Tudi to se zgodi: veteranska slovesnost brez Turnškovega grmenja

2
734

Naš občasni dopisnik Dominik Krt, skladatelj in oblikovalec zvoka, nas je opozoril na nedeljsko slovesnost na Šipku v spomin 75. obletnice ustanovitve VI. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade »Slavka Šlandra«.

Slavnostni govornik na prireditvi je bil župan Občine Lukovica Matej Kotnik. Dominik Krt njegov govor priporoča v branje, ker ni gromovniški, ne poziva k linču drugače mislečih, pač pa nas vabi pod enotno narodno zastavo.

Zahvaljujem se predsedniku  Združenja borcev za vrednote NOB Lukovica gospodu Marjanu Križmanu za povabilo naj spregovorim nekaj besed. Nisem prvič govornik tu, a vendar sem se spraševal, o čem naj danes spregovorim tu na tem mestu. Kaj povedati? Lahko bi govoril posplošeno, všečno, na koncu dodal še kakšno parolo in vsi bi odšli z odobravanjem domov. Ampak potem to ne bi bil jaz. Prebral sem zadnje govore na spletnih straneh ZZB Slovenije in praktično vsi govorniki v bistvu govore o isti temi, in sicer o tem, da eni ne vedo, da so vojno zgubili in, da drugi niso prepričani, če so jo dobili. Polno pregovarjanj, mnenj, prepričevanj, obtoževanj, opravičevanj in vse to samo za nazaj. Torej o tem govore vsi in, o tem boste letos gotovo še veliko slišali na skoraj vseh podobnih dogodkih. To prepuščam ostalim.

Meni je dovolj to, da lahko govorim svobodno, tako kot mislim, tako kot čutim in to zakaj? Ker leže trupla mojih prednikov v partizanskih grobovih po vsej tej naši domovini in, ker nihče od mojih ni sodeloval v ničemer po maju 1945. Življenja so dali za svobodo prej, pred kapitulacijo Nemčije, ali pa so se takrat vračali iz koncentracijskih taborišč. In zato se čutim svobodnega, da govorim kar čutim in ljubim, kar je moje. Mojo domovino.

Menim, da smo danes mentalno kot narod v slabšem položaju kot leta 1941. Razklani smo še veliko bolj. En narod, tako razklan in skregan med seboj. Moj narod tako razdvojen. Srce me boli in težko mi je zaradi tega…  Ne, saj ni nič narobe, če imamo znotraj naroda različne poglede in vsak svoje mnenje. Da, lahko imamo dva milijona različnih mnenj, toda manjka nam to, kar imajo veliki narodi; ni nacionalnega interesa, ni točk, kjer bi si bili vsi enotni, ni cilja, ki bi mu ne glede na naše poglede vsi sledili. Ni! Tu padamo na zrelostnem izpitu. Lahko bi rekli, da ne bi bilo izdajalstva med drugo vojno, če bi bili enotni, in ne vsega kasneje, če bi bili enotni. Ne bi bilo greha, če bi vsi videli narod kot sveto, nedotakljivo svetinjo, kateri daje politika, vera, različna mnenja, barvo ne pa stat naroda. Danes žal ni nič drugače, le reakcije posameznih delov naroda so katastrofalne.

Jasno mi je, da se je ob prihodu Hitlerja 1941 v Maribor ob cestah v pozdrav zbralo mnogo naših ljudi, ti isti so čez nekaj let verjetno mahali tudi Titu. Kar tudi nekaj pove o nas in kar samo kliče po preslikavah v današnji čas. Meni osebno to govori o neizdelani hrbtenici naroda, o tem, da se je ob koncu prve svetovne vojne, ki se je letos spominjamo po stotih letih, Rudolf Maister pa se je sam s somišljeniki postavil v bran naroda. V Ljubljanski politiki takrat ni bilo zanj nobene pametne besede podpore. Maister je vedel in izkušal na svojem primeru, da se narod gradi in ne dobi na tomboli. Zanj se je treba prizadevati in zanj se je boril. In dobrih dvajset let kasneje so se nekateri, ki so znali voditi tudi politiko in na koncu zmagali, odločili za boj. 

V osmi temeljni točki programa OF je bilo zapisano: »O notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih bo odločil slovenski narod sam. OF bo to elementarno pravico slovenskega naroda uveljavila in branila z vsemi sredstvi.« Pazite, govorijo o našem narodu in njegovi sveti pravici. In nismo se pustili poteptati in uničiti takrat. Danes pa, če bi nas okupirali sovražni tanki, bi verjetno prišlo iz ust nekaterih predlog, da če že to delajo, naj prosim od sedmih do treh, ker v kasnejših urah s tanki delajo preveč hrupa in motijo naš počitek in naj tega ne počno preko vikenda, ker je gneča in bi šli mi takrat radi proti hrvaški na morje.

Temeljne točke OF govore o Narodni vojski, v katero se pozivajo vsi zavedni Slovenci. Danes govorijo samo še o ukinitvi vojske, ker je menda ne rabimo. Danes bi ob okupaciji verjetno ustanovili sprejemne centre, v katerih bi te uboge mlade fante, ki so bili poslani k nam v uniformah Reicha, lepo sprejeli in jih pogostili, saj niso nič krivi kot posamezniki. Pa še za rasiste bi nas lahko imeli, če bi bili sovražni do njih. Ja, pa kje bi bili, vas vprašam, če se ne bi naši predniki postavili skupaj proti turškim vpadom s sulicami in meči? Kje bi bili Štajerci, če se ne bi Maister s puško postavil za svoj narod? Vemo, kaj se je zgodilo s Primorsko po 1. svetovni vojni, ki smo jo štiri leta uspešno branili na Soški fronti in jo je politika v Ljubljani takoj po vojni zakockala.

Kaj bi bilo, če se ne bi uprli okupatorju s sredstvi, ki so bila edino možna in učinkovita v drugi svetovni vojni? Kje? In s čim smo se postavili za samostojno Slovenijo? Stopili smo skupaj in prevladujoča večina se je bila pripravljena za to boriti in mnogi so dali za to tudi življenja. In danes? Da, danes je spet drugače. Vsaka bitka je bila drugačna in danes se je treba ponovno postaviti za zavedni slovenski narod in delati na tem, da nas ljudstva, ki so večja in bolj žilava, enostavno pod oznako globalizacije ne izbrišejo z zemljevida. Kaj bomo storili za to?

OF se je uprla imperializmu. Imperializem je zrastel v globalizacijo in neusmiljeno požrešnost kapitala, ki uničuje in je sprožil nesluteno selitev narodov in in kulturalizacijo, ki bo Evropo za vedno spremenila in uničila njeno dušo. In pravijo v Ljubljani, pa kaj, treba se je prilagoditi. In kaj še, pravim jaz? Imam partizanske grobove, ker moji niso rekli pa kaj, prilagodimo se. In ker imamo vedno take, kot so in si jih žal očitno zaslužimo v Ljubljani, me je sram, ker lahko berem v temeljnih točkah OF, kako bomo osvobodili in združili slovenski narod vključno s koroškimi, primorskimi in prekmurskimi Slovenci. Kaj smo počeli kot politika v narodu v vseh teh letih, da je v stotih letih na Koroškem samo še 25.000 koroških Slovencev, takrat pa jih je bilo 250.000? Kam so šli? Samo za eno večjo slovensko občino jih je še.

Kje je naš narodni interes? Kje je naša ljubezen do samih sebe? Smo res narod, ki sam sebe uničuje in ne vidi drugega, kot kdo je bil in ni bil, kdo je koga in kdo koga ni? Pa dajmo se učiti iz preteklosti, da hrabri zmagujejo in, da če imamo še namen biti slovenski narod, moramo biti za to neprestano pripravljeni in biti zavedni ter biti na to ponosni. In tega ne sme zamazati nobena politična smer, nobena stranka ali razni sanjači. Za narod se je treba truditi in za narod delati. A kaj ko nimamo nacionalnega načrta in ne skupnih nacionalnih ciljev. Kdo nam bi tega dal? Nikoli nimajo vsi prav in vsi delamo napake, jih je Turjaški, Raubar in Maister in vsi za njim, a vsem tem je bil svet ta narod, ta dežela naš rod. 

In tu na Špiku se danes, po 75 letih, spominjamo predvsem teh, ki so imeli trdno voljo in silno moč v sebi, da se postavijo za narod in svobodo našega naroda. In svoboda je, ko lahko govoriš in pišeš ter razmišljaš v svojem jeziku. Ko spoštuješ grobove svojih prednikov in imaš vero ter zemljo očetov, ki je tvoja in tudi tvojih vnukov. Mnogi se niso vrnili iz druge svetovne vojne. In na te se spomnimo, ker so za to, da jaz lahko tu danes govorim in vi tu, na tem mestu, danes stojite, dali življenja. Ne pozabimo njihove žrtve za narod in prosim ne izneverimo se jim. To, za kar so živeli in umrli, pa ohranimo naprej: naš slovenski narod, en narod, ne dva, brat, bratu, en jezik, ena domovina, eno srce, slovensko srce.

Matej Kotnik, župan Občine Lukovica

2 KOMENTARJI

Prijava

Za komentiranje se prijavite