Primer dečka, ki so ga sošolci v Desklah pretepli, predvsem pa zmerjali s “prekletim Bosancem”, ni novost. Ni od včeraj. Morda je ta deček poslan, da nam v dneh pred božičem ne le potrka, ampak prav udari na vest. Ni pomembno, da so dečka pretepli vrstniki. Fantje se velikokrat pretepajo. Pomembna so druga sporočila. Pretepli so ga, ker je Bosanec. Pretepli so ga, ker nima za kruh. Pretepli so ga, ker jim nobena avtoriteta tega ni že v genih preprečila. Pretepli so ga, ker starši nis(m)o svojih otrok poučili in vzgojili. Pretepli so ga, ker v družbi prevladuje egoizem in borba zase, ki se z vsakim dnem še stopnjuje. Pretepli so ga, ker smo sebični in glasno rečemo: “Kaj bomo še tujce k nam vabili, ko pa še sami nimamo dovolj za jesti!”
Primer ni od včeraj, sem na začetku zapisala. Res je, ni od včeraj. Tako smo se že v moji generaciji obnašali do tujcev. Zmerjali smo jih z »bosanci«. Kar je pomenilo žaljivko za ljudi, ki niso bili Slovenci. In ta nacionalizem je z nami zrasel, zato smo mi sedaj tisti starši, ki zviška gledamo na tujce, na priseljence, ki ne maramo beguncev. Čeprav smo jih, hvala Bogu, v začetku balkanske morije sprejeli, vsaj v začetku odprtih rok, potem pa malo manj. Dokler nam je na njihov račun za njih – in malo tudi za nas – še kdo kaj dal, je šlo. Ko pa bi morali začeti »naš« denar deliti tudi z njimi, se je ustavilo. Ne, to pa ne. In je naš denar odšel skozi »privatizacijo« na bančne račune posameznikov. Ja, tudi zato se nam je zgodila tajkunizacija, ker nismo dovolj ljubili bratov. Bog namreč dobro poplača z dobrim, slabo pa…
Pa »pojdimo« na šolo, kjer so sošolci pretepli dečka iz Bosne. Samo na podlagi izjav ravnatelja in dečkove mame se mi »nariše« tragična slika kraja, v katerem se vse skupaj dogaja. Postavi se mi takoj nekaj vprašanj. Ravnatelj pravi, da je ta razred problematičen že vrsto let. In kaj je ukrenil? Bo potrpežljivo čakal, da ti »problematični mulci« končajo devetletko in zapustijo šolo? Ravnatelj tudi pravi, da je že od začetka vedel, da se bo deček težko vključil v razred. Sklicuje se na starše, ki so med sabo skregani in to prenašajo na svoje otroke. Po vsem tem sodeč za ta kraj ni rešitve. Prepiri in razdori se prenašajo in generacije v generacijo, prebivalci se bodo dobesedno pobili med seboj.
Pa je res vse tako črno? Menim, da ne. Manjka samo avtoriteta, tako ravnatelja kot učiteljev. Predvsem pa je to tudi eden od dokazov, da je šolska reforma, ki je dala otrokom več pravic kot dolžnosti, pogubna. Pogubno je tudi to, da šola ne sme več vzgajati.
Primer somalijske deklice, ki nikakor ne more do svoje sestre, je še eno ogledalo naše družbe. Poslanci bodo o možni rešitvi »njenega problema« razpravljali januarja ali februarja… Halo! A ste pri pravi? Kaj pa, če bi počakali kar do njene polnoletnosti, ali pa do smrti.
Primer beguncev in Sirije in Iraka. O njih se sicer govori, zdaj več, zdaj manj, a to je tudi vse. Pozivi, da bi se Evropa končno prebudila in poskrbela zanje, čakajo, da vse skupaj potihne. Ker si Evropa ne more privoščiti navala beguncev.
Ni nam odpovedala le pamet, sedaj nam je odpovedalo srce! Ko poskušam dopovedati, da se moramo tako begunskega vprašanja kot vprašanja priseljencev lotiti z druge strani, naletim na gluha ušesa. Nihče ne bi rad dregnil v to tematiko. Nihče si ne bi rad rok umazal s temi vprašanji. Nihče ne bi rad prevzel odgovornosti za ljudi, ki prihajajo k nam. Vsi si umivajo roke kot Poncij Pilat: “Kaj imam s tem človekom?”
Pojavljajo se tudi pomisleki, da bodo prišleki prevzeli vse naše in da se bo naš mali narod v njih utopil. Pa je to resna grožnja? Taki prišleki, katerih otroci se ne morejo sami braniti, ne predstavljajo naši narodni identiteti nobene nevarnosti. Zato se nehajmo slepiti in iskati poceni izgovore za našo nedejavnost. Narodno identiteto bomo zgubili zaradi ležernosti, neaktivnosti, ne-ljubezni do domovine, ne pa zato, ker bi v stiski priskočili na pomoč ljudem, ki nas potrebujejo. Najlažje je ljubiti svoje. A Kristus nas poziva, da ljubimo tujce. »Tujec sem bil in ste me sprejeli.« (Mt 25, 35).
Če že ne moremo začeti ljubiti, ker smo to najčistejše čustvo umazali in pocukrali, se sklicujmo vsaj na pravičnost in mir. To pa bi lahko dojeli vsi, mar ne? Pravičen bom do vseh, s katerimi si delim ta čas in ta prostor. V miru bom živel z vsemi in sam s sabo. Ker sem lahko jutri jaz potreben pravičnosti in miru. In ljubezni.
Si predstavljate, da nam Bog, ko bomo stopili predenj, postavi vprašanje:”Kaj imam s tem človekom?”
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
