glavne smeri so bile tri. Prva je bila preko Primorske proti Kozini in naprej proti ravninam Severne Italije. Druga je bila preko Notranjske in Dolenjske proti Ljubljani in Gorenjski. Tretja pa preko Štajerske na Koroško. V takšnih razmerah so se končno pokazali tudi prvi zametki resne obrambe. Oblikovane so bile signalne točke. Njihova ideja je bila naslednja. Na razglednih točkah v vizualnih točkah postaviti opazovalnice. V trenutku, ko se pojavijo napadalci se podajo od točke do točke svetlobni, dimni in zvončni signali. V nekaj urah je tako obveščena celotna dežela. Mesta, ki so v vmesnem času dobila obzidja se zaprejo. Plemiči in njihovi bližnji podložniki se zatečejo v utrjene gradove. Kmečko prebivalstvo pa ima čas, da živino odžene v odročne gozdove, sami pa se zatečejo v protiturške tabore. Aktivira pa se tudi deželna vojska, ki postane grožnja prodirajočim roparjem. Turki torej vpadejo v prazno deželo v kateri so ogroženi s vseh strai.

Predvsem protiturški tabori, ki so bili najštevilčnejši, so pomenili tudi politični problem. Oblast, plemstvo in duhovščina so kmete vsekakor potrebovali kot davkoplačevalce in vir delovne sile. Zaradi tega jih je bilo potrebno zaščititi. Če so se kmetje zaščitili sami in na svoje stroške v taborih, še toliko bolje. Po drugi strani pa so bili ti tabori tudi leglo odpora proti izkoriščanju proti vladajočemu razredu, kar se je pokazalo v kmečkih uporih v letih 1483, 1515 in 1573. Zaradi tega so oblasti tabore od nekdaj gledali s precej nezaupanja.

Protiturška obramba je nekako delovala. Za kaj takega je bilo resnično veliko potrebe. Redna turška vojska v Slovenske dežele ni vpadala, se je pa zato pomikala čisto ob njih. Leta 1529 in 1532 so dvakrat zapovrstjo neuspešno oblegali Dunaj. Predvsem drugi pohod je bil prava preizkušnja, saj se je vsa orjaška turška vojska pomikala preko Štajerske proti severu in nato spet nazaj. Naslednji napad na Dunaj, ki je zapiral vhod v osrčje nemških dežel je bil leta 1566.

V naslednjih desetletjih se je obramba krepila. Na obmejno območje je oblast naselila Uskoke. Gre za pravoslavno prebivalstvo z Balkana, ki je bežalo pred Turki. V zameno za vojaške usluge, so ti vojaški kmetje in pastirji dobili zemljo in svobodo. Še danes imajo potomci Uskokov, torej Srbi, v Beli Krajini nekaj starodavnih pravoslavnih cerkva. Po drugi strani pa so s serijo večjih in manjših trdnjav pokrili prostor in preprečili nekontoliran prehod turški sil. Najlepša predstavnika takšnih trdnjav sta Sisak in Karlovac.

Turki so se naraščajoče obrambe seveda zavedali in jo na vse načine poizkušali onemogočiti. Največji uspeh pri tem so dosegli, ko so osvojili Bihač. Leta 1593 pa je prišlo do preloma. Turško vojsko, ki je napadla Sisak pod vodstov Hasana Predojevića je premagala krščanska vojska, v kateri so pomembno vlogo igrali Turjačani. Omenjena bitka je pomenila začetek dolgotrajne vojne, ki se je končala šele leta 1606. Pomenila je konec turške moči v Slovenski deželah in vzpostavitev nove meje, ki je tudi današnja severna in zahodna meja Bosne in Hercegovine. Turški vpadi so prenehali in postali le še neprijeten spomin na dednega sovražnika.

Dolga leta sem imel veliko veselja s tem, da sem obiskoval protiturške tabore na Slovenskem. Šele po tistem, ko jih človek začne obiskovati načrto, se zave, koliko jih je pravzaprav bilo. V 17. Stoletju so izgubili na svojem pomenu. Številni so propadli, drugi so bili predelani do neprepoznavnosti, spet tretji še danes kot predstavniki kmečke vojaške arhitekture bleste v svoji lepoti.

Protiturški tabori imajo najrazličnejše podobe. Okoli nekaterih se je oblikovalo mesto. Cerknica je klasičen primer. Spet drugi so zrasli v kraških jamah. To so na primer Osp, pa Turška jama pod Stolom, pa Krška jama v izviru Krke. Spet tretji so zrasli na kamnitih Rogljih. Babčarjev tabor v dolini Gradaščice je eden izmed takih. Najštevilčnejši tabori, pa so zrasli na vzpetinah. Običajno okoli cerkve, ki je kot edina zidana zgradba daleč naokoli tudi pomenila tudi največje premoženje kmečkih prebivalcev. Leseno kočo seveda lahko zgradiš kadarkoli, ko ti jo požgejo, pa tudi ni poseben problem zadevo spet postaviti nazaj.

Nekateri od teh taborov so že precej izgubili svojo podobo. Na primer tisti na Šmarni gori, pa tabor na Krtini. Dostikrat se je zgodilo, da so nekdanje obrambne stolpe predelali v zvonike. Spet nekateri kot je na primer tisti v Taboru pri Cerovem pri Grosuplju, pa so ohranili popolnoma nespremenjeno obliko. V nekaterih je danes zrasla vas. Tabor nad Črničami nad Vipavsko dolino je eden izmed takih.

Začel sem z današnjim dogajanjem, ga primerjal z dogajanjem izpred pol tisočletja, pa naj z današnjim dnem še zaključim. Kar naekrat so nekatere stvari postale čisto samoumevne. Nekontolirane migracije velikega števila ljudi, ki se naseljuje v kulturno čisto drugačno okolje. Strah, ki je postal del vsakdana. Polarizacija prebivalcev na naše in njihove. Postavljanje fizičnih ovir kot so žičnate ograje, ki niso čisto nič drugega kot nekdanji protiturški tabori. Najhujše od vsega pa je, da svet očitno izgublja tla pod nogami. Vse skupaj drsi v konflikt epskih razsežnosti in vse kaže, da bomo del tega konflikta tudi Slovenci.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Tabor v Repnjah
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Reteče
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Ostanki tabora
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Babčarjev tabor
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Babčarjev tabor
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Črniče 1
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Črniče 2

1703

Janez Mihovec – Obrambni stolp nad Podpečjo

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Kubed v Slovenski Istri
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Pogled na tabor v Hrastovljah
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Tabor v Osapski jami
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Tabor v Osapski jami 2
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Grad Kostel je bil eden izmed najpomembnejših branikov
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Osapska jama
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihvoec – Tabor Reteče
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Hrastovlje
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Tabor Dolenja vas
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Turška jama
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Turška jama 2
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Turška jama pod Stolom
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez MIhovec – Sveti Lovrenc nad Polhovim gradcem

0637 Repnje

Janez MIhovec – Tabor v Repnjah

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez MIhovec – Tabor v Repnjah 2
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Višnja gora – vas, ki je mesto postla v času turških vpadov
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Sv. Urh
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez MIhovec – palisade
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Vhod v tabor

 

 

 

3 KOMENTARJI

    • Ali nič ne pogrešaš tabora na Šmarni gori,prav hudo se Janez verjetno ni potrudil!
      Taborov v Sloveniji je kar nekaj!

      • “Nekateri od teh taborov so že precej izgubili svojo podobo. Na primer tisti na Šmarni gori, pa tabor na Krtini. ”

        Btw: na Šmartno goro baje vsak dan Kučan leze.

Comments are closed.