Tudi pravici do nevednosti in neumnosti sta del demokracije. Žal

38

Zoran Janković

“Slovenci smo na nedavnih lokalnih volitvah izvolili vrsto županov, ki so v sodnih postopkih. Nekateri so bili celo pravnomočno obsojeni. Ob tem, ko se kar naprej zaklinjamo, da je boj proti korupciji ena od prioritetnih nalog države, je neverjetno, da toliko volivcev podpre prav kandidate, ki so mojstri raznovrstnega trgovanja pod mizo.”

Renata Salecl, filozofinja
(Delo, 2014)

Tik pred zadnjimi občinskimi volitvami sem na javni televiziji, po naključju, opazila soočenje kandidatov za župana slovenske prestolnice. Med armado so bili le trije, morda štirje, ki sem jih poznala po imenu, in dva, za katera sem vsaj približno vedela, za kaj se zavzemata. Ostali so mi bili neznani. Celo odbijajoči. Retorična artikulacija je spominjala na slab predizbor za nastop na Evroviziji. Cirkus, torej. Po cca 15 minutah predvolilne smešnice sem televizor ugasnila. Škoda časa in živcev za traparije. Manj ko vem, lepše živim. Ne počutim se neumno, ker ne poznam najnovejših tračev, ki krožijo po kuloarjih. Žal, ne morejo mi povedati več ničesar novega – v Sloveniji se nikoli nič ne spremeni. Morda se le malo obrne, pa še to je že kičasto velikodušni opis našega okolja zadnjih dveh desetletij.

Pred časom sem na nekem televizijskem kanalu naletela na dokumentarec o grozljivem režimu Rdečih Kmerov, ki je bil v 70 letih minulega stoletja uničujoč za Kambodžo. V filmu so med drugim soočili sorodnike umorjenih – teh je bilo cca 2 milijona – in enega od izvrševalcev genocida. Bilo je ganljivo. Strahotno ganljivo. Tako sorodniki žrtev, ki so zastavljali vprašanja o podrobnostih dogajanja, kot akter izvajanja genocida, ki je večinoma odgovarjal, da je le izpolnjeval ukaze nadrejenih, so imeli solzne oči. Ko so slednjega vprašali, ali držijo navedbe, da so Rdeči Kmeri dojenčke pobijali tako, da so z njihovimi telesci čim močneje tolkli ob drevesa, je z drhtečim glasom odgovoril, da sam tega konkretno ni videl, da pa je možno, da so počeli tudi to. Vprašanje so ponovili: je možno, da so počeli tudi to? Odgovor se je ponovil: ja. Zopet sem ugasnila televizor. Resničnost je pogosto tako prekleto grda. Pomislite: ko jeste še napol krvavi zrezek, v resnici nočete vedeti, kako je bila žival, ki jo žvečite, zaklana? Ne, nočete. Marsičesa nočete vedeti. Nevednost torej ni vedno enaka neumnosti. Lahko je namerna. In kot taka predstavlja beg v varno zavetje nekega lepšega sveta, za katerega, kljub vsemu, vsaj jaz, še vedno idealistično verjamem. Je mogoč. Nekoč. Nekje. Magari v drugi dimenziji. V Sloveniji? Hm, ne.

Občinskih volitev se nisem udeležila. Moje vabilo k udeležbi je romalo v koš za smeti. Zagovorniki obvezne udeležbe volitev se očitno ne zavedajo, da bi bila zakonsko zaukazana udeležba že a priori v nasprotju z osnovnim načelom demokracije, torej: pravico do svobodne izbire. Taisti fanatiki tudi trdijo, da mi, ki ne volimo, izgubimo pravico do kritiziranja, a sama (humorno) menim nasprotno: ravno vi, ki volite, se nimate kaj pritoževati, saj ste vendar vi odgovorni za oblast, ki je takšna kot pač je. Vi volite te pajace. Vi poslušate njihove laži, vi jim nasedate. Sama jih preslišim. Ignoranca je najelegantnejša stopnja prezira.

Če se za nekaj odstavkov osredotočim na Ljubljano, kjer živim … tudi tokrat volitve niso prinesle nobenih sprememb. Zoran Janković ostaja (večni) župan. Razumljivo, čeprav nerazumno. Večkrat sem zapisala, da so Slovenci blagoslovljeni s spominom zlate ribice: traja par sekund in potem … konec! Vsi grehi so pozabljeni. Namerno? Nenamerno? Zaradi neumnosti, nenačitanosti ali obče nerazgledanosti? Ali načrtne nevednosti? Poznam kopico ljudi, ki vedno pravijo, da vedo, da tudi Janković “krade”, ker v Sloveniji itak vsi “kradejo”, a razlika med njim in drugimi naj bi bila v tem, da on ta čas, ko “krade” zase, hkrati naredi še kaj za nas. Ti ljudje vedno volijo Jankovića. Vem, neumno. Poznam pa kopico ljudi, ki se jim ob dogajanju v glavnem mestu (in državi nasploh) obrača želodec in se na vse kriplje izogibajo branju časopisov in spremljanju poročil. Ti ljudje ne volijo. Saj poznate tisto (anarhistično) parolo: če bi volitve lahko kar koli spremenile, bi bile prepovedane. Se strinjam, priznam.

Po poročanju bolje obveščenih je imela ljubljanska občina leta 2006, ko se je na županski položaj zavihtel Janković, nekaj čez 50 milijonov eur dolga. Konec lanskega decembra je dolg znašal že 123 milijonov eur. Da v mestu ni bilo nobenih izboljšav, gospodu resda ne moremo očitati. Zaprtje mestnega jedra za avtomobile, polepšanje Tivolija in nekaterih drugih parkov ter podobne malenkosti so bile postorjene, a to so drobtinice. Vem, da bo župan zdaj dobil naval ošpic, a tudi Hitler je imel orjaške načrte kako polepšati mesta z novimi mostovi, muzeji, parki in podobnimi rečmi. Zato je v svoj krog zvabil arhitekturnega genija Alberta Speera. Skozi zgodovino smo videli že nešteto podobnih kozmetičnih popravkov. Vidimo jih tudi danes. Če jih nočemo videti, jih pa čutimo. So kot nadležne drobtinice, ki ob rezanju kruha padejo s pulta, nakar stopimo na njih in zarobantimo, joj, no, spet te presnete drobtinice! Podobno je menda godrnjal hudobni Josef Fritzl, ko je nosil drobtinice hrane svoji “drugi” družinici v klet, ki je trpela in hirala pod težkim ključem. Si je gospod župan ob tem stavku že zariplo odkašljal? Megalomanski projekti v Ljubljani so obstali. Stožice? Čudno zgledajo. Kot eksperiment Dragana Živadinova sredi zanemarjene njive. Finančno ozadje je katastrofično. Zavedanje, da je eden od gradbenih podizvajalcev tega “vesoljskega” športnega kompleksa storil samomor, ker – zaradi neplačanega dela! – več ni našel rešitve iz dolgov, pa je srh zbujajoče. Smo sploh še ljudje? Ne gre za subjektivno ali objektivno odgovornost … je Janković potočil solzico? Ne vem. Morda. Tudi tisti ostareli Rdeči Kmer je imel solzne oči. In, konec koncev, kdo ve, morda je tudi Fritzl potočil vsaj kakšno solzico, ko je sežgal trupelce po rojstvu umrlega novorojenčka, lastnega otroka, iz incestuoznega razmerja s hčerko Elisabeth.

Vse je tako prepleteno, da je Ljubljana ena sama velika družina. Njegova. Jankovićeva. Mi, prebivalci, smo tista druga družina, v kleti. Le kaj bodo povprečnemu Ljubljančanu – ki živi v še vedno predrago najetem stanovanju in ponižno, ne, ponižano (!) čaka na paket Karitas, da lahko preživi do konca meseca in to kljub temu, da ima službo – mostovi, s katerimi se gospod rad pohvali češ, kako so okrasili že itak menda najlepše mesto na svetu? Naj se sredi noči, ko ga nihče ne vidi – Ljubljana ponoči pač ne diha – vrže v reko? Njegovo gnijoče truplo pa naj izvlečejo nekje na obnovljeni Špici? O, čakajte, čakajte, mar ni župan pred leti napovedal, da se bomo lahko kmalu v Ljubljanici tudi kopali in jo tako prečistili, da bo celo pitna? Ko je s cmokom v grlu sam popil kozarec prečiščene Ljubljanice, je mene še najbolj spominjal na tistega japonskega poslanca, ki je po uničujočem potresu ves bled popil kozarec dekontaminirane vode iz Fukušime. Priseben človek v Ljubljanico ne bo pomočil niti noge, kaj šele, da bi se okopal. Že omenjenih samomorilcev in pijanih (britanskih) turistov, ki so radi nagi poskakali v to onesnaženo zeleno mlakužo, ne jemljem v obzir.

In … se spomnite, kako se je Janković z vsemi štirimi trudil, da bi Ljubljano “polepšal” še s Titovo ulico in to kljub temu, da dandanes že vemo, da je bil dosmrtni jugoslovanski predsednik eden najokrutnejših diktatorjev v svetovni zgodovini. Psihično motenim klavcem iz Kočevskega Roga je kot nagrado za divjaštvo nad številnimi nedolžnimi civilisti podelil celo počitnice na Bledu. Tam se je spočila tudi Titova tesna sodelavka Milka Planinc, okrog ust še vsa krvava, ker je pila človeško kri, po škornjih pa še vedno prekrita z belo-rožnato sluzjo, ostanki človeških možganov, po katerih je gazila. Več pa ne vem. Nehala sem brati podrobnosti posameznih pričevanj. Postalo mi je slabo od realnosti. Nevednost vseeno nekako pomirja, razumete? Kaj pa župan? Mar vsega tega iz naše strašne zgodovine ne ve? On bi moral vedeti, že po službeni dolžnosti, saj je vendar malikovalec morilca Tita. On se ne sme umakniti v nevednost. Neumnosti pa mu najbrž niti z žeblji ne bi mogli izbiti iz glave.

Zoper Jankovića je vloženih toliko kazenskih ovadb, da jih več ni vredno naštevati. Povezave z obtoženimi lopovi kot sta, denimo, lobist Franci Zavrl in ljubitelj kmetovanja, farmacije ter zavarovalništva Marko Jaklič, mu prav tako niso v prid. Slovenska sodišča sicer niso vredna niti slabo kuhane kisle repe – po eni strani zaradi že večkrat omenjene intelektualne podhranjenosti, po drugi strani pa zaradi skorumpiranosti –, je vseeno treba priznati, da posamezni, redki, sodniki delo opravljajo pošteno. Dolga leta obsojanja kurjih tatov so končno pripeljala do svetih krav. Žal se procesi odvijajo prepočasi, pogosto netransparentno, premeteni odvetniki pa z medijskim cirkusom zlahka zmedejo naivni in neumni narod. A vse kaže, da bo Dob čez nekaj časa prestolnica Slovenije. Grozno. No, tudi komično. Predstavljajte si, kako bo tam Igor Lah razstavil zbirko Mušičevih umetnin? Bine Kordež pa predaval o menedžerskih prevzemih? Ta čas, ko bo Zavrl med pazniki lobiral za črtico ali dve. Hočete še kakšen dokaz, da je nevednost marsikdaj pravzaprav še najčudovitejša reč, ki si jo posameznik lahko privošči? Dobro, v demokraciji je pravica tudi neumnost, a s tem se ni ravno za hvaliti.

Sicer pa je že Churchill dejal, da zgolj pet minutk pogovora s povprečnim volivcem zadošča za ugotovitev, da je demokracija najslabši možni sistem za človeštvo, pa čeprav boljšega zaenkrat še ne poznamo. Mar niso ravno zadnje slovenske lokalne volitve idealna potrditev besed tega modrega moža? Vem, da Janković nima veliko smisla za humor – tega je Bog podaril le inteligentnim – a naj pričujoči sestavek vseeno zaključim z mislijo, ki jo je že davno izrekel Nikita Hruščov: “Politiki so povsod enaki. Obljubljajo, da bo most tudi tam, kjer ni reke.”

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


38 KOMENTARJI

  1. a sama (humorno) menim nasprotno: ravno vi, ki volite, se nimate kaj pritoževati, saj ste vendar vi odgovorni za oblast, ki je takšna kot pač je. Vi volite te pajace. Vi poslušate njihove laži, vi jim nasedate.

    +++++++++++++++++++++++++

    Politika je umetnost možnega. Zakaj niste volili najmanj slabega med kandidati? Prihodnjič bo morda povprečna beda kandidatov manjša.

    Tale komentar je videti kot komentar zanemarjenega debeluha. Saj nima smisla hujšati, itak sem predebel. Pa še matrati se bo treba.

    Zakaj ne poskusite česa spremeniti? Vam je tako stanje v resnici všeč? Bi radi neposredno demokracijo ali kaj podobnega? Za vraga, zbudite se!

      • “Ignoranca je najelegantnejša stopnja prezira.”
        In čemu trosite prezir v medijski prostor? Bo ta kaj spremenil ali morda uživate v tem, da je stanje slabo, da lahko gojite svoj prezir?

        “Le kaj bodo povprečnemu Ljubljančanu – ki živi v še vedno predrago najetem stanovanju in ponižno, ne, ponižano (!) čaka na paket Karitas, da lahko preživi do konca meseca in to kljub temu, da ima službo – mostovi…”

        Je to res “povprečni Ljubljančan” ali proizvod vaših želja po preziru?
        Malo mere in intelektualne poštenosti, prosim!

        • Načelno ima Ana Jud kar nekaj osebnega upravičenja za grenko in črno pisanje. Ob vseh, ki svetijo in vedrijo in služijo ( nekateri mastne novce za malovredne rabote) po slovenskih medijih, je malo absurdno, da novinarke s toliko inteligence in znanja v spretnem sukanju peresa, vsaj kolikor se meni zdi ( morda da se motim, ne sledim vseh slovenskih medijev, daleč od tega- saj bi se mi zmešalo, če bi), nihče ne pusti zraven. Šolski primer slovenske negativne selekcije, bi rekel.

    • Tudi jaz nisem šel volit. Zakaj, zato ker v narodu, kjer je 75% butalcev, ne moreš dokazati, da si normalen, ker so butalci v večini. Tukaj ”normalen” ni mišljeno po mencingersko.

    • Hmm, da niste odgovorni, ker niste šli volit? Ne bo držalo, za izvolitev župana ste veliko bolj odgovorni od tistega, ki je šel volit nekoga drugega, a je imel premalo somišljenikov. Da lahko kritizirate bolj kot tisti, ki je šel volit, a ni uspel? Nikakor. Bistvo demokracije ni v tem, da ne greste volit, bistvo demokracije je v tem, da smete it volit. In to, da zmagujejo vedno isti, je samo znak, da so vas uspeli prepričat, da so vsi isti, da je vseeno. Pri vas so uspeli. Na srečo pri vseh še ne. In zaradi tega je še upanje za Slovenijo. Vi pa s svojim ne-upanjem ubijate še to upanje.

  2. Kaj porečete na tiste sicer redke evropske demokracije ( Belgija npr.), kjer je volilna udeležba državljanjska obveznost in neudeležba kaznivo dejanje? A ni bolj jasen protest recimo oddat prazen listek, ali celo kaj pripisat nanj, kot pa ostat doma? Razen tega tiste, ki volijo poražence, ni lepo obtožit, da so krivi za to, kar dela oblast.

    Načelno ima pa ob pogoju kolikortoliko svobodnih volitev ljudstvo tako oblast, kot si jo zasluži. Pri Slovencih gre pri poraznem stanju po mojem za kombinacijo: razsula vrednot in razsodnosti po desetletjih komunističnega pranja možganov, relativno šibke tradicije demokracije in državnosti in nekega vrojenega slovanskega iracionalizma.

    V normalni demokraciji seveda primer Jankovič ne bi bil možen. Preprečena oz. vsaj korigirana bi bila njegova promocija že v temeljih, pri Mercatorju, kjer je bil v globokem in z Lune vidnem konfliktu interesa že pred 15 leti- ampak mediji, javnost, nadzorni svet nič ( podpora Kučana, ne vem kaj bi ga drugega, ga je izgleda naredila nedotakljivega).

    Njegovega županovanja ni mogoče označiti enodimenzionalno. Je relativno učinkovit izvrševalec. Večina Ljubljančanov se nas ne more ne strinjat, pa če smo levi ali desni, da širše mestno jedro nikoli od začetka druge vojne ni doživelo toliko sprememb na lepše. Eni sicer pravijo: dosti zapravljanja za kocke, dajmo delat za ljudi. Drugim je ukvarjanje s kockami ( sicer polaganje, ne metanje, da ne bom narobe razumljen), tudi meni, žalibog všeč – esteti pač, se opravičujem. Nisem sicer nikoli volil zanj.

    Ljubljanica? Ne, ni tako grozno umazana. V mnogih lepih evropskih mestih so njihove reke celo bolj onesnažene. V zlati Pragi npr. Vltava. Onesnažujejo jo v glavnem črne gradnje brez kanalizacije na jugu mesta in delno še vedno industrija tam okoli Borovnice in Vrhnike. Stvar je postopno rešljiva tudi do stopnje primernosti za plavanje na Špici. ( Umazala se Ljubljanica ni z Jankovičem, ampak desetletja prej.)

    Svete krave na Dobu? Ni dovolj, da so tam “svete krave”. V redu bo, ko bojo tam resnične barabe in kriminalci in uzurpatorji oblasti, ne tisti, ki komunistom niso všeč in jih ogrožajo.

  3. Težko se človek ne bi strinjal z rdečo nitjo tega prispevka, ki je seveda v tem, da je slovenska politična kultura najmanj na psu in to tako kar se tiče politkov kot seveda tudi volivcev. Je pa v tem kontekstu govoriti o genocidu rdečih kmerov ter holokavstvu vendarle deplasirano. Vsaka lopovščina in butalščina še nista zločin proti človeštvu.

    Se pa tudi strinjam s tistim očitno problematičnim mišljenjem, da volitve ne morejo biti obvezne, pa tu niti ne gre za dejstvo, da bi to res pomenilo poseg v svobodo posameznika, ampak je taka prisila že v osnovi v neki demokratični družbi neizvedljiva. Namreč, tudi če bi si država vzela pravico, da volivce prisilno spravi na volišča, pa nikakor ne bi mogla volivca prisiliti v to, da dejansko voli oz. odda pravilno glasovnico. Ker temeljna predpostavka volitev v demokratični družbi je tudi to, da so volitve tajne in če so tajne, potem oblast ne more preverjat ali je volivec sploh koga obkrožil oz. ali je volil pravilno. In v čem bi potem bil smisel ljudi prisilno pošiljati na volitve?

  4. Ko bi Ana gledala Možinove Pričevalce, bi videla, da so tudi v Teharjah pobijali dojenčke, ki so jokali na vozu, ko so bili ure izpostavljeni na soncu. Enostavno je komandant, ki je bil naveličan poslušati ta jok, ukazal, da jih je stražnik pobil z puškinim kopitom.

  5. Ne vem, @tadej, menda to ni očitek Ani Jud?! Zelo neprimeren komentar se mi zdi.

    Obvezna udeležba je čisto legitimna in ni noben poseg v svobodo posameznika. In seveda so volitve tajne in oblast nima pravice posegati v to kako je kdo glasoval, kot je bil to primer z volitvami po vojni ’45.
    Dokler pa ni obvezna udeležba je to znak apatičnosti in demoraliziranosti družbe. To je seveda slabost družbe, vendar pa ni mogoče iti mimo tega, da oblast to pri nas načrtno spodbuja in goji. Zato od naše oblasti ni za pričakovat, da bi uvedli obvezno udeležbo. Nasprotno, če bi bila samo 10% se zdi, da bi naša politična elita s tem bila potihem zadovoljna. Medtem, ko bi povsod drugod oblast to doživljala kot kritiko in sramoto, se našim levičarjem to zdi prav fajn. Nižja je, boljše je. Kaj bodo sužnji dvigovali glave…

    In pravzaprav je za moje pojme celo velika udeležba. 50% je solidna udeležba. Pričakoval bi 30%, največ.

    • Ne ni bil očitek Ani, zgolj opozorilo je bilo, da so sinovi slovenskih mater bili sposobni mejnih krutosti, ki jih človek zmore. Mislim, da ima to še kako velik pomen za našo družbo. Vse dokler slovenska družba ne razreši svojih travm, je ves demokratičen proces makeup – skrb za fasado.

      • No, vseeno, Tadej, če bi me večkrat bral, bi vedel, da sem o zločinih slovenskih komunistov prelila že ogromno črnila. Enkrat za spremembo sem se pač spomnila na Kmere.

        • Ana

          Ta moj poudarek na slovenskih dogodkih ni bil mišljen, kot očitek. Pomemben je zato, ker teh dogodkov in vsega kar je sledilo, so rasle generacije, ki jim je diktatura bliže. Največja pridobitev za večino volivcev sedaj tema je v tem, da niso več kontrolirani, če gredo volit. Ta svoboda jim zadošča.
          Tako kot je “pure joke” bila vpeljava demokracije v Iraku , Afganistanu je nekako tudi pri nas. Tudi Egipt je po arabski pomadi pristal nazaj v bivšem vojaškem sistemu. Zrelost za demokracijo ni stvar menjanja političnega sistema.

          • Tadej, ni frke, saj ga nisem vzela kot očitek. Cenim debati. Zrelost za demokracijo je pa spet nekaj drugega … če bo svet čakal, da bodo ljudje sami postali zreli za nek lepši in boljši sistem se to najbrž ne bo zgodilo nikoli. Po mojem mnenju je najboljše hitro presekati z določenim sistemom in mu nato takoj vpeljati boljšo alternativo. Problem Iraka, Afganistana etc. je bil ravno v tem, da so ZDA sicer relativno hitro presekale s starimi režimi – žal to ne gre brez kolateralnih žrtev, žal -, problem pa je nastal, ker jim niso dale nobene boljše alternative. In potem je sledilo kar je pač sledilo. Naj se sliši še tako grozno, ampak včasih res ne veš, kaj je boljše: demokracija ali diktatura.

  6. Ta teden sem moral na Klinični center v Ljubljani. Ko sem stopil z vlaka sem najprej opazil, da se na železniški in postaji avtobusni postaji ni nič spremenilo, pa tako lepi načrte so izdelali Madžari.
    Potem sem zavil peš po Metelkovi-center kulturne Ljubljane. Takoj na začetku ulice sem ob na pol podrti zgradbi na levi strani opazil veliko gručo kosmatih in zanemarjenih mož in še slabše oblečenih in še bolj zanemarjenih žensk. Vsi so imeli v rokah bodisi litrsko steklenico ali pivo.
    Malo naprej je park s polomljenimi klopmi in odpadki, ki jih jate golobov ne morejo užiti.
    Poliklinika in klinični center dajeta podobo izpred časov SFRJ.
    Na hodniku pred ambulanto sva samo dva govorila slovensko, vsi ostali so bili naši “južni bratje”, eden je bil celo brez vseh dokumentov in je vztrajno zahteval, da ga zdravnik sprejme, saj naj bi nekdo interveniral zanj.
    Ko sem se vračal, sem šel tudi malo na Slovensko ulico. Ne vem, kaj naj bi se spremenilo. Resda promet ni več tako gost, plčniki pa so z enakimi luknjami kot pred tridesetimi leti.
    Pred tridesetimi leti sem bival v Bernu. Ko grem danes tja se vsakodnevno spreminja, razen starega mesta, kjer morajo na mestu stavb, ki se podrejo, zrasti popolnoma enake stavbe, ki izpričujejo tudi pretekli čas.
    Kaj pa Ljubljana???

  7. Ana,će bi šla na volitve,bi lahko glasovala na več načinov:za mestni svet bi izbrala npr.vsaj najmanj slabo možnost,za župana morda prečrtala glasovnico-ta bi tako bila neveljavna itd. Zoki vsaj ne bi mogel navidezno zmagovati s preveliko razliko,saj bi bil odstotek udeležbe večji. Letos npr.vsaj v mestnem svetu nima več absolutne večine. Če gre za izbiro med slabimi možnostmi,smo še vedno odgovorni za svoje odločitve in lahko najdemo vsaj manj slabe poti-tudi z majhnimi koraki napredujemo. Kar pa se tiče obveznosti,te niso nedemokratične:pravice so namreč vedno hkrati tudi dolžnosti-npr.tudi osebne dokumente je treba nositi s seboj.

    • Samo to: pravice pač niso dolžnosti. To je laž, na katero so nas komunisti vedno znova navlekli na kar so hoteli…

      • Pač,Zdravko:tvoja pravica je,da tule poveš in zapišeš svoje mnenje-iz te pa izhaja moja dolžnost,da ti jo priznam in temu ne oporekam.

  8. Briljanten članek avtorice!!!

    Primerjava z Rdečimi Kmeri je ustrezna, saj lahko vpliva na spremembo mišljenja pri nas glede slovenskega genocida in odnosa do njega.

    Ne morem razumeti zakaj Ljubljančani ocenjujejo župana le skozi materialistični pogled in ne tudi skozi moralni pogled, ki je pomembnejši.

    Če se pelješ izven strogega centra Ljubljane, naletiš na arhitekturne zgodovinske bisere, ki očitno namerno propadajo, ker niso v kulturnem duhu župana, ker so iz časa Avstroogrske.

    Evropa nameni za obnovo takšnih biserov 70% nepovratnih sredstev, vendar jih župan odklanja. Zakaj ga nihče ne pozove na odgovornost? Niti v soočenjih volilnega postopka ne.

    Slišal se za primer, ko so hoteli v neki občini podreti zadružni dom in na njegovem mestu zgraditi kulturni dom. Ni jim uspelo pridobiti sredstev. Zato so bili prisiljeni v obnovo in delno dograditev. Evropa jim je priskočila na pomoč s 70% potrebnih sredstev pod pogoji, če bodo ohranili staro zgradbo kot je bila. Ker so pogoj sprejeli, je kulturni dom zacvetel v slabem letu.

    Ob otvoritvi pa so povedali, da to ni bil zadružni dom, ampak Slomškov dom iz leta 1912, ki ga je nekdo danes hotel porušiti in mu ni uspelo, ker je to preprečila Evropa.

    Zakaj pa v Ljubljani molčite in ničesar ne storite, ko vam preprečujejo ohranjati bisere slovenske kulturne dediščino?

    Kulturno dediščino, ki jo na klic varuje Evropa s svojimi nepovratnimi sredstvi.

  9. Če je Ljubljana prestolnica Slovenije, o čemer kar naprej ponavljajo mediji, mora imeti slovensko dušo, ki jo takoj čutita tako domači kot tuji turist, ko prideta v Ljubljano.

    Slovensko dušo, ki jo čutiš na ulici, v glasbi, noši, priredtvah, kulinariki…

    Obnova starih zgradb ne bi smela povzročiti izgubo pristnosti zgradb, ki jih nadomesti izumetničenost zgradb, tako, da ne veš ali je zgradba nova ali stara.

    Ljubljana je postala izumetničena, ker je v marsičem izgubila svojo pristnost, o čemer se lahko prepričamo iz fotografij izpred prve svetovne vojne.

    Pri tem se moramo zgledovati po Evropi, kjer mojstrsko ohranjajo v starih delih mest zgodovinsko pristnost, ki črka A vsakršne eobnove zgradb.

  10. Če hočejo Ljubljančani na naslednjih volitvah drugega župana, bodo morali razmišljati kot dober gospodar, tako v duhovno moralnem kot tudi v materialnem pogledu.

    Upoštevati pa bodo tudi morali, da je Ljubljana prestolnica Slovenije, ne pa le satelit nekoga.

  11. Skratka:

    Ljubljana oziroma Ljubljančani morajo s svojim ravnanjem dokazovati, da si zasluži naslov prestolnice Slovenije.

  12. Zakaj tudi slovenska narodna noša?

    Zato, ker je za ozaveščenega turista kulturna dediščina poglavitno področje občudovanja.

    Če turist ne more videti narodne noše in slišati slovenske narodne glasbe, se svetovne prestolnice medsebojno ne razlikujejo na bistvenem kulturnem področju.

    • Turist lahko vidi narodno nošo in sliši narodno muziko če gre na kosilo h Sokolu. In to je za povprečnega turista tudi dovolj.

  13. Zakaj je Ljubljana na področju slovenske turistične ponudbe tako osiromašena?

    Zakaj se turistična ponudba ne določa po interesu ozaveščenega turista, ki ga zanima kulturna dediščina države, kamor prihaja?!

  14. razlika med njim in drugimi naj bi bila v tem, da on ta čas, ko “krade” zase, hkrati naredi še kaj za nas.

    Z enako logiko so v Jugi zagovarjali superrazkošno življenje trinoga Tita.

    • Kaj pa je narobe z razkošnim življenjem kralja ali predsednika? Kakšno skopuštvo. Zate je Turk ta pravi, blokar. A je to zate predsednik države?

      • Turk je želel v Vilo Podrožnik. Pa mu niso dali. ( Pravzaprav je ta dvorec s krasnim parkom neracionalno, premalo izrabljen). Podobno kot niso dali kardinalu Rodetu na dvorec Goričane.

        Jaz sem sicer za skromnost, če ne asketskost; predvsem duhovnika. A tudi proti razkošju predsednika. Tele tvoje pripombe torej imam za rahlo prismojene.

        Po drugi strani odobravam, da je dvorec Goričane lepo obnovljen. Opozarjam tudi, da ima krška škofija na obrobju Celovca podoben sedež škofije goričanskemu dvorcu, pa se nihče na Koroškem nad tem ne zgraža.

  15. Če butci odstopijo od svoje državljanske dolžnosti, že lahko razumem. Ko pa od tega odstopi razumen človek in to celo argumentirano, kot je v zgornjem primeru, se je potrebno v resnici zamisliti, kje smo. Na dnu klanca, kjer se pot že iz strmine počasi preveša v prepad?!

    • Zato pa velikokrat rečem, da bi v Sloveniji najprej morali zamenjati narod in šele potem bi se lahko začele druge spremembe … :/

      • Je pa še ena možnost …

        Kaj pa, če bi kristjani končno postali luč sveta? Pisano je:
        Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih. (Mt 15, 14-16)

        Potem bi narod mogoče videl, kam mora iti?

  16. Tisti, ki ne voli, se ne sme kregati ni edini argument! Nočem si mazati rok z našo politiko je enako umivanju rok Poncija Pilata. Namreč, apatičnost volilnega je glavni dosežek trenutne politike. Bolj ko bo ljudstvo apatično, nižji bodo kriteriji za oblast. Tisti, ki so obupali pomagajo nižati ta kriterij. In iskanje opravičil za to je kot Pilatovo umivanje rok.

    OK, ni pa nujno igrati igro, ki jo vsiljujejo dominantni mnenjski voditelji. S tem mislim, da ni nujno gledati duhamornih soočenj. Ignoriranje je tudi del glasovanja. Nenazadnje je danes z internetno televizijo mogoče točno meriti gledanost. Tudi ne pravim, da so kakšne izpuščene volitve konec sveta.

    Politika je samo izpostavljeni vrh skrbi za družbo. Skrb za družbo se začne s sodelovanjem v lokalnem gasilskem društvu. Tudi obiskovanje prireditev je korak v pravo smer. No, sicer je pri tem potrebno biti izbirčen. Vendar izbirčen med prireditvami in ne med prireditvijo in foteljem. Primerov za anti-apatično sodelovanje pri gradnji boljše družbe je ogromno. Taka aktivna civilna družba pa potem lahko postane bazen, iz katerega bodo prihajali ti, ki jim je delo za skupnost iziv in ki so že dobili nekaj izkušenj.

    Anti-apatično delovanje je tudi spremljanje življenja. To je, poleg dominantnih medijev je potrebno poiskati tudi alternativne vire. S spremljanjem alternativnih virov le-tem pomagamo pri njihovem obstoju. Če dvignemo roke, se konkurenca dominantnim medijem zmanjša in s tem pomagamo ohranjati smer trenutnih procesov.

    Anti-apatično delovanje je tudi zagovarjanje svojih stališč. V družbi velikokrat naletim na človeka, ki je grozno pameten. Pri tem misli, da so njegovi argumenti bolj trdni, če jih pove bolj na glas. Prav zabavno je povedati takemu, da ko govori o neumnem, zaostalem in kar je še drugih takih pridevnikov, da govori o meni.

    In pa molit za zdravo pamet.

  17. Zamislite si, kam vas danes lahko vodi beg pred “realnostjo”. V odtujenost: v virtualni svet, v svet zabave pijače, droge in seksa; skratka v svet omame… in samouničenja. In ravno na teh področjih novodobne filozofije in teorije(praktično brezboštvo in ideologije, ki so sorodne komunistični revoluciji ali satanski sekti) žanjejo največ uspeha. Za rešitev problemov nam ponujajo lažne rešitve. Ponujajo navidezno veliko: pester svet zabave, omame, samoizpolnitve v navideznem svetu uveljavljanja lastne svobode brez vsake omejitve.In če na vse te ponudbe človek pogleda po streznitvi(bolje je nanje pogledati trezno še preden te opijani “njen dotik”, ali sesti za volan, ko si še trezen) lahko vse skupaj izpade kot treznjenje potem, ko na sebi že čutiš uničujoče posledice nesreče, ki si jo povzročil, ko si se pijan od svobode oholo postavil nad omejitve, ki postavljene ob cesti upoštevane zagotavljajo srečno vožnjo do izbranega cilja.
    Odtujenost, bolezen sedanjosti! Zgoraj intelektualno utemeljena?
    Svet tudi danes kliče po intelektualcih, ki človekovih pravic nimajo zgolj na ustnicah,temveč jih nosijo tako globoko zapisane v svojem srcu, da v sebi zmorejo pogum izpostaviti se tudi za ceno lastne svobode in celo življenja. Na misel mi prihaja junak iz filma Pogumno srce. Vesel sem, da sem kristjan in da je veliko mojih predhodnikov in sodobnikov imelo in ima pogum za resnico in dobo bližnjega izpostaviti se do te mere, da je vsakemu objektivnemu opazovalcu lahko jasno, da tu ne gre več za iskanje lastnega ugodja na račun drugega. Zdravniki so zapriseženi ogrožena življenja reševati, a izvaja se nekaj najbolj morbidnega v vsej zgodovini človeštva: svet bogatih svoje privilegije utrjuje na še večjem uboštvo ljudi,ki že itak skoraj ničesar nimajo.
    Smrti prepuščamo nazaščitrene, nerojene, brezpravne. Medtem ko se elite kopljejo in ginejo v izobilju. Kot da je smisel življenja imeti in imeti za vsako ceno. A tudi to je iluzija, deluje kot omama, ki za seboj pušča strahotne posledice… za bogate same. Iz te hude utopije se namreč gine za pekel. Pekel je namreč realnost. O njej je govoril celo Stanovnik. Upam da bo iz tega naredil kakšne pametne zaključke zase in za svoj povzpetniški in neutemeljeno privilegirani klan.

    A pustimo vse to ob strani. Vrnimo se k tistim, ki tudi danes želijo živeti resnično življenje, kod ga je izpričal škotski junak v pričujočem prispevku že omenjenem filmu. Ravno o tem govorijo Jezusove besede, izrečene na Gori blagrov. “Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili…,” “veselite se, zakaj Oče vam je sklenil dati svoje kraljestvo”.
    Tudi v Sloveniji imamo mnogo grobišč in še premnogo nepokopanih, ker so se po sodbi oblastnikov borili ali pripadali napačni strani. A pri tem so pozabili, kaj pomeni znajti se na strani, kamor zastonj segajo žarki Božjega usmiljenja. Postaviti se zavestno v senco, kamor ne more posvetiti sonce Božjega odpuščanja, se pravi zavestno se po svojih peklenskih delih izbrisati iz knjige življenja in v ta izbris zavajati še druge in se boriti proti tistim, ki so se odločili, da v to zavestno ne bomo nikoli privolili, ker se zavedamo negativnih posledic takšne izbire.
    Zato bo za nas Janez Janša za vedno ostal, kakor že omenjeni junak za tiste Škote, ki se sebi in svojemu rodu ne nameravajo odpovedati, pa naj jih to stane, kolikor hoče.
    Tudi pravi Slovenski kristjani se ne mislimo odpovedati niti domovini, niti Cerkvi, se pravi Jezusu Kristusu, njenemu ustanovitelju. Mnogi naši predniki so svojo pripadnost Cerkvi podpisali celo z lastno krvjo. To so bili eni najžlahtnejših sinov in hčera slovenskega naroda zato se njim nikakor ne nameravamo odpovedati, saj bi bilo takšno dejanje enako samomoru. Svoje misli težko oblikujem v stavke. Verjamem pa, da bo koga navdihnilo da bo stvari še lepše izpovedal. Verjamem pa, da ste me tisti, ki iščete resnico, pravilno razumeli, in se boste zavestno pridružili Resnici, ki edina osvobaja in edina prinaša življenje v izobilju. Blagor mu, ki se ob teh besedah ne bo spotaknil.
    Blaženi Lojze Grozde, Drinske mučenke, Daniel Halas, škofa Gregorij Rožman in Anton Vovk in vsi slovenski mučenci, prosite za nas.

Comments are closed.