Žerjavova ideja, da Slovenijo na pravo pot spravi svet modrecev, je ena sama politična korektnost. Kdo pa lahko reče, da Ivan Oman, Boris Pahor, France Bučar in drugi niso dovolj spoštovani, modri in izkušeni.
/ … /
V zadnjih dveh letih je nastalo nekaj vizij, od vladne in neosocialistične »Kam po krizi« (kjer sta sodelovala vsaj dva od predlaganih modrecev), prek tudi vladne z naslovom »Izhodišča za strateški razmislek o slovenskem razvoju«, do nevladne Vizije 20+20, ki jo izdal Inštitut dr. Jožeta Pučnika. Nobena pa se ne izvaja, tudi obe vladni ležita v predalu. Nobena od teh vizij tudi ni dobila mandata volivcev. V političnem prostoru ni bilo nobenega resnega soočenja idej v teh vizijah.
/ … /
Žerjavov predlog je še en prispevek k demontaži zaupanja v obstoječe demokratične inštitucije in politične organe. Javnomnenjsko všečno išče bližnjice, ne zagrize pa v kislo jabolko slabega delovanja naše demokracije, nizke politične kulture in šibke pravne države. Sporočil o tem ni nikoli dovolj, sploh, če jih povejo modri in ugledni. Prav zato skupini modrih ne nasprotujem.
Za rešitev trenutne politične in gospodarske krize bi predlagana skupina modrih namreč naredila največ, če bi svoj ugled zastavila za to, da pozove k čimprejšnjim volitvam in s svojo moralno avtoriteto vplivala na diskurz; (1.) da bi na teh volitvah res izbirali med vizijami in programi ter (2.) med ljudmi, ki držijo besedo in obljubljeno tudi izpeljejo.
Več: blog Žiga Turk
