Nadaljevanje prispevka na povezavi.
Prileteli smo torej v prelepo Antalijo. Okrog ušes nam je bril pomladno prijazen veter, palme so frfotale in se bleščale v toplem soncu, na rondojih so med razcefranim polivinilom cvetele mačehe, skratka, iz zimske alpske deželice so nas v dobrih dveh urah presadili v obmorski raj, kjer se je na vseh koncih že ponujala pomlad, dasi so vršaci na jugozahodu svoje glave še zavijali v globok sneg. Zapletov ni bilo – na meji so udarili štempilj v potni list, potem so nas segnali k vrsti novih, kot sneg belih in do zadnjega blatnika opranih avtobusov, nas prešteli in preklicali, naložili v avtobuse in razvozili po deželi turški. To je bilo od vsega potovanja ključno – kajti je lahko vsak le v enem avtobusu in jo maha v eno smer in obratno jih je lahko v vsakem avtobusu kar precej – poleg šoferja, turškega vodiča in razumljive slovenske vodnice še dobrih štirideset turške dežele željnih in turških užitkov žejnih Slovencev – in vsak avtobus je zastavil svoj krog in gorje, ako bi se kaj zamešalo in bi recimo mene v enem avtobusu zaneslo na jugozahod, ženo mojo pa na vzhod – v prtljažniku (samo enem!) pa skupni kufer in v njem še liter zdravilnega čaja in zraven za ves teden svežih gat!
Prvi dan s turistično-edukacijskega stališča za nas, goste, ni bil bogvekaj zahteven. Naučili so nas najnujnejših izrazov za sporazumevanje in socializacijo: “na zdravje!”, “dober dan” in “dober večer”. In to po turško, kar je kolikor toliko zahtevno in povsem drugače kot denimo po štajersko! Saj ne rečem – tisti dan sem izraze še nekako obvladal, danes jih ne znam več – mi manjka konverzacije, kot bi rekla naša pokojna prfoksa za francoščino, Bog ji daj večni mir! Sicer sta pa šofer in vodič vse troje znala po angleško in še po slovensko, ostali Turki z ulice so pa tudi vedeli, koliko je ura – če je sijala luna, je bil dober večer, sicer pa dober dan pa na zdravje in mirna Bosna!
Drugi dan so nas zapeljali do Mire, kjer so nam najprej pokazali teater za petnajst tisoč repov hkrati, kar je dosti, če vzamete, da naša imenitna prenovljena mestna dvorana, po Antonu Tomažu Linhartu zvana, sprejme le dvesto petdeset obiskovalcev, kar nas je več, nas dežurni gasilec iz požarnovarnostnih razlogov nažene v bife! Tam sprejmejo vse in če se kdo boji požara, lahko takoj naroči in spije dvojnega.
Še prej so nam razkrili, kako je nekdaj tamkajšnje ljudstvo zakopavalo svoje tašče. V granitno skalo so jim vsekali grob in to dve nadstropji od tal brez stopnic, da bi tudi pomotoma nobena ne mogla več ven, pa še so našle luknjo in ušle z vso pripadajočo zlatnino, in to po smrti! Čez stoletja jih namreč niso več našli, še manj zlatnino. Pa zaupaj tašči, če moreš!
Popoldne smo pa poleg ta pravih Japoncev s ta dragimi fotoaparati videli tudi ta pravega Miklavža, ki je bil svoje čase tamkajšnji škof in se je nepreskrbljenim dekletom oddolžil z zlatimi jabolki, da so imele doto in so se potem poročile in je bil mir pri hiši. Mornarjev je pa menda toliko naložil na barko, da se je skoraj potopila in ga imajo še danes za svojega zaščitnika in priprošnjika.
Dandanes nima imenovani nebeščan pol te čudodelne moči – kakšna zlata jabolka, zdaj nosi orehe, fige in rožiče pa kitajske barbike in ko bi mu ne priskočili v pomoč in podporo starši in tete in dedki in babice noter do petega kolena, tenko bi piskala presita naša mladež. In mu še pomaga tisti, ki nosi pri baki in nonotu, in oni od prababice in pradeda, pa cerkveni, ki nosi pri verouku, oni v kulturni dvorani, ki pripelje s sabo nekaj dokaj nekulturnih parkeljnov, pa še tisti v domu od rotarijancev. Tako se le nabere sladkarij, da malčki zdržijo do božička in po njem do dedka mraza – in ko bi ta dva prinesla kaj manj od svetega Nikolaja, nemara bi šli na ulice in bi se drli proti vladi in metali kocke v policaje, tako, pravijo, da jih uči sindikat!
Prespali smo v hotelu pri mednarodnem letališču, najlepši hotel med Turki nasploh. Me je sicer malo skrbelo glede hrupa – ampak so zvečer letališče mednarodno zaprli in je bil do jutra mednarodni mir in tišina. Zjutraj je pa tudi oni mujezin z minareta več hrupa počel kot mednarodno letališče in en avtobus Kranjcev skupaj! Z mujezini zna biti tako kot v naši cerkvi z ljudskim petjem – tisti, ki znajo, so tiho, ostali se pa zelo trudijo. Včasih, kadar se pripravlja k drugačnemu vremenu ali bo luna, je pa že tako vreščanje v kapeli, da človek strahoma čaka, kdaj bo vanje treščila strela – in jih resetirala, tako kot je zadnjič moj računalnik!
Toliko vode je preteklo, odkar smo se potepali po Turškem, da sem si mislil: stvar je že pozabljena, kateri Slovenec pa se v teh časih naglice še spominja za pol leta nazaj! Vmes je tudi v naši podalpski deželici ponehal sneg, počasi so za zvončki in trobenticami vzcvetele še druge, nežnejše rožice, zazelenele so trate in pozdravile so jih kosilnice, samohodne kosilnice pa tiste na nitko, vmes še kakšna zarjavela kosa, ki pa smo jo zaradi njene nehrupnosti ali če hočete ekološkosti, kar spregledali oziroma preslišali.
Ampak potem je prišel prejšnji teden z dežjem, dežjem in spet dežjem, zraven pa je vsak dan še malo padla temperatura in tako je v petek dopoldne spet padal sneg. Nič novega pod soncem, bi lahko rekli – morda se jim je v svetovnem trendu malo zrolalo tudi v nebesih ali pa imajo zgolj kot mi novo, damsko vlado. Slovenci, prislovično priden narod – menda imamo to genetsko okvaro še iz karantanskih časov, kajti že takrat so za voditelja ljudstva izbrali najbolj pridnega namesto najbolj pregnanega kneza – smo bili v zadnjih mesecih tako pridni, da smo končno in po mukotrpnem enoletnem naprezanju le vrgli vlado in dobili novo. Seveda bi Slovenci ne bili Slovenci, ko bi ne vrgli dobre vlade. Kaj boš metal slabo, slaba bo že sama šla, še vsaka je šla, če ne prej pa po štirih letih, le decimalna vejica pri skupnih dolgovih je bila po njenem odhodu za nekaj mest bolj desno. Začuda je to tako na tem svetu: čim bolj je vlada leva, tem bolj je za njenim odhodom decimalna vejica v desno! Evropa pa srečna in nasmejana, kar za trebuhe se drže. Seveda, imajo oni svoje zidarje, ki prav radi in nesebično posodijo denar mali novi sosedi, posebej če je vračilo zagotovljeno in obresti visoke. Saj, če ta vlada ne bo mogla vrniti, bo pa naslednja Janševa, ko bo spet na vrsti! Plačamo pa tako vedno isti slovenski davkoplačevalci – neplačevalcem, ki jim je prejšnja vlada skušala stopiti na prste in je zato padla, pa spet ne bo treba plačevati. Bodo raje organizirali evropski simpozij o katastrofalno visoki stopnji neizterjanih davkov, udeležbo menda lahko vneseš med stroške, torej davčne olajšave!
Zdaj, ko že uživamo prve sadove naše nove vlade, so še tiste naše dame v službi, ki so prej najbolj glasno štrajkale zoper prejšnjo, začele razlagati, da jih je v štrajk prisilil njihov sindikat, one da niso nič mislile, ampak so štrajkale pod prisilo! To rad verjamem, namreč da niso nič mislile, to je občečloveška odlika naših dam v službi – ampak ta prekleti sindikat brutalni, le kako more, saj je še hujši od prejšnje vlade! Kje so tisti zlati časi, ko se razen v ozimnico jeseni in sindikalni izlet 1x letno (in če si na tem izletu po nezgodi zanosil oziroma zanosila, se niti vate ni več vtikal in si sindikalno dete lahko tudi obdržal oziroma obdržala; baje mora biti v sodobnih časih stvar povedana v obeh spolih in ima zdaj združena Evropa celo vojsko tolmačev in peropraskov, ki hitijo vsak nov odlok prestavljati v obe spolni obliki, da je razumljiva tako gospodom kot damam, razen morda onim srednjega spola, zanje pa se najugodnejša rešitev še išče …) v druge stvari ni vtikal, še posebej ne v vlado in še zlasti ne v “netakozelolevovlado”, sicer pa teh nekdaj v tej deželi nismo poznali. In vsi smo, hvala Bogu, vedeli, kdo krade in kdo plača. Le takih je bilo preveč, ki so namesto fabrike uspeli ukrasti samo šilček v kancelariji, zdaj jim pa malo nagaja Alzheimer pa so nekako pozabili, da je bila vendarle razlika med tistimi, ki so smeli krasti fabrike, in tistimi, ki so smeli krasti zgolj šilčke. Ne sicer ustavna razlika, ampak neustavljiva razlika!
Vso svojo surovo neprijaznost nam je božja natura izkazala v drugi polovici prejšnjega tedna. Dasi so Ledeni možje že davno za nami in tapolulana Zofka tudi, se je temperatura začela hitro spuščati in lilo je celo sredo. A kljub neizprosni móči se je do hiše prebil poštar in prinesel položnico za Proteus, Novo zavezo in podpornino prostovoljnemu mestnemu gasilskemu društvu, ti so bili še najbolj skromni, za ubogih trinajst evrov so mi ob svoji stotridesetletnici pripravljeni podeliti častni naslov bronasti podpornik. Veste da sem jim koj nakazal – Bog ve, koga bom moral jaz fehtati za svojo stotridesetletnico!
Naslednji dan je lilo še bolj, vodostaj na dvorišču je spominjal na dni, ko je ranjki Noe začel tesati barko, zeblo nas je kot pse – in še pred kosilom se je pripeljal poštar, tokrat s položnico za prijatelje radia Ognjišče, od komunale za grob, od občine pa kar štiri za mestno zemljišče, prvi in drugi del. Četrta je bila res prazna, ampak jo menda lahko po želji uporabim tudi za donacijo Rdečemu križu, Karitas ali komurkoli, edino klošarji jih še ne sprejemajo, ti hočejo keš in to na roko! Sicer se je potem pri podrobnem vsebinskem ogledu izkazalo, da grobnine letno plačam skoraj pol toliko kot hišarine, kar glede na kvadraturo pomeni, da je meter zadnjega počivališča vsaj tridesetkrat dražji od metra stanovanja in sem že malo pomišljal, če bi se ne kazalo kar preseliti; ali bi stvar vsaj tašči ponudil, tako dragocena lokacija pa napol prazna, je škoda … Poleg teh se je z ministrstva za finance pojavila še ena, črno-bela DAVČNA TAJNOST – pa ta k sreči človeka zdela bistveno manj kot modro-bela, vročitev zgolj proti podpisu! In je res v njej stalo samo to, da me obveščajo, da mi je bil lani dohodek iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti nekaj pod tisočakom, da od tega moram plačati za dobrega stotaka prispevkov in da akontacije nisem plačal še nič. In da moram vložiti napoved za odmero dohodnine tudi, če o dohodkih ne bom obveščen do 15. junija 2013. Oziroma je razlaga v kurzivi pod dopisom, v sedmih vrsticah in pol stoji pod dopisom, na dnu pa kopija štempiljke in podpisa direktorice Cilke. Stvar je zapisana tako učeno, da bi jaz takoj predlagal spodaj kopirano direktorico za predsednico vlade – ko se bo pa enkrat rodil tako pameten Slovenec, da bo tisto razlago razumel, naj jo pa on zamenja na premierskem prestolu! A naj v zagovor imenovani gospej oziroma omenjeni razlagi zapišem, da za navadnega smrtnika niti ni nujno, da bi stvar razumel – zgolj srednjo številko v prvi vrsti dopisa pogleda in brž mu je jasno, za koliko bo lažji po prejemu naslednje, tokrat modro bele DAVČNE TAJNOSTI!
Pa kaj bi se človek čez vreme kregal, nič ne hasne! Menda niti ni vsega kriva prejšnja vlada, niti ni tak peklenski mraz posledica globalne otoplitve, ampak da je to zato, ker na ta polulano Zofko ni padla niti kaplja izpod neba. Tako so spet za vse krivi krščanarji, kdo drug! In pravijo, da so iz istega razloga tudi obeti za poletje kaj kilavi. Ledeni možje morajo biti mrzli, na Zofko dež in potem se za svetega Janeza Fižolarja v lepem sadi fižol in ta raste gor po preklah kot zadolženost naše mlade očetnjave pod novo vlado.Ne pa, da je konec majnika tako mraz, da človeka pri srcu zebe. Da sem po treh tednih spet zakuril peč. Že navsezgodaj. Se je tako kadilo, da sem jo potem z veseljem odkuril v službo. Ko sem prišel za kosilo domov, so ravno nehali kašljati.
Ampak ni bilo to najhuje. Poštar! Pa ne z modro-belo DAVČNO TAJNOSTJO, ki jo nadvse radi pošljejo konec tedna, da človeku do ponedeljka že po malem poidejo kletvice, vsaj slovenske. Ker preklinjam pa zgolj po domače in sem glede preklinjanja takorekoč etnografski fenomen in upam, da se mi vsaj posthumno pokloni hvaležni narod slovenski, tako nekako kot Lojzetu Slaku in njegovim besedilom! V košaro – ta nam zadnje tedne visi na orehu zraven poštnega nabiralnika, ki ga je en par vrtnih ptičev v stanovanjski stiski uzurpiral za svoj letošnji dom in vanj odložil tri drobna pegasta jajčka – začasno torej poštarsko destinacijo, je spustil čudovito pisano ovojnico iz azijskih predelov naše domovine, namenjeno tako moji boljši kot tudi moji slabši polovici. Skratka – turistična agencija nama ponuja potovanje, pravzaprav kar dve. Eno v Lizbono in Španijo, drugo pa v Turčijo. Na boljšem papirju, z ličnimi posnetki in cenami! Ki so za v Turčijo kar pol nižje kot v Španiji. Kar je moja boljša polovica takoj razumela kot da je Turčija napol zastonj! In moji slabši polovici (mimogrede, to sem jaz!) nikakor ni uspelo, da bi jo prepričala o čem drugem – lepo vas prosim, kje pa ste še videli Gorenjca, ki bi česa ne vzel, če je zastonj ali tudi le napol zastonj?
Greva v oktobru in menda sva aro tudi že plačala. Ne vem, nikakor ne morem najti svoje kartice. Bančne namreč. Sicer se vam pa od ondot spet kaj oglasim, če ne drugače, s kakšno kartico. Ne, ne bančno, lepo vas prosim!
Vaš vdani Janez Nepomuk
