Tuja mora pomaga vladi

Konstruktivna nezaupnica je v osnovi dobra pogruntavščina. Verjetno so si jo izmislili v Nemčiji v času Weimarske republike, ko se je dalo v parlamentu vlade odstavljati kot po tekočem traku, ne da bi bilo treba za to ponuditi kakršno koli alternativo.

Veliki vzor

Iz podobnih vzgibov so Nemci, ki so imeli v svoji zgodovini ene, največ dvoje predčasne volitve, kar pa je imelo za Nemčijo in Evropo usodne posledice, v svojo ustavno ureditev postavili izjemno visoke ovire za razpis predčasnih volitev. Pa kljub temu so jih po drugi svetovni imeli trikrat (četrte, leta 1990, ne štejejo, ker so bile posledica nemške združitve). Vsakokrat je bilo za njihovo sprožitev potrebno glasovanje o zaupnici, ki ga je vlada namerno izgubila. Kar je dovolj trapasto. To se je nazadnje zgodilo leta 2005 pod Gerhardom Schröderjem.

Dvakra pa so se Nemci dejansko srečali z uporabo konstruktivne nezaupnice. Prva je bila leta 1972 vložena proti znamenitemu Willyju Brandtu zaradi njegove vzhodne politike. Krščanski demokrat Rainer Barzel si je na naračunal dovolj glasov, da bi ga zrušil, a mu je uspeh na koncu verjetno preprečilo učinkovito podkupovanje v izvedbi vzhodnonemške tajne službe. Zmanjkala sta mu dva glasova, politični pat so razrešile predčasne volitve kot posledica dogovorjenega izgubljenega glasovanja o zaupnici Brandtu nekaj mesecev pozneje. Tako je bil edini kancler, ki ga je na oblast naplavila konstruktivna nezaupnica, legendarni Helmut Kohl. Leta 1982 je na ta način zamenjal Helmuta Schmidta po propadu koalicije med socialdemokrati in liberalci. Večina liberalcev je menjala stran. A ker je hotel Kohl dobiti potrditev še na volitvah, se je moral zateči h glasovanju o zaupnici, ki ga je po dogovoru izgubil in izsilil predčasno odločanje o novem parlamentu.

Nepotrebno posnemanje

Tako je – pod vtisom weimarskih peripetij – v Nemčiji. Očetom slovenske ustave se je zdelo potrebno ta vzorec prenesti v slovensko ureditev, s tem da so dodali še nekaj ovir, ki jih v nemškem sistemu ni in ki navidez še krepijo moč parlamentu, v naših razmerah pa velikokrat predvsem omogočajo ribarjenje v kalnem. Nemci tako ne poznajo ločenega glasovanja o mandatarju in kabinetu, ravno tako posameznih ministrov ne voli parlament, marveč jih imenuje predsednik republike na kanclerjev predlog. Če je zadnja posebnost huda cokla za Janševo manjšinsko vlado, ker ministrov, ki so že ali še bodo odstopili, praktično ne more nadomestiti z novimi, marveč lahko samo razporeja resorje med preostale člane vlade, kar je moral leta 2011 početi že Pahor, sta konstruktivna nezaupnica in ločeno odločanje o mandatarju in vladi prej voda na njen mlin. V nemškem parlamentu so bile leta 1972 in 1982 namreč samo tri stranke. Razcepljenost slovenskega političnega prostora v povezavi z nižjim volilnim pragom kot v Nemčiji praktično onemogoča, da bi opozicija vzpostavila smiselno in vzdržno alternativo vladi. Edino, kar jih pravzaprav druži, je nasprotovanje predsedniku vlade. S tem pa bi konstruktivna nezaupnica, tudi če do nje pride, v konkretnem primeru pravzaprav pomenila  izvotlitev načela, ki naj prepreči rušenje vlade brez jasnega načrta, kako naprej.