Turoben praznik

18
313

dan_drzavnostiTokratni dan državnosti bo vsaj zame potekal v čisto posebnem, nenadejanem vzdušju. Praktično vse od nastanka samostojne Slovenije, predvsem pa v zadnjem desetletju se je nekako zdelo, kot da še čisto malo manjka, da bi dodali tisto višnjo na torto normalizacije naše družbe, ki je ob osamosvojitvi iz na teh straneh že večkrat evociranih razlogov pač umanjkala. Prvo opozorilo o hudi zmotnosti takega prepričanja so prinesle že decembrske volitve leta 2011.

Zasuk 

Po nastopu vlade Alenke Bratušek je sedaj veliko aktualnejša povsem druga možnost. Da bo sčasoma prišlo do razgradnje še tistih že tako redkih elementov podstati slovenske države, ki ne izhajajo iz zakladnice dominantne povojne politične mitologije. Ob dvaindvajseti obletnici neodvisnosti smo torej na prelomnici, kakršne si še pred leti ne bi mogli zamisliti.

Seveda je samostojna Slovenija po vsem tem času trdno dejstvo, zaradi česar je dan državnosti vredno obhajati. Toda nenadoma se povsem resno nakazuje možnost, da bo prevladal postsovjetski model njenega razvoja, v katerem Republika Slovenija ne bo vrednota sama na sebi, marveč uporabna le kot fevd in neizčrpni poligon svojih “gospodarjev”, ki so tako uspešno in na toplih foteljih preživeli izstop iz starega in prehod v novi državni okvir. (Srednje)evropska razvojna perspektiva, za katero se Slovenija nekako ni mogla čisto ogreti po letu 1991, ni bila verjetno nikoli bolj odmaknjena.

Vsaj datum ostaja

In če se leta 2013 soočamo s formulo država da, toda po predosamosvojitvenih vatlih, se vsaj nekje v ozadju kljuvajoče oglaša vprašanje, kako je bilo pravzaprav z njenim nastankom. Ali ni osamosvojitve, kot se je zgodila, velik del Slovenk in Slovencev občutil kot nekakšen nasilni poseg v lastni mir? Kako naj sicer razložimo dejstvo, da je praktično od leta 1992 s svojimi glasovi blagoslavljal politični status quo ante? In videti je, da bi se v precepu med zgoraj navedenima možnostma znova odločil za prvo, za državo kot fevd. V to smer kaže tudi sončenje sedanje vlade, ki je po dolgih letih najskladnejša z željami predosamosvojitvene elite, veliko bolj, kot je bila to Pahorjeva, in zlasti njene še pred nekaj meseci docela anonimne kapitanke v javni naklonjenosti. Čeprav reže in prodaja.

Ob vseh čudnih znamenjih ostaja tolažba, da dan državnosti vsaj za zdaj še vedno obhajamo 25. junija. Iz sovjetskega prostora poznamo vsaj en primer, ko so tudi neodvisnost samo pomaknili v za trenutne oblastnike sprejemljivejši čas (in na sprejemljivejši datum). Kakopak je bil ta nekje v štiridesetih letih prejšnjega stoletja.

Foto: www.gov2.si

18 KOMENTARJI

  1. Zakaj bi bil turoben dan?

    Življenje in domovina nas kličeta takrat, ko je potrebno rešiti težave, ko imamo priložnost, da se lahko izkažemo.

    Večjje, ko so težave ali napake, večji optimizem je v nas, da jih odpravimo.

    To je priložnost za našo pozizivno preobrazbo, ki so jo povzročile pretekel napake, majhne ali velike.

    Rakšnega izhodišča se držijo najuspešnejši !

    Gremo naprej!!!

  2. Ste videli, čeprav sem napravil več napak, ne bo konec sveta. Treba je naprej. Vendar brez napak. Upam, da jih ni.

  3. “Kako naj sicer razložimo dejstvo, da je praktično od leta 1992 s svojimi glasovi blagoslavljal politični status quo ante?”

    Verjetno zato, ker so volilci ponujene spremembe dojemali kot prehod na slabše in ne na boljše. Kar nekaj dejstev lahko to tezo potrdi.

    • Odnos do države kažemo z zastavami. Se spomnite tiste zmečkane pred Združenimi narodi? Dolg polet ne more biti izgovor, ker je bila njegova obleka v redu.

  4. KLjub vsemu, se kaže bolj poglobiti v psiho našega volilca.

    Treba je priznati, da si ljudje želijo življenjske pravičnosti, tako v duhovnem kot v gospdarskem pomenu.

    Zato so upravičeno nezaupljivi do neoliberalističnih nasilnih posegov, ki učinkujejo razkrojevalno na domovinski čut, našo kulturno dediščino in naše stvarstvene značilnosti.

    Ni vse črno belo. Razmišljamo tako kot razmišlja politična elita zaradi svojih interesov, ne pa tako kot to čutijo ljudje, ki si želijo uresničevanja stvarstvenih vrednot.

    Ker tolmačimo preveč črno belo in ne pogledamo v dušo voilca, se potem v razvojnem duhovnem in gospodarskem pogledu nič ne zgodi. Capljamo na mestu ali celo stagniramo in se le medsebojno obdelujemo.

    Kdaj bo drugače?!

  5. Osebno mi že preseda ponavljanje ali celo potenciranje medsebojnih očitkov, ki le ragrajujejo našo duhovno in gospodarsko bit ter slogo.

    Katoličani bi morali izkoristiti svoj duhovni kapital, ki omogoča optimistično ustvarjalno in spravno delovanje celo takrat, ko obnemorejo najbolj optimistični in spravni ljudje.

    Izkoristimo svojo poztivno duhovno ustvarjalno moč in popeljimo slovensko skupnost naprej in ne nasedajmo na provokacije, ki skušajo to duhovno moč, ki ustvarja slogo, zmanjševati.

  6. Ljudje, volilci in stvarstvo si želi prav to.

    Ne razočarjmo jih. Potreben je svež duhoven preporod!

    Če bomo izhajali iz drugačnega duhovnega izhodišča, bo vsak problem rešljiv. In to ne s prepiri in podobnimi ravnanji, ampak s pozitivnim ustvarjalnim delovanjem, ki bo angažialo pozitivnmo duhovno moč, tako pri enih kot pri drugih.

  7. Vzamimo za primer rdečo zvezdo. Vemo, da je zločinska. Vendar je za določene, ki so s srcem delovali za domovino in niso storili nič slabega, ko so jo nosili, kljub temu določen spomin.

    Zato je nesmiselno, da razvojno in sodelovalno obtičimo zaradi nje, ko pa vemo, da tudi tisti priznavajo simbole Slovenije in čutijo, da je njena domovina.

    Seveda so vedno določeni provokatorji, ki pa nas ne smejo zaslepiti, da ne bi videli slovenskega gozda, ki ga moramo negovati z občutkom za slogo.

  8. To se mi zdi podobno kot primer izbrisanih.

    Če bi se do tega primera od vsega začetka delovalo bolj ustvarjalno in čutno, bi že zdavnaj sprejeli zakon s katerim bi omogočili, da bi lahko upravičeni primeri izbrisanih, uveljavili svoje pravice.

    Pri rdeči zvezdi ne gre za priznanje pravic, ampak le za dopuščanje, da imajo nekateri nekoliko drugačen pogled na njo kot drugi. Kar pa logično ne sme vplivati na domovinski čut do Slovenije.

  9. Turobnost, ki žal še traja oziroma premislek po obisku brezen v ROG-u
    Po vnovičnem obisku brezen z izvensodno pobitimi v ROG-u, je moje mnenje, da je bilo zelo narobe, celo zločin, kot pravi pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, da je partija med NOB oz. med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Komunistični veljak in vodja OZN-e Ivan Maček Matija je namreč dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«.
    O vsem tem se, sicer redko, a sedaj že javno govori, tudi slovenska zgodovinska stroka.
    Opomba; akademik dr. A. Bajt in tudi olimpionik, pravnik Leon Štukelj sta bila privrženca gibanja slovenskih četnikov,« kraljeve vojske v domovini«, kar se je lahko zvedelo šele po osamosvojitvi.
    »Kraljevo vojsko, plavo gardo«, četnike so partizani likvidirali že l. 1943 v Grčaricah.
    Lani na dan praznika Ljubljane, mesta zmagovalca, 9. maja, sem bil slučajno v glavnem mestu in to na Trgu republike, na nekdanjem dolgoletnem osrednjem slovenskem Trgu revolucije, če smem spomniti? Poslušam državni radio, kjer poteka oddaja o dnevu zmagoslavja v Ljubljani. Devetdesetletni partizanski major in komisar, pravnik dr. Vrhunec pove, kako so tedaj z zanosom korakali in jezdili na belem konju v Ljubljani, kot del zmagovite strani v boju s fašisti in nacisti. Verjamem mu, da je bilo to polno upravičenega zanosa in ponosa. Pove pa tudi, da do tedaj ni govoril o revoluciji. Po njegovi izpovedi o teh velikih dogodkih, ga na radiu dopolni še zgodovinarka. Ta pa pravi, takoj po prvih dneh zmagoslavja, je zmagovalna oblast nadaljevala z revolucionarnimi dejanji, ki so bila že izvajana med NOB, to je žal tudi z likvidacijo, eliminacijo vseh še potencialnih nasprotnikov nove revolucionarne oblasti. Takoj je utrjevala enopartijski sistem po sovjetskem vzoru.
    Tudi tako se občasno le izve prava in logična resnica, čeprav se zgodovina žal še vedno drugače uči in promovira, kot češ, revolucije ni bilo, in ni bilo protirevolucionarjev, bili so samo okupatorji in njihovi hlapci, izdajalci, ki jih je tedanja komunistična oblast le (ne) upravičeno izvensodno po vojni pobila. Bivši predsednik države Milan Kučan pa je v javni izjavi zapisal, da obžaluje in obsoja povojne zunaj sodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin; NEDELO, 9. julij 2000. Zmagala je torej «Revolucija, tudi in predvsem s pomočjo Stalina«, a revolucija je bila samo po vojni, skoraj v enem dnevu, preje, med celo 2. svetovno vojno, pa revolucije seveda ni bilo, čisto nič ?! Kdo lahko to še verjame in dojame?

  10. Želim Vam lep in globoko doživeti 25. junij – Dan državnosti!

    Naj praznik v nas poglobi zavest in željo izraženo v Majniški deklaraciji – Hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda.

    Za vedno pa naj bo preklet vsak, ki z molkom ali z dejanji pomaga pohlepnežem v zlodelih proti bratu Slovencu in naši domovini Sloveniji!!

  11. Ni pošteno, da obsojate nas, ki smo na vseh volitvah podpirali LDS, da smo si želeli fevdalno Slovenijo. Moji razlogi so bili zelo podobni razmišljanju ameriških volivcev, ki si izvolijo večinoma ekonomiste, nekaj pravnikov in še za okus novinarjev. Ostali poklici so skoraj neizvoljivi. Zakaj? Ker menijo, da naj bi poslanci urejali pravne okvirje za ekonomske probleme. Za ostale standardizacije imamo društva, verske skupnosti, univerze itd… Moje osebno mnenje je, da so leve politične stranke bile neprimerno bolje založene s kvalificiranimi ekonomskimi strokovnjaki. Tudi komaj nastali mladoekonomisti se niso proslavili. Če bi recimo 2004 zavrli zadolževanje Janševe vlade za avtoceste zaradi anticipiranih glede na realno rast previsokih obrestnih merah po letu 2008, bi osvojili mojo denarnico in moj glas. A zaenkrat me še niso prepričali. (Priznam pa, da zadnja tri leta imam močno averzijo do politike in jo manj spremljam. Tako da, če se je v tem času razvil in vzpel kakšen dober ekonomski voditelj na desnice, ne bi opazil.)

    • Jaz nisem nič takega sam opazil. Desničarji živijo od ideologije in obujanja konflikta okrog vseh mogočih stvari, ki bi drugače že davno zamrle (Kučan, zvezde, …) in več časa mine, bolj so radikalni – sedaj nas postavljajo že v leto 1941 (Peterle).

      (Jaz nisem volil LDS, razen prvič ko je bila še ZSMS-LDS).

      • Še en komunajzer, ki v desnici vidi radikalnost, namesto na levici. Kdo je 27 aprila pel komunajzerske internacionale? Nekaj časa so nas skušali prepričati, da revolucije ni bilo. Zdaj smo spet tam, ko je pomembna revolucija.

        Desničarji živijo od dobrih ekonomskih rešitev. Levica mora zdaj kopirati desne rešitve, ker so sami nesposobni.

    • Bedni izgovori. Na desnici so dobri ekonomisti, na levici pa le taki, ki zagovarjajo škodljive socialistične ideje.

      Šušteršič, Brščič itd… Te ima desnica. Levica pa škodljivce, kot je Mencinger.

  12. Vendar, če smo resnicoljubni in vrednostmi: Rdeča zavezda, ki je zločinska in agresorska, res nima kaj iskati na osamosvojitvenih državotvornih slovenskih proslavah, ker je v globokem nasprotju s osamosvoojitvenimi in državnotvornimi cilji!!!

    • Rdeca zvezda na taksnih proslavah je jasno sporocilo, da ne pridejo v postev nobene spremembe pri privilegijih, ki jih uzivajo nekateri ze desetletja. Kot da ne bi bilo vmes generacij, ki so tudi kaj naredile za narod…! Ce zelijo resnicno obeleziti samostojnost Slovenije, imamo druge, povsem nesporne simbole. Ocitno je, da imajo nekateri velike probleme z njimi…

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite