Marko Naberšnik je bil pred petimi leti v bistvu tisti, ki mi je povrnil vero v slovenski film. Prej sem po nekaj izdelkih, v katerih je bilo v pičlih sedemdesetih minutah kakih deset minut zajemanja župe na sedmini, na tem področju namreč že skoraj presedlal med agnostike. Ker sem hkrati z ogledom njegovega celovečerca Petelinji zajtrk prebiral takrat čisto sveži Lainščkov roman Nedotakljivi, sem se neznansko razveselil ob novici, da hoče omenjeni režiser na platnu oživiti tudi tega.
Težavna naloga
Pri prevajanju literarnih besedil v filmski jezik je navadno med zagovorniki “knjige” in “filma” veliko hude krvi. Nekateri so sveto prepričani, da so filmski ustvarjalci izpridili avtorjevo izvirno zamisel, drugi prisegajo na moč vizualnega medija. Jedro nesporazuma je navadno v odsotnosti uvida, da je potrebno postavitev še tako kanoniziranega teksta na platno obravnavati kot stvaritev z lastnim, od predloge neodvisnim življenjem. Če omenjeno upoštevamo, je Naberšnikov Šanghaj po Lainščkovem romanu pričakovanja nedvomno izpolnil. Film diha s polnimi pljuči in gledalca niti za trenutek ne dolgočasi, čeprav je namesto za slovenske izdelke običajnih sedemdesetih ali osemdesetih minut dolg več kot dve uri. Seveda k temu marsikaj prispeva odlično izbrana igralska ekipa, v kateri so ob preizkušenih Naberšnikovih “zvezdah” Vladu Novaku (v vlogi lokalnega partijskega šerifa Sfiligoja) in Bojanu Emeršiču (v vlogi policaja Gabriela) številni novi obrazi, nabrani tako rekoč z vseh vetrov. Za razliko od Petelinjega zajtrka , katerega dogajanje je bilo skoraj v celoti omejeno na Radgono z okolico, poseže namreč Šanghaj ob Prekmurju in Mariboru po sledeh romana tudi v različne dele nekdanje Jugoslavije in v Italijo, v ospredju pa je seveda zgodba ciganske družine Mirga in njenih štirih generacij.
Nič čudnega ni, da je bil doslej na festivalih najbolj opažen Naberšnikov scenarij za film. Posneti tekoč izdelek, v katerem prikažeš življenje več rodov, je pač izjemno zahtevna naloga. Dokaz za to je nedavna ne preveč posrečena nemška filmska predelava Mannove klasike Buddenbrookovi. Režiser se je v Šanghaju večini tozadevnih pasti izognil in se pravilno osredotočil na enega samega junaka – “očeta” naselja Šanghaj Lutvijo. Moja edina pripomba je, da ni bilo nobene potrebe za spogledovanje s klasikom filma o Romih Emirjem Kusturico v začetku in z legendarnim Botrom proti koncu, ko skoraj v celoti posname zgodbo z Virgilom Sollozzom in z njo povezani umor Luce Brasija.
Kaj Lainščkovega manjka?
V Šanghaju bo brez težav užival tudi tisti, ki o njegovi literarni predlogi ne ve ničesar. Kdor je Nedotakljive prebral, utegne po drugi strani marsikaj pogrešati. Naberšnik se je držal vzorca že iz Petelinjega zajtrka in obrezal skoraj vse ostrine v romanu, z izjemo nemara kalvarije Lutvijevega sina Dona. Izpustil je “informbirojevsko epizodo” deda Jorge in njegovo navdušenje nad maršalom Titom (ohranil je le njun skupni odhod s sveta), prav tako je zamolčal pomemben vir Lutvijevega zaslužka in slednjega omejil samo na “mednarodno trgovino”. Morda še najbolj manjka magičnorealistični element Lainščkovega dela v podobi legende o žeblju za Jezusov križ, ki jo je pisatelj učinkovito vključil tudi v zgodbo Mirgovih in bi se jo dalo z malo truda obdržati v filmu. Ampak zdaj sem skoraj že sam pozabil na zgoraj zapisano o tem, da je film poglavje zase in ne podružnica predloge. In sklep mora biti, da je Lainšček napisal odličen roman, Naberšnik pa posnel izvrsten film. Oboje toplo priporočam.
Foto: Petelinji zajtrk
