Tudi slovenska Cerkev mora stopiti z območja udobja in marsikaj izpostaviti prepihu

4

Leon Marc Foto: Tatjana SplichalVprašanje, kako bomo živeli Cerkev sredi dominacije levo-liberalnega, mestoma postmodernega in Cerkvi izrazito nenaklonjenega okolja, pogosto preprosto primitivnega v odnosu do religije nasploh, posebej pa do krščanstva: kako bomo s tem okoljem komunicirali; kakšna je in bo naša katoliška identiteta, je eden od razlogov za slovensko sinodo.

Jeseni 2023 bo v Rimu zasedala škofovska sinoda na temo same sebe – na temo sinodalnosti, ki v osnovi pomeni skupno pot vseh krščenih. Več krajevnih cerkva po svetu se je odločilo, da kot pripravo na ta proces skličejo sinode krajevnih cerkva, npr. v formatu nacionalnih škofovskih konferenc. Slednje že nekaj časa pridobivajo pomen. Že papež Benedikt XVI. je zaslutil, da bo enotnost vesoljne Cerkve težko ohraniti brez prave decentralizacije, hkrati pa da ne bo mogoče urediti odločanja v Cerkvi, ki danes šteje več kot pet tisoč škofov. Potrebujemo bolj vključujočo in policentrično Cerkev, ki pa seveda mora biti v tesni medsebojni povezanosti in povezanosti s papežem. Razmišljanja gredo tudi v smer oživljanja patriarhatov, kakor jih je poznala Cerkev v pozni antiki in kakor jih je kasneje ohranila v bistvu le pravoslavna Cerkev.

Sinodalnost: Sv. Duh veje, kjer hoče, to pa ni v opreki z zvestobo nauku

Cerkev ni demokracija in v njej ni mogoče – ne na vesoljni ne na krajevni ravni – s preglasovanjem odločati o nauku. Toda tudi v razumevanju nauka in v cerkvenih predpisih še vedno velja, da jih razglaša papež – v skupnosti s škofi. Sinodalnost torej ni nič novega, je pa – zaradi občutljivosti – bila dolgo nekako na tiho pospravljena na varnem.

Papež Frančišek jo od tam poskuša previdno postaviti na plano, tudi z obema dosedanjima škofovskima sinodama (2015 na temo družine in 2018 na temo mladih). Frančišek ne le, da k izražanju stališč spodbuja škofe, ampak tudi resnično verjame v sinodalnost, ki zajema tudi laike – da Sveti Duh veje, kjer hoče, da lahko deluje tudi po laikih in laikinjah – in ni le abstraktno teološko leporečje.

V Nemčiji, se zdi, so nekateri laiki in celo škofje Frančiškovo vabilo razumeli napačno in menijo, da lahko sinoda, celo krajevna, poseže tudi v zadeve doktrine. Nekaj tega je slišati tudi iz anglo-saksonskega sveta pa še od kod. Ti ekstremi, pred katerimi svari Frančišek, kažejo na predolgo zatajevan koncept sinodalnosti in na nemalo strahu pred Svetim Duhom med Božjim ljudstvom.

Zdaj, ko Cerkev bije boj, da bi na Zahodu ostala še relevantna, ko ji v Latinski Ameriki jemljejo pobudo pogosto zelo dvomljive protestantske ločine (t. i. prosperity gospel), težišče katolištva pa se seli v Afriko, ki tudi ni brez težav, bo težko pomiriti preveč razgrete glave tako med progresisti kakor med konzervativci, ki bi radi varno zavetje našli v starih kulturnih vzorcih in se težkih, neprijetnih izzivov sodobnega sveta znebili s togim ponavljanjem nauka, ne da bi iskali življenjske rešitve za te situacije – pastoralni pristop, ki nauka ne spreminja, pač pa dopolnjuje, ga dela živega.

Tudi slovenska Cerkev mora stopiti z območja udobja in marsikaj izpostaviti prepihu

Slovenija je dovolj majhna, da nas vse tegobe katolištva na Zahodu še niso dosegle. A tudi tu ni upadel le družbeni vpliv Cerkve, temveč – kar še veliko bolj zbuja skrb – še bolj njena relevantnost za življenje ljudi. V tem smislu je bila zelo povedna pridiga nuncija Jean-Marie Speicha v Sloveniji na posvetitvi novega novomeškega škofa v nedeljo, 26. septembra; od diplomata Cerkve redko slišimo tako jasne in neposredne besede; zares jo je treba prebrati.

Seveda je tudi sodoben slovenski človek razvajen potrošnik, v katerem potreba po duhovnem močno peša. A vendar je dobro ponoviti Frančiškov poziv, da naj Cerkev stopi z območja udobja in pokaže, da ima kaj ponuditi tistim, ki iščejo. To nikakor ne pomeni, da bi ti iskalci čez noč lahko objeli vse, kar bi lahko označili s pojmom (slovenska) katoliška kultura, torej skupek večinoma nenapisanih pravil, kako se katoličani v tej deželi vedemo. Še več: ta nenapisana pravila, ki zagotovo niso stvar doktrine, bo treba izpostaviti prepihu in najti nove oblike, kako biti katoličan v Sloveniji danes. Treba bo uveljaviti še eno staro pravilo, ki ga Frančišek le oživlja: postopnost.

Slovenska Cerkev ima veliko izkušenj in znanja, s katerimi lahko pomaga tudi drugim

Tudi na Slovenskem moramo najti odgovore na ta vprašanja in kak naš odgovor bo morda zanimiv tudi za sinodo v Rimu čez dve leti. Ne nazadnje ima Cerkev na Slovenskem nekaj specifičnih izkušenj in znanja. Med te npr. sodijo:

  • izkušnja vseh treh evropskih totalitarizmov in povojnih pobojev (v Evropi bi težko našli kaj primerljivega);
  • življenje v totalitarizmu, ki je bilo precej drugačno od izkušenj Cerkva v državah sovjetskega bloka (Cerkev je vendarle imela nekaj več notranje in celo zunanje svobode ter uspešno kopirala nekatere vzorce iz italijanskega in nemškega prostora);
  • izkušnja sobivanja z evropskim islamom (priseljenci iz nekdanje Jugoslavije, zlasti iz Bosne);
  • način življenja Cerkve, ki ni ne družbeno dominanten in pretirano konservativen na poljsko-hrvaški način niti ne brezglavo liberalen kot kje v Nemčiji;
  • ima v svoji sredi kar nekaj ljudi, ki imajo kaj izvirnega povedati ali sporočiti ali pokazati širšemu svetu, kot npr. Marko Ivan Rupnik, Branko Cestnik, Aleš Maver, Tomaž Erzar, Peter Lah …

Slovenska Cerkev mora marsikaj premisliti in se pogovoriti o več temah

Pogovoriti se moramo na primer:

  • Kako bomo živeli Cerkev v takšni Sloveniji, kot jo imamo; sredi dominacije levo-liberalnega, mestoma postmodernega in Cerkvi izrazito nenaklonjenega okolja, pogosto preprosto primitivnega v odnosu do religije nasploh, posebej pa do krščanstva: kako bomo s tem okoljem komunicirali; kakšna je in bo naša katoliška identiteta? Kje so možne stične točke z družbo, kakršna je naša?
  • Kako se bomo morali odpovedati tudi čemu v svoji katoliški tradiciji, kar je morda postalo breme in cokla?
  • Kako bomo oblikovali dekanije in združevali župnije, ne da bi zanikali človekovo potrebo po teritorialnem?
  • Kako bodo naši duhovniki blizu ljudem, da ne bodo ljubosumni administratorji zakramentov, zlasti evharistije?
  • Kako bomo naše duhovnike spodbudili, opogumili za Frančiškov pastoralni, razločevalski pristop do raznoterih neregularnih situacij med tistimi, ki sploh še želijo v cerkev?
  • Katere oblike klerikalizma obstajajo pri nas? Kako pri nas preprečevati lobije v Cerkvi ter nepotrebne delitve na progresiste in konzervativce?
  • Kako pri nas naprej glede spolnih zlorab? Tudi v smislu pozorne duhovniške formacije do čustvene in psihoseksualne sfere.
  • Kdo so pri nas ubogi, ki jim moramo nameniti posebno pozornost?
  • Kako bomo pri nas dali večjo vlogo stalnim diakonom in laikom, zlasti ženskam – že v skladu s tem, kar omogočajo trenutno veljavni cerkveni predpisi (formalizacija službe akolitov in lektorjev)?
  • Kako se bomo po končani pandemiji bolj odprli za pogostejše obhajanje pod obema podobama (včasih se zdi, da so samo v Sloveniji za to nepremostljive praktične ovire); kako bomo olajšali dostop do zakramenta sprave (vse v okviru sedanjih cerkvenih norm)?
  • Kakšna bo prihodnost slovenskega katoliškega tiska, ki so nam ga še nedolgo nazaj zavidali številnejši narodi, in katoliških medijev nasploh? Kako se bodo ti mediji soočili z vse večjim omejevanjem svobode izražanja v zahodnem svetu?
  • Kaj smo se naučili glede preteklih finančnih zgodb? Kako tudi cerkvene finance spraviti ven iz katakomb in jih narediti transparentne? (Tu ne gre toliko za dvom o poštenosti dušnih pastirjev, ampak za prekinitev včasih pokroviteljskega odnosa do vernega ljudstva glede teh stvari).

4 KOMENTARJI

  1. Dragi Leon, ne skrbeti, Bog ne dopušča navidezne duhovnosti, ki prostor duhovnosti izprazni, vedno zasede ta prostor neka duhovnost in to se že dogaja, saj papež to ve in… Koliko vernih je v Evropi? V “jedrnih” državah izrojenosti, je v mestih številčno več muslimanov.
    Vzel vam bo deželo in jo dal drugim.

  2. Poglobljeno, temeljito, zgoščeno, kar je sestavil g. Leon Marc. Bi bil pa edino previden pri tehtanju, kaj je v nasi ” katoliški tradiciji postalo cokla in breme” in vredno, da se temu odpove. Ce je nekaj evidentno nekrscansko ali od pristne vere oddaljuje, ni vprasanje. Sicer pa raje ne, posebej ne na silo. Slovenci smo se preveč prilagodljivi, nagnjeni k hitremu menjavanju starega z novim. Ko je v deželo recimo prišel baročni stil, se je hitro vse gradilo in prenavljalo po novem in nemarno delalo s starim. Po notranjosti cerkva so prepleskali čudovite gotske freske ( in jih na srečo s tem ohranili za današnji cas.) Škoda, v Ljubljani npr. imamo res zelo lep barok, pretežno rimsko in beneško zaznamovan, a komaj kaj preostale gotike in renesanse, zlasti ne v mestnih cerkvah. Marsikje drugje tega evforičnega menjavanja starega z novim ni opaziti, pač pa sobivanje različnih stilov. Recimo v dalmatinskih mestih, malih in velikih od Zadra do Dubrovnika in otokov. In ko grem tam v nedeljo k maši, recimo v Saliju na Dugem otoku ali v Sepurinah na Prvicu, sem lahko priča starodavnim obredom in dozivetemu petju po davnih glogoljaskih obredih se iz srednjega veka. Da, danes. To je bogata sakralna kulturna dediščina. A bomo duhovno bogatejši in prepricljivejsi, če bomo vso dediščino prepuscali pozabi in se vecno prilagajali modnemu okusu? Recimo z rapom in tehno glasbo v cerkvah? Tudi v nemških evangeličanskih cerkvah je ob obredih se slišati glasbo iz Luthrovih časov in J.S.Bacha. Amnezija in izbris dediščine ne bosta poglabljali krščanske duhovnosti.

    Drugo, sem vse bolj skeptičen do kritiziranje poljskega in hrvaškega katolicizma kot pretirano nacionalno- konzervativnega. Prihaja cas, ko bo zaradi demografske suse in migrantskih pritiskov vse manj samoumevno, da bo Slovenija ostala slovenska in zadržala identiteto, ki nam je blizu in nam daje občutek, da smo tu doma. Nihce drug kot Slovenci ne bo ohranil slovensko in nihče drug kot kristjani krščansko podobo nase dežele. In kje v Evropi še tamkajšnje katolistvo tako uspesno brani katoliški pogled na druzino in odnos do življenja in njegove zaščite tudi pred rojstvom kot prav na Poljskem? Katoliski družbeni nauk je namenjen uresničevanju, ne kapitulantskemu pogledu, češ to je naša lepa ideja v oblakih, ampak moramo sprejeti, da je svet drugačen in se prilagajati večini, da jim bomo vsec. Ni res.

    • Popravek: Glagoljastvo je seveda prav.

      Se dodatek, kar sem prej pozabil. V dalmatinskem katoliškem obcestvenem zivljenju so se zive različne vecstolezne bratovščine laikov z druženji, prepoznavno opravo, banderami, praznovanji, procesijami. Posebej dozivete so tudi procesije velikega tedna, npr hvarski Za križen, ki je vpisan v Unescovo kulturno dediščino. Iz sestih vasi v severnem delu otoka ( Vrbanj, Vrboska, Jelsa, Pitve, Vrisnik, Svirce itd) istočasno krožno krene na Veliki četrtek zvecer celonocna procesija oz 6 procesij, ki se jo v zbranosti in molitvi, besedi in pesmi prebivalstvo udelezuje, posebej počaščen pa se čuti tisti moški v vsaki vasi, ki ga dolocijo, da bo tokrat nosil kriz, vse do sedme ure zjutraj, ko se procesija vrne v domačo vas. To so močne stvari, ki jih ne velja zametovati in hlastati za modnim. Preveč tradicije in dediščine smo Slovenci izgubili po lastni nemarnosti, ne premalo.