Tuja mora pomaga vladi

4

Konstruktivna nezaupnica je v osnovi dobra pogruntavščina. Verjetno so si jo izmislili v Nemčiji v času Weimarske republike, ko se je dalo v parlamentu vlade odstavljati kot po tekočem traku, ne da bi bilo treba za to ponuditi kakršno koli alternativo.

Veliki vzor

Iz podobnih vzgibov so Nemci, ki so imeli v svoji zgodovini ene, največ dvoje predčasne volitve, kar pa je imelo za Nemčijo in Evropo usodne posledice, v svojo ustavno ureditev postavili izjemno visoke ovire za razpis predčasnih volitev. Pa kljub temu so jih po drugi svetovni imeli trikrat (četrte, leta 1990, ne štejejo, ker so bile posledica nemške združitve). Vsakokrat je bilo za njihovo sprožitev potrebno glasovanje o zaupnici, ki ga je vlada namerno izgubila. Kar je dovolj trapasto. To se je nazadnje zgodilo leta 2005 pod Gerhardom Schröderjem.

Dvakra pa so se Nemci dejansko srečali z uporabo konstruktivne nezaupnice. Prva je bila leta 1972 vložena proti znamenitemu Willyju Brandtu zaradi njegove vzhodne politike. Krščanski demokrat Rainer Barzel si je na naračunal dovolj glasov, da bi ga zrušil, a mu je uspeh na koncu verjetno preprečilo učinkovito podkupovanje v izvedbi vzhodnonemške tajne službe. Zmanjkala sta mu dva glasova, politični pat so razrešile predčasne volitve kot posledica dogovorjenega izgubljenega glasovanja o zaupnici Brandtu nekaj mesecev pozneje. Tako je bil edini kancler, ki ga je na oblast naplavila konstruktivna nezaupnica, legendarni Helmut Kohl. Leta 1982 je na ta način zamenjal Helmuta Schmidta po propadu koalicije med socialdemokrati in liberalci. Večina liberalcev je menjala stran. A ker je hotel Kohl dobiti potrditev še na volitvah, se je moral zateči h glasovanju o zaupnici, ki ga je po dogovoru izgubil in izsilil predčasno odločanje o novem parlamentu.

Nepotrebno posnemanje

Tako je – pod vtisom weimarskih peripetij – v Nemčiji. Očetom slovenske ustave se je zdelo potrebno ta vzorec prenesti v slovensko ureditev, s tem da so dodali še nekaj ovir, ki jih v nemškem sistemu ni in ki navidez še krepijo moč parlamentu, v naših razmerah pa velikokrat predvsem omogočajo ribarjenje v kalnem. Nemci tako ne poznajo ločenega glasovanja o mandatarju in kabinetu, ravno tako posameznih ministrov ne voli parlament, marveč jih imenuje predsednik republike na kanclerjev predlog. Če je zadnja posebnost huda cokla za Janševo manjšinsko vlado, ker ministrov, ki so že ali še bodo odstopili, praktično ne more nadomestiti z novimi, marveč lahko samo razporeja resorje med preostale člane vlade, kar je moral leta 2011 početi že Pahor, sta konstruktivna nezaupnica in ločeno odločanje o mandatarju in vladi prej voda na njen mlin. V nemškem parlamentu so bile leta 1972 in 1982 namreč samo tri stranke. Razcepljenost slovenskega političnega prostora v povezavi z nižjim volilnim pragom kot v Nemčiji praktično onemogoča, da bi opozicija vzpostavila smiselno in vzdržno alternativo vladi. Edino, kar jih pravzaprav druži, je nasprotovanje predsedniku vlade. S tem pa bi konstruktivna nezaupnica, tudi če do nje pride, v konkretnem primeru pravzaprav pomenila  izvotlitev načela, ki naj prepreči rušenje vlade brez jasnega načrta, kako naprej.

4 KOMENTARJI

  1. Volitve so rešitev!
    Za razrešitev globoke politične vladne krize so praviloma rešitev volitve, a ne vsake.
    Kdo pravzaprav ogroža slovensko demokracijo, razvoj države prava? O tej grožnji se sprašujejo mnogi. Mogoče pa demokracijo in razvoj države prava najbolj ogrožajo kar s pomočjo partitokracije, ne pa po volji ljudstva, vedno doslej izvoljeni poslanci in takšna oblast sama ? Menim, da! Zato je potrebno zamenjati način izbora politične elite.
    Skrajni čas je že za proporcionalni volilni sistem s preferenčnim glasom volivca, tako kot volimo evropske poslance, če ne celo večinski volilni sistem, da dobimo končno pravo demokratično oblast po izbiri ljudstva, kot veleva tudi Ustava. Partitokracija je potomka oblasti partije, opozarja tudi dr. France Bučar. Večina parlamentarnih strank najmanj zadnje dve leti že obeta, spremenili bomo način izbire političnih elit, volilni sistem za DZ RS.
    Pred kratkim je tudi Janez Janša to izpostavil kot rešitev za blokade delovanja vlade, politike, države. Ali so vsi liderji strank zopet to počeli s figo v žepu? Upam, da ne!?
    Na potezi je torej vsa aktualna politika, tudi SDS in Janez Janša, da oblast preda ljudstvu!
    Slovenija je vredna demokracije in volitev po meri ljudstva, koraka do države prava!

    • Se bom odzval samo na en del napisanega. Namreč, večinski volilni sistem. Pa si zamislite današnjo situacijo, če bi bili sedaj v večunskem volilnem sistemu in s poročilom KPK proti vodjema obeh vodilnih strank, kot se je zgodilo. In smo naenkrat brez vseh pametnih alternativ v parlamentu.

  2. »Tri sprejemljive poti do volitev
    Seveda sem pravni laik, se pa takšne razlage upirajo (mojemu) zdravemu razumu. Vidim vsaj še tri sprejemljive poti do volitev. Prvič, 118. člen ustave omogoča desetim poslancem vložiti interpelacijo zoper delo vlade, in če je izglasovana, državni zbor vlado razreši. Nikjer ne piše, da jo lahko tudi v tem primeru razreši samo tako, da hkrati imenuje novega mandatarja – čeprav večina pravnikov trdi, da je to nujno.
    Drugič, niti ustava niti zakon o vladi ne določata, kaj se zgodi, če vlada med mandatom izgubi večje število ministrov in postane neoperativna. To pravno praznino bi lahko zapolnili z dopolnitvijo zakona o vladi, kjer bi določili, da mora predsednik vlade v nekem roku po izgubi večjega števila ministrov državnemu zboru predlagati nove ministre in na njihovo imenovanje vezati zaupnico. Vendar tudi za takšno rešitev nekaj pravnikov trdi, da bi bila protiustavna.
    Tretjič, državni zbor lahko s konstruktivno nezaupnico izvoli tako imenovanega slamnatega mandatarja, ki takoj po izvolitvi vrne mandat in tako omogoči volitve. Večina pravnikov trdi, da bi bilo to izigravanje ustave.
    Katerokoli izmed treh možnosti izberemo, bo del pravne stroke in tudi politike trdil, da je ustavno vprašljiva. Vendar bi bilo sklepanje novih koalicij v zdajšnjem parlamentu norčevanje iz lastnih etičnih standardov, pa tudi izigravanje volje večine državljanov. Treba se bo torej preprosto odločiti, kaj je manjše zlo.«
    Janez Šušteršič, DL; Finance in REPORTER
    Pravniki so očitno zelo velik problem!
    Zato politiki, volivci naj na volitvah odločijo in določijo našo prihodnost!
    Pravniki so velik, če ne največji slovenski problem.
    Strinjam se z obrambnim ministrom Hojsom, da potrebujemo državo prava, ne pa diktaturo prava in pravnikov!

Comments are closed.