Najbrž ni treba biti posebno pozoren spremljevalec razprav v javnem prostoru, da bi ugotovil, kako so v njem določena stališča izrazito privilegirana, druga pa sistematično potiskana na obrobje; za prva veljajo tista, ki jim je nadeta oznaka »napredna«, za druga pa tista, ki se jih etiketira kot »konservativna«, torej »nazadnjaška«. Zdi se, da je v takšno shemo ukalupljen razpravni prostor na vseh ravneh, od medijske do akademske, in da izhoda iz tovrstne dogmatike tako rekoč ni, če ne želiš tvegati stigmatizacije in izločitve.
Plavanje proti toku
A stvari vendarle niso tako črno-bele in na globalni ravni se vedno jasneje in glasneje izraža nova razumniška srenja, ki si suvereno in argumentirano jemlje svobodo, da misli in ravna drugače. Eden njenih najbolj prodornih glasov je kanadski klinični psiholog Jordan B. Peterson, ki je zaslovel predvsem s svojimi predavanji na youtubu.
Iz medmrežnega okolja, ki je Petersonu in drugim, ki ne plavajo s prevladujočim progresističnim tokom, omogočilo razpravno svobodo in varnost, se politično nekorektne misli selijo tudi v knjige. Peterson tako žanje mednarodni uspeh s knjigo 12 pravil za življenje, s katero ponuja, kot pravi njen podnaslov, protistrup za kaos. Zelo hitro po izidu angleškega izvirnika je bila po zaslugi založbe Družina prevedena v slovenščino, v sredo, 6. junija, pa z okroglo mizo tudi pospremljena v slovensko javnost; pri njej so ob moderatorju in piscu spremne besede Žigi Turku sodelovali še sociolog Bernard Nežmah, zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič in filozof Aljoša Kravanja.
Dr. Turk je Petersona umestil v širši okvir novega intelektualnega vrenja, v katerem srečujemo razumnike, akademike in politične komentatorje, za katere je značilno, da stojijo zunaj prevladujočega družboslovno-filozofsko-političnega konsenza in seveda tudi zunaj prevladujočega medijskega toka. Skupni imenovalec teh skupin (npr. heterodoksna akademija, intelektualni temni splet, temno razsvetljenstvo) je po besedah dr. Turka naslednji: s svojimi nastopi utemeljujejo, da dognanja biologije, genetike, evolucijske psihologije potrjujejo, kar smo nekoč imeli za samoumevno in kar je razsvetljenstvo (bolje: nekateri njegovi derivati) postavilo pod vprašaj, dekonstruiralo in pogosto celo zanikalo – npr. razlike med ljudmi, med moškimi in ženskami, različne hierarhije, svetost življenja in smrti, vero v Boga …
Priče smo nekakšni »rehabilitaciji konservativne misli«, misli torej, ki verjame, da je nekaj dragocenega v tem, kakšne so bile stvari nekoč, kako smo jih počeli, kako smo se organizirali, v kaj smo verjeli … Ta rehabilitacija pa se ne uveljavlja skozi priseganje na neke svete tekste (jih pa uporablja) oziroma z argumentom, da je nekaj pač naravno, temveč z uporabo znanstvenih metod in izsledkov pojasnjuje, zakaj nekatere stvari so take, kot so, in svetuje previdnost pred stvarmi, ki jih ne poznamo (pred kaosom, če uporabimo Petersonov izraz).
Zgledi s »smetišča zgodovine«
Povedano zelo poenostavljeno: gre torej za misli, ki na neki način niso nič posebej novega. To potrjujejo tudi besede dr. Bernarda Nežmaha, ki meni, da Peterson na ravni idej pravzaprav ni prinesel velikega obrata, je pa po drugi strani naredil nekaj vratolomnega: idejam, ki v družbi veljajo za »nazadnjaške«, je dal pravico bivanja, in sicer z argumentacijo, za katero je značilna polemična dialoškost, ne poučevalna drža ex chatedra.
Da ne bo pomote: Peterson je po svoji naravi libertinec in je od sloga oblačenja do komuniciranja popolnoma prevzel držo modernega zahodnega intelektualca, a si je ob tem vzel svobodo, da misli zoper vladajoče dogme. Prav zaradi tega je njegov fenomen za Slovenijo še toliko bolj pomenljiv in izzivalen, saj argumentirano spodkopava dominantno stanje, vzpostavljeno v času partijske vladavine in raztegnjeno do današnjih dni: da obstajajo napredne in zaradi tega a priori večvredne ideje, ob katerih drug(ačn)e nimajo pravice obstoja. Skratka, Peterson teme, ki menda sodijo na smetišče zgodovine, postavi v ospredje in jih pokaže kot zglede za osebno življenje – zglede, zaradi katerih ljudi, ki jim želijo slediti, nikakor ni treba biti sram.
Polemika in paradoks
Omenili smo besedo »polemičnost«, ki je svojevrsten prepoznavni znak Petersona, a nikakor ni sama sebi namen, temveč je bila to pogosto pot, ki je ljudi resda pripeljala k njemu, a so pri njem ostali zaradi vsebine. Na to dejstvo je opozoril Luka Lisjak Gabrijelčič, med drugim avtor obsežnega pogovora z avtorjem 12 pravil za življenje, objavljenega v spomladanski številki revije Razpotja (izdaja jo Društvo humanistov Goriške). Petersonova privlačnost namreč ne sloni le na kopičenju znanstvene vednosti, tako značilnem za sodobno strokovno sfero, temveč na načinu, kako to vednost oplaja s klasično prvino modrosti, ki pri njem izvira predvsem iz izkušenj kliničnega psihologa.
Celoten prispevek dostopen na spletni strani Družine.
