Turške elegije (zgodovinski potopis iz 21. stoletja AD) I.

2

turcija 02Pravzaprav je tako vam kot meni jasno, da v Turčiji nisem nič pozabil in po stari ljudski modrosti torej tam nimam kaj iskati. Razen morda nekaj malega neporavnanih računov še iz onih davnih, lepolepih časov, ko so gospodje (ali se morda zdaj, v modernih časih, reče tovariši?) Turki po naših krajih jezdarili in se na vse pretege trudili popestriti vsakdanjik takratnim prebivalcem te dežele. No, naših dedov pradedje se kljub temu, da so se že v onih dneh imeli za Slovence, tistikrat še niso pretepali med seboj, ampak so se lepo složno zavlekli za bližnje grajsko ali cerkveno obzidje (tedaj še ne na bazi svetovnega takoimenovanega nazora, ampak bolj geostrateškega položaja, namreč do kamor so sploh lahko pritekli) in ondi obiskovalce pričakali s svežo zalogo kamenja, pogrete vode in razbeljene smole. To troje v ustreznih odmerkih in zaporedju je osnova zelo pomirjujočih obkladkov, posebej če so aplicirani na ustrezno mesto, najbolje na glavo, sedež centralnega živčnega sistema. Na ta način Turkom prav dosti dolžni niso ostali. Obkladki so bili nekdaj v medicini še bolj čislani kot dandanašnji. Žal je njih pomanjkljivost v kratkotrajnosti učinkovanja in ker je Turkom glede miroljubnosti kaj hitro odleglo, spet in spet so se prignali v Evropo, prav noter do Dunaja. Tam jih je leta Gospodovega šestnajstotriinosemdesetega korenito namahal poljski kralj Jan Sobieski in odtlej si skušajo utreti pot v Evropo bolj z diplomatskimi prijemi.

Tudi Slovencem so bili po zmagi avstrijsko hrvaške vojske pri Sisku leta Gospodovega petnajsto triindevetdesetega vse manj nevarni. Ampak so se naši pradedje ukvarjali z njihovimi nezaželjenimi nenadnimi obiski še sto in eno leto po tistem, ko je g. Krištof Kolumb odkril Ameriko in so jo zahodni evropski bratje z božjo pomočjo že plenili, kar jim je le sapa dala. Menda sprva bolj Portugalci in Španci, za njimi pa so za dolga stoletja prevzeli vodstvo v tem poslu gospodje Angleži. Turki k nam niso več vdirali do časov moje mladosti v drugi polovici zadnjega stoletja prejšnjega tisočletja. Takrat so nas spet resneje ogrožali, vsaj v času novoletno-božičnih in prvomajsko-velikonočnih praznikov, ko so se po ozkoozkih slovenskih cestah proti Meki, Medini, Sanskem mostu in drugim bosanskoturškim verskim destinacijam valile kolone starih opelnov iz predkatalizatorske razvojne dobe, založenih z večjimi količinami Turkov in naloženih s kramo na strehah v tri štuke, do naše carinske kontrole lično pregrnjene s podsedelnimi odejami ali že modernejšim polivinilom, ki se je izkazal kot nadvse ugodna nezdrobljiva zamenjava za steklo na domačih rastlinjakih. Vozili so te opelne hrabri, polizobraženi in polspeči janičarji, govoreči polturško polnemščino, povprečnemu Slovencu vsaj deloma neumljivo. Plahim, zaspano in ponižno na šihte hitečim Slovencem v njihovih fičkih so bili v primeru bližnjega srečanja še precej bolj nevarni kot njihovi davni predniki na konjih.

Glede na vse to res nisem imel kaj iskati v osmanskih deželah in zagotovo bi me ne bile videle in nasprotno ne jaz njih, da nisem kupil neke knjige. Knjige! Nasploh, mislim, so knjige tisto prekletstvo, ki nam v času, ko smo s cepljenejm pregnali kugo, lakoto in vojske, rdeča nevarnost z vzhoda pa je vsaj deklarativno deponirala svoje partijske bukvice, grenijo življenje in bi se zlahka dalo tudi brez njih, le poglejte denimo brate Turke! Oni ne berejo knjig in so menda zato najhitreje razvijajoča se država na robu Evrope. Po statistiki, s katero nam je bogato postregel turški vodič Ahmet, pri njih prebere knjigo le vsak sedmi ali petnajst odstotkov, pa še to so odstotki zgolj tistih Turkov, ki brati umejo. Kajti tisti, ki ne, lahko prebero sto knjig, pa človek nikoli ne ve, kaj bodo v svoji nepismenosti iz teh knjig prebrali!

No, s knjigami je pa tako: če jih zgolj bereš, denimo izposojene iz knjižnice, si sumljiv organom pregona, ki ne vedo vedno, kaj bereš (o odstotkih nepismenosti v naši deželi nisem poučen), točnih navodil o tem, česa bi brati ne smel, pa menda v zadnjih letih, odkar so spet policaji, ne dobivajo več. Vsaj tako trdijo pri sovi, pa tudi pri čuku, skoviku, postovki in kragulju oziroma kar je še v naši očetnjavi protijanševskih protiobveščevalnih služb.

Če pa knjige poleg tega, da jih bereš, še kupuješ, si pa dandanašnji deležen še vse drugačnih nadlegovanj. Teden po nakupu dobiš dopis od založbe, ki ti prijazno in z nadvse ugodnimi popusti ponuja v nakup vsaj pet vrst literature in to: eno knjigo pravljic iz svetovne zakladnice (Najbolj orgazmični trenutki iz tisoč in ene noči za naše mladoupokojence), eno od neobhodno potrebnih svetovno priznanih kuharskih knjig, brez katere bo vaša knjižna polica samevala polprazna (Kako je ponavadi prismodila jutranje mleko Liz Taylor?), eno za razvoj in krepitev skeletno mišičnega dela vašega cenjenega jaza, vsaj eno s področja uporabne znanosti in seveda vsaj eno iz novejše zgodovine narodov in narodnosti SFRJ (Kako sem jih špecal po Moskvi in dal pobiti po vojni, spomini gospodina Josipa Hoxe). Ob vsem tem pa seveda še obvezno, brezplačno in zastonjsko darilo v obliki čudovitega daljnogleda v dveh barvnih izvedenkah, peresno lahek, primeren za v opero ali džunglo in s fantastično povečavo, vaš penis bo skozenj videti velik kot zajčkov repek! Plus torbica, čisto zastonj!

Če človek tak dopis zaignorira ali kar neodprt odloži v ustrezen reciklažni kontejner, bo čez dva tedna prejel naslednjega, pri katerem se bo že z ovojnice bleščal napis: Spoštovani gospod Janko Bralec! Odprite takoj, v kuverti je zaklad, ki čaka samo vas! Začuda vedno tâko pošto dobivam od knjigotržcev, še prav nikoli mi česa podobnega niso poslali z davkarije. Tam imajo drug osebni pristop, na kuverti piše: DAVČNA TAJNOST, odpre samo naslovnik. Ko bi stal zraven še srček ali dva, že pomisliš, da je pošta za Valentinovo, a te v dopisu stoječi znesek korenito strezni in prepriča o tvoji zmoti. Vendar je to že druga štorija in s Turki nima prav nobene zveze, razen morda glede načina pobiranja! Odprem pošto in v njej mi poleg prejšnjega bogatega izbora ponujajo še družinski zdravstveni leksikon Zakaj mame navadno nimajo lulčkov pod geslom: bodite najbolj zdrav starček in prihranite do sto evrov! Če se še na to ne odzovem, sledi dopis z vsaj tremi povsem brezplačnimi darili in pisanje predsednika nagradne igre, ki mi čestita kot potencialnemu dobitniku do petih milijonov, čeprav nas je Slovencev samo dva, milijona, buteljnov … Potem pa smo že blizu zmagi! Pošta preneha prihajati in dokler se spet ne spozabim in kupim naslednjo knjigo, je s strani založbe dopisovanje končano, kar je druga lastnost, ki večino naših knjigotržcev loči od davčne uprave. Ta namreč ne odneha. Če ne greš po sinje modro kuverto sam, ti jo čez petnajst dni prinese poštar (taisti, ki ti je pred petnajstimi dnevi prinesel sinje modro sporočilo o došli pošiljki) in ti jo pusti v nezanesljivem poštnem nabiralniku (taistem, v katerem si zanesljivo dobil sinje modro obvestilo) in če nabiralnika nimaš, ti ga bo pribil na oreh poleg ptičje krmilnice. Obvestilo, ne nabiralnika! Davkarija se ne da!

turcija 03

Vendar se je zadnjič našel nekdo pri neki založbi in me ukanil na povsem nov način! Izmislil si je še peto stopnjo prepričevanja po pošti, izvirno in docela neubranljivo. Tokrat je lepo poslikana kuverta prispela na naslov moje boljše polovice (ki je seveda hkrati tudi moj naslov) in v njej je pisalo: enotedensko potovanje po Turčiji. POZOR: Plača eden, potujeta DVA! S tem je bila bitka izgubljena, še preden je prvi Turek začel brusiti svoj handžar. Me prav zanima, če morda vi poznate Kranjca, ki bi zavrgel ponujeno zastonj potovanje ali počitnice ali zastonj malico ali tudi morda zgolj zastonj brejo mačko – jaz ga ne! In se je seveda že tudi prvi hip vedelo, kdo od obeh bo tisti eden, ki plača. Nič ni pomagala logika, nič prepričevanje, da za drugega ni čisto zastonj, žena je ročno poklicala potovalno agencijo nekje iz azijskih predelov naše ožje domovine in se vse lepo domenila. Obveljalo je tako, kot sem ugotovil v trenutku, ko sem prišedši iz službe opazil lepo poslikano kuverto na mizi, vse ostalo so zgolj finese. Denimo to, da ji je z doplačanimi kosili, večerjami in plesom dervišev uspelo ceno zvišati s štirih na sedem stotakov z možnostjo dodatnega doplačila na mestu samem!

Tako se je torej namerilo, da sem se na stara leta, na pragu penzije in takorekoč z eno nogo že v grobu, iz lica v lice seznanil s Turčijo, Turki in turcizmi. In o tem sem se nameril napisati nekaj besedi. Rekel sem si torej, naj bo, ko se že ogniti ne da, naj gre žena turistički, jaz pa na romanje v zahvalo, da smo se Slovenci z božjo pomočjo končno le rešili Turkov, čeprav zadnjega, tistega z umlautom, šele lani na volitvah!

Nad transkontinentalnimi potepanji nisem navdušen. Deloma na ekološki bazi – stare babe naj bodo doma, kaj bi s svojimi mnogimi kufri letale okrog po svetu, kurile dragoceno nafto in svinjale božji luft! Pa da se ja ne bi katera od dam čutila prizadeto – “stare” takozvane “babe” so moj terminus tecnicus in zaobjamejo vse prebivalce tega planeta nad petinpetdesetim letom starosti, ne glede na prvotni genotip in fenotip. Četudi nas je res večina potujočih gospa in gospodov sodila v to kategorijo ali, kot bi dejali gospod profesor: ”isti ku.c”, vendar bi tudi za to, s književnega stališča nekoliko nehvaležno, v pogovornem jeziku pa nadvse pogosto uporabljano primero ali metaforo, veljalo po petinpetdesetem letu uporabiti ustrezen terminus tecnicus: kožna guba za občasno odvajanje seča, ne pa ku*c!

Torej, moji pomisleki moji ženi ista kožna guba, treba se je bilo sprijazniti z dejstvom, da bom plačal in letel. In potem smo leteli! V soboto zjutraj, brez drena, pravzaprav smo bili poleg osebja in petih dedcev v bifeju samo potniki za Turčijo – teh pa kar nekaj in ne vem, zakaj so se spravili ravno nad naju z ženo! Najprej je neka rdečelasa furija tik za vrati mojo ženo kot prvo povprašala, če ima v osebni prtljagi kaj tekočine. Kot bi vedela, da ona ne zna na pot, če nima s seboj vsaj pol litra zdravilnega čaja, ki si ga iz bezga, žajblja, lipe in še nekaterih drugih, meni nepoznanih plevelov, zvari sama. Pomaga pa zoper vse: utrujenost, kašelj, zaspanost, strah pred letenjem … je blago odvajalo, a pomaga tudi zoper drisko in še je dober za žejo oziroma nasprotno zoper žejo, če ga le uspeš spraviti po grlu dol. Tako sva kljub zapisani prepovedi omembe vrednih tekočin v osebni prtljagi morala – njeno povelje, zame zakon – imeti pri sebi vsak plastenko tega hasnovitega preparata. Usmiljena policajka nama je naredila medvedjo uslugo: ni nama zaplenila nevarne tekočine, ampak naju je vrnila v čakalnico, da jo spijeva, če sva le kaj žejna! Žejna seveda nisva bila, ali kot zaveden Gorenjc sem brozgo spil do zadnje kaplje in adijo utrujenost, kašelj in driska – so se pa pojavile druge težave, v obsežnem družinskem zdravstvenem leksikonu jih najdete pod poglavjem: znaki zgodnjega staranja prostate, pomaga pa že čisto navaden pisoar, samo pri roki oziroma pri onem drugem organu, kožna guba nazvanem, mora biti in to relativno brž! Poleg tega kaže, da je žena lani zdravilni svoj herbarij nabirala preblizu ceste in je bilo v zvarku toliko težkih kovin, da mi je varnostni slavolok pri vhodu proti letalu zapiskal in so me vrnili v izhodni položaj. No, bombe nisem imel, pobrali pa so mi uro, denarnico in pas. Ob ponovnem poskusu sprehoda pod slavolokom se je še nekaj zapletlo, spet je piskalo. In mi je na drugi strani mlajši gospod, v modri uniformi in z mično pribrito črno bradico, nežno dišeč po boljši kolonjski vodici, diskretno prišepnil: “ Tako, gospod, zdaj bomo pa opravili telesni pregled!” Saj ne rečem, nam z dežele godi, če nas blagovolijo titulirati z gospodom, ampak tokrat je šla vsa zadeva v nasprotno smer.

Kar tam, takorekoč sredi prehoda in med damami, sem moral stopiti na široko in odročiti. Po svoje dobro, kajti sem precej okrogle postave, pa bi mi brez pasu gladko ušle hlače z riti, kar je kolikor toliko v kvar javni morali, estetiki in zadrego tudi lahko povzroča, jutranjim svežim gatam navkljub. Potem me je od vratu do peta nežno ošlatal, najprej od spredaj in potem še od zadaj. Še bolj nežno kot moja boljša polovica, kadar občasno ni huda name – le tam, kjer se ona bolj potrudi, je on nekako preskočil, tako spredaj kot zadaj. Očitno zadovoljen, ker bombe ni bilo, mi je na koncu nadvse vljudno rekel: “Hvala lepa!”

Na kmetih tega nekako nismo prav vajeni, še vedno živimo bolj po starem – če je recimo prihišni petelin slučajno gej (pa na vasi nismo fini kot na RTV, zlepa mu ne bo nihče tako rekel), ena, dve konča v loncu, kurja družina pa dobi novega, ta pravega, na TV bi mu rekli strejt. Deloma je to vendarle logično, ker petelini ne neso jajc, kure pa z gej petelinom, vsaj pri nas na kmetih, tudi ne prav dolgo. Zato v danem trenutku nisem imel prav nobenih tozadevnih izkušenj in da bi se galantnemu gospodku ne zameril, sem ga pobaral: “Ali bi nemara tudi jaz vam moral reči: hvala lepa!?” Nakar mi je žena diskretno stopila na nogo, kar pa je vseeno zabolelo, saj sem bil brez čevljev (in pasu in denarnice tudi!) in mi zasikala, da jo je sram z mano po svetu, takole kmetavzarskim! Glej jo no, babnico, bo pa že morala malo potrpeti, če si bo hotela ogledati Turčijo in Turke na bazi: plača eden, letita dva! K sreči je bilo do vzleta še vseeno toliko časa, da sem na koncu ves zdravilni čaj pustil v domovini in imajo na letališču tako mednarodno lepe pisoarje, da sem komaj upal, res!

turcija 01Vzleteli smo srečno in hitro, jedva sem imel čas ponoviti nekatere ne čisto vsakdanje rimokatoliške molitvene obrazce! Zapolnili smo letalo do zadnjega sedeža, pa tudi med sedeži ni bilo dosti prostora. Vsaj pri meni ne! So vrste iz leta v leto bližje naslednja sprednji, preklopna mizica za obed pride v prav neljubo kolizijo s trebuhom. Sicer so nam pa tako dali samo sendvič s sirom in listom solate, sem ga zmazal tudi brez jedilne poličke!

Minilo je hitro in že smo bili nad Antalijo – in ko je kapitan letala našel ustrezen prostor med vsemi tistimi toplimi gredami vsenaokrog, smo tudi pristali. Seve, tudi med tem manevrom so se tresle hlače, nekoliko pa tudi krila in trup in še posebej rep! Tako ob pristanku nisem mogel ploskati pilotu, mi je pa prišlo na misel – kaj če bi pristal tako, da ne bi nihče mogel? Poleg že omenjenih rimokatoliških molitvenih obrazcev bi se zagotovo priporočil tudi Alahu, ko bi le kaj znal iz Korana. Kaj pa veš, kateri bog ima poleg pilota in kopilota med pristajanjem na Turškem kompetence!

Nadaljujem pozno, a nastala pavza ima svojo logično utemeljitev in bi se dala opredeliti na dva dopolnjujoča se načina: zmanjkalo mi je zvezka in časa, o volji bomo pa kdaj drugič več. Veste, vsako stvar najprej napišem z rokami na papir – pravzaprav z eno in to desno in tudi jem z desno in kamenje mečem oziroma sem ga, dokler me ni izdala rama – tudi desna! Še pri branju in ob volitvah sem desničar ali vsaj, kako naj rečem, nisem levičar!

turcija 04

Na roke ne pišem zgolj iz samotrpinčenja, ampak stvar sloni na bridki izkušnji. Sem pisal nekoč takle prosti spis za domačo nalogo – ne vem več, kaj je bilo, ali za v Skrinjo ali Deželne novice ali Skavtiča, zagotovo so nekje (na desni!) nekaj rabili in to brž in seveda zastonj, da mi ja še od tega ne bi bilo treba plačevati dohodnine… Pa sem se zadeve lotil ponoči, med dežurstvom in sem jo z nekaj blagimi prekinitvami (dva sprejema in en ogled …) imel do štirih zjutraj lepo direktno v računalniku oziroma v škatli, ki je v tistih prvih časih nadomeščala računalnik, nekaj med računalnikom-opico in človeškim računalnikom, če me razumete. Spis je imel glavo in rep in zagotovo tudi vzgojno vsebino! Proti jutru sem bil tipkanja že kar vešč, vse hitreje mi je šlo – na koncu pa sem pritisnil na en gumb, se mi zdi, da je zagotovo na njem pisalo SAVE. No, ampak tista službena pošast je morala biti proti jutru še bolj zdelana kot jaz, očitno komande ni prav razumela in pisarija je izginila z njenega ekrana pa iz drobovja tudi in je nisem videl nikoli več, dasi sem takoj zjutraj na pomoč poklical obe tajnici in še telefonista, arbitre torej, ki so se v onih časih najbolje spoznali na tehnično takoimenovano inteligenco. Računalničarjev takrat še ni bilo v hiši, ti so prišli dosti kasneje in zavzeli svoje pomembno mesto v procesu zdravljenja. Kajti če danes crkne BIRPIS, adijo ambulante, še na rentgen vas ne morejo poslati in ne v laboratorij, greste lahko lulat kar za vogal!

Vaš vdani Janez Nepomuk

Se nadaljuje.

2 KOMENTARJI

  1. Lepo se bere to turistično-REFLEKSIVNO branje tega desnega zdravnika specialista. Vseeno bi dodal vmes naslove odstavkov za lažje branje na internetu. Le nekdo mora prej prebrati in postaviti vmesne naslove.

Comments are closed.