»Tudi podporniki SDS zgroženi nad Janševimi izjavami«

8

rtvdeloTak je naslov ob anketi Dela, ki je bila opravljena zaradi obtoževanja dveh novinark in objavljena v istem časniku 18. 4. 2016.

Na prvi strani Dela, 31. 3. 2016, je gospod Ali Žerdin, ob pozitivni oceni dela Ustavnega sodišča za leto 2015 zapisal, da se mora sodišče zavedati, da je obstoj kritične javnosti prvi pogoj načela delitve oblasti.

Ima prav. Tega bi se moralo najprej zavedati vodstvo RTV Slovenije in uredništvo časopisa Delo, kot dveh osrednjih „neodvisnih“ medijskih hiš, ki v veliki meri ustvarjata mnenje javnosti. Prišel je čas, ko je treba napraviti analizo poročanja in komentarjev obeh zavodov in njunih novinarjev in s tem tudi njune poštenosti oziroma profesionalnega odnosa do javnosti. Za primerjavo jemljem definicijo profesionalnosti za področje zdravstva, ki je natančno opredeljena in ob medsebojnem spoštovanju, znanju in, da ne naštevam vsega, med drugim zahteva popolno poštenost do javnosti. Ne bom komentiral, kje smo v Sloveniji v tem pogledu, lahko zapišem, da zelo zaostajamo za svetom. Poštenost do javnosti je predpogoj, da se lahko zdravniškemu cehu da pooblastilo za nadzor nad njihovim lastnim delom. Tudi od medijev in novinarjev, ki delujejo z javnimi sredstvi, v javnem interesu in ki sami sebe imenujejo četrta veja oblasti, človek pričakuje poštenost. Ko sem bil mlad zdravnik, so me učili, da je oblast oziroma višji položaj v družbi predvsem velika obveznost. Kje so v pogledu poštenost, kot obveze do javnosti naši neodvisni mediji lahko presodi vsak sam. Mnogokratna osnovi skritega vira objavijo polresnice, celo neresnice, očrnijo človeka, ki naj bi si, po njihovem, potem iskal pravico na sodišču. Ali ni to izprijena logika?

Ob tem zelo radi moralizirajo o današnjem načinu življenja, o pokvarjenosti ljudi, politikov, pri čemer pa pozabljajo, da sami s svojim načinom dela, največ prispevajo, da postaja sodobna družba vse bolj površna, brez etike, vrednot in nestrpna. To ni logika samo naših novinarjev, enak način dela je uveljavljen povsod. Res pa je, da v svetu medij, ki nekomu napravi krivico oziroma škodo, plača veliko odškodnino in mnogokrat tudi preneha delovati.

Mediji se ob kakršni koli, tudi upravičeni kritiki sklicujejo na avtonomijo delovanja. Pri tem si sami postavljajo kriterije, kaj je prav in kaj ne in bog ne daj, da bi si kdo dovolil kakršno koli kritiko na račun njihovega dela. V pogledu neodvisnega, korektnega in v vseh pogledih uravnoteženega poročanja, komentiranja, se nam zaplete pri naši javnih medijih, ki bi morali praviloma biti povsem uravnoteženi. Pri obeh naših osrednjih medijih imamo opravka z neuravnoteženostjo. Res je, da so pri posameznih, včasih nepomembnih zadevah, tako na RTV SLO kot tudi v Delu narejeni koraki v smeri uravnoteženega, neodvisnega poročanja (v obliki različnih sodelujočih v pogovornih in kontaktnih oddajah, včasih komentarjih, objavljanju pisem bralcev itd). Pri velikem številu pomembnih zadev pa si novinarji in uredništva v svoje roke vzamejo pravico o čem in kako bodo informirali gledalce oziroma bralce in kaj bo voditelj dovolil sodelujočemu gostu.

Ob tem se ne zavedajo enake odgovornosti do javnosti, kot jo ima vsak posameznik. Še več, včasih postanejo lahko celo agresivni. Tako se je nekaj povsem nesprejemljivega zgodilo voditeljici odmevov, gospe Gobec, ko predsedniku programskega sveta RTV SLO gospodu dr Štularju praktično ni hotela dovoliti, da bi tvit gospoda Janše osvetlil v širšem kontekstu. Želela, ne hotela, je gosta prisiliti, da bi razmišljal in govoril le o tistem, kar si je zamislila ona, torej v smeri brezkompromisne obsodbe tvita in nič drugega. Ob tem je treba poudariti, da je bil gost kritičen do sporočila v tvitu, želel pa je vsebino twita prikazati v širšem kontekstu nekaterih nespodobnih objav novinark o predsedniku SDS. To se je zdelo voditeljici povsem odveč. V konkretnem primeru, bi kljub vsemu, ob obsodbi tvita bilo potrebno poznati tudi ozadja. Poslušalci oziroma gledalci bi smeli po mnenju voditeljice Odmevov ali mnenju urednika, slišati le tisto, kar so določili sami? V zvezi z tistim, kar je hotel razložiti gospod dr Štular so nam v nadaljevanju novinarji sporočali, da oni lahko poročajo kar presodijo, da je potrebno, mi pa naj si, če nam kaj ni prav, pomagamo kot želimo, lahko tudi prek sodišča. Kaj pa mislijo, da so?

Vedno in povsod so pomembna ozadja, okoliščine, vzroki in šele ob poznavanju celote, si lahko nekdo ustvari mnenje. Celo sodišča upoštevajo olajševalne okoliščine! Vprašanje za javnost je ali verjame, da nam t.i. neodvisni mediji, kot sta RTV SLO in Delo, posredujejo politično in tudi v vseh drugih pogledih, neobremenjene informacije? Ob tem mi je popolnoma razumljivo, da mora novinar, če želi biti angažiran in ustvarjalen, v komentar vgraditi svoj in s svojim znanjem in prepričanjem obogaten pogled na dogodek. To je razlog, da je nemogoče in nesmiselno govoriti o nevtralnem komentarju. In kako torej zagotoviti, ustvariti pogoje, da bo medij deloval neodvisno in da bo javnost ali posameznik dobil nepristransko informacijo? Kot prvo bi morali v svojem poročanju ločiti poročilo od komentarja, pri čemer je jasno, da bodo komentarji različni, odvisni od pripadnosti novinarja ali medija politični opciji, svetovno nazorskemu pogledu na življenje in interesov tistega, ki medij financira.

Ker imamo na tem področju pri „neodvisnih medijih“ težave, bi bilo primerno, da bi v teh sedaj t.i. neodvisnih medijih zagotovili različne komentarje. Na ta način bi lahko govorili o dobrih možnostih informiranja javnosti in posledično tudi o možnostih za kritično javnost. Povsem jasno je, da bodo ljudje, kljub zapisanemu razmišljali različno, najprej glede na njihov interes, na lastno poznavanje problematike in tudi glede na njihov svetovni nazor. Kot državljan Slovenije in tudi na osnovi lastnih izkušenj z nekaterimi novinarji pri Delu in RTV SLO, torej novinarji t. i. neodvisnih medijev, trdim, da javnost mnogokrat ni informirana objektivno. Nasprotno, menim, da je javnost velikokrat dezinformirana. To najbrž ve tudi gospod Ali Žerdin. Žal je veliko ljudi prepričanih, da so informacije, ki jih posredujejo osrednji mediji, vedno verodostojne! Temu seveda ni tako. Kot primer nad katerim sem se kot zdravnik zgražal in pri tem ne zahajam v politiko, naj navedem številne „alternativne zdravilske“ oddaje, reklame, tudi v osrednjih medijih.

Očitno je, da denar in senzacionalizem vse bolj obvladuje medije. Začelo se je pred leti, ko je novinarka RTV LJ v osrednjem nedeljskem terminu, v oddaji Zdravo, predstavljala zdravilca iz Škofje Loke. Slednji, soboslikar po poklicu „naj bi zdravil“, tako je bilo prikazano, mladenko na invalidskem vozičku po hudi poškodbi hrbtenice. Pri tem ni bilo govora o učinkih in možnih rezultatih tega zdravljenja. Ali si predstavljate učinek takega prikaza na nacionalni TV na običajnega, morda še slabo izobraženega gledalca? Skrajno neodgovorno in to na nacionalni TV! Mnogo tega in še več je v medijih danes. Če se vrnem h komentarjem in seznanjenosti javnosti s pomembnimi, tudi političnimi zadevami, menim, da so komentarji stvar odgovornosti, časti, profesionalnosti posameznega novinarja in uredništva. Nacionalni neodvisni medij bi moral poskrbeti za to, da bi bili komentarji vsebinski, ostri, vendar z različnih strani! To se ne dogaja, tega ni. In tako smo pred vprašljivo informiranostjo javnosti, ki jo gospod Ali Žerdin postavlja v ospredje, kot pomemben člen pri delitvi oblasti.

8 KOMENTARJI

  1. Moji vtisi so podobni kot Remškarjevi. Težko je res razumeti to veliko odsotnost volje, truda po slovenskih medijih, napisati to, kar je res. Celovito informacijo in pošteno, poznavalsko vrednotenje.

    Kot da jim je vseeno, kaj je res. In da ni nobenih zavor, da se manipulira. Odločiš se, ta ti ni všeč, zdaj ga bomo pa sistematično črnili, resnica gor ali dol. Če je pa “naš”, bo pa zaščiten na veke, pa karkoli počel.

    Nihov novinarski poklic je, da ne bili taki. Eh, pa baš taki so. Kot da bi se jim fučkalo, kaj je res in kaj ne.

  2. Problem je pa pri nas tudi, kot sem omenil, poznavalstvo. Pri nas pišejo po medijih o konkretnih področjih novinarji, ki ta področja zelo šibko, če sploh toliko, poznajo. Medicina je tipičen primer. Res, pojma nimajo. Ne oni, ne njihovi uredniki. In še več kot to. Če ne, ne bi brali, slišali celo v takih, ki se imajo za resne medije ( Tednik na nacionalni TV je tipičen primer), promoviranj čira-čara šamanstev in podobne “alternative”, kot jih omenja v članku Remškar, ki pomenijo hudo, lahko celo nevarno zavajanje ljudi.

    Delno je to nepoznavalstvo davek majhnosti. Vrhunski zahodni mediji si lahko privoščijo cele ekipe, ki resno sledijo nekemu področju in imajo specifična znanja. Ampak ni samo majhnost problem pri nas, je tudi zgrešen in nesprejemljiv pristop.

  3. V bistvu se z napisanim strinjam. A ker gledam tako obnašanje “močnih desničarjev” vsakič, ko ne triumfirajo, ko vedno igrajo žrtev in zelo redko peljejo pravo strategijo.

    Zadnja 3 leta sem osebno prosil vsaj 10 zdravnikov naj napišejo svoje poglede na reformo zdravstva. Tiste v službi razumem, da jih je strah, da jih državno, monopolno in komunistično zdravstvo (vodstvo, sindikat, zbornica, Kolektiv, mafija) ne zdribla (kot Radana) in odpusti ali celo vzame licenco. Kaj je licenca: to je socialistični ukrep, ko mi država ukrade svobodo dela in mi jo potem za plačilo začasno proda, dokler čivkam po njenih vižah.

    Zelo pa sem žalosten in jezen, da so se “desni”, Demos dohtarji v PENZIJE podrepniško umaknili v intimo. V zasebnih debatah so blazno jezni nad ignoranco večine, ki noče voliti SDS, v RESNICI pa so sami ignoranti, saj se nikoli v življenju niso zavzeli osebno za reforme zdravstva, se v javnosti izpostavili.

    Takole pisanje si lahko vsak Janšev vojak z IQ 50 privošči, zanj ne rabimo inteligence dohtarja. Je to pisanje usluga za nekoč, ko bo rabil za stolček podporo? Večino Demosovcev se izpostavlja samo takrat, ko rabijo stolček po mafijski logiki: usluga Vodji, vodja pa bo mene nahranil.

    Od zdravnikov, ki se imajo za demokratične, za desne, sredinske, ki se nimajo za državne birokrate – kar jih je komunizem naredil in do danes ohranil! – PRIČAKUJEM IN JIH ISKRENO PROSIM naj vsaj zadnja leta življenja (v penziji) pokažejo integriteto, dostojanstvo, osebno in strokovno svobodo in naj ne bodo prekleta mafijska orodja velike ali male mafije.

  4. Dober že, dober, ampak, kar verjeti nisem mogel, da ga je napisal Janez Remškar saj se ga ne spomnim do sedaj, da bi pisal kaj na novinarsko temo.
    Sam vidim ta članek v njegovem (Remškarjevem) pričakovanju zamenjave oblasti. Očitno ima Remškar še ambicije po vodstvenih funkcijah pa je napisal nekaj za piškotek.

  5. Tako nekako ja. Tudi jaz razmišljam podobno kot Riki.
    Ker pa leti Pavlova jeza delno tudi name, sem dolžan nekaj pojasnil. Tudi sam sem zelo nezadovoljen z zdravstveno politiko in da sem pošten tudi z zdravniki – svojimi kolegi. Vendar se tu ne da ničesar storiti. Politike, ki nam vlada ne moreš spremeniti in prav tako ne nekaterih čudaštev zdravnikov in njihovih organizacij. Razkopati in premetati bi bilo treba vse, kot Avgijev hlev. Tega se s pisanjem v Casnik ne da, dominantni mediji pa ne bi ničesar, kar ne ustreza režimski politiki, objavili. Ni slučajno, da so ministri, tudi bolj kompetentni od sedanje ministrice in vpeti v politiko, neuspešni odhajali. Kaj, za Božjo voljo in o čem naj piše in kje, upokojeni zdravnik in kdo ga bo prebiral ali poslušal, če ni bil član vladajoče elite!

    • Riki je kopiral od mene. Pa ga je takoj zatolkel, da v SDS zanj ni prostora. Imajo jasno cel kup svojih foteljašev.

      Glejte, jezen sem nad dr. Remškarjem in vsemi Pro-demos zdravniki v penziji,ker imajo tisoč izgovor in ne pišejo o vsebini, o zdravstvu, kritike, predloge rešitev. Ampak dodajajo histerijo na migrante ali na novinarje (zgražanje je v večini upravičeno, nima po nobenega večjega dometa v družbi.

      Dr. Sarkazem, kje? Na Časniku! 25 let že poslušam: nimamo medijev.

      Imate tudi JJ medije, ker ste njegov oboževalec vam bodo gotovo objavili. Meni je celo Demokracija članek v Časniku povzela, pa jih nisem prosil.

      Samo vsebina in realna kritika in iskanje rešitev nas bo rešilo. Če ja naša top inteligenca (zdravniki) ista kot lumpenproletarska raja, potem se ni čuditi, da v zdravstvu ni bilo reform in da se utapljamo v vsesplošni socialistični revščini.

      Zberite par kolegov in podjetno pišite o zdravstvu, ne čakajte na JJ, da kaj naredi ali da vam kaj ukaže. Jaz sem rekel v domačem kraju 3 Nsi doktorjem in 3 SDS doktorjem in imate vsi iste izgovore. Ta komunistično-fašistična pasivnost oseb nas utaplja. Samo čakate, da bo Vodja vse rešil in Država.

      Če Remškar piše lahko Janši prliznjene tekste in vi komentarje proti beguncem in se doktorji v našem kraju čutijo vso politiko sami skomandirati – le v zobe se bojijo (te) dati. Z vsakim stališčem si človek pridobi nasprotnike in sovražnike. Najbolj varno je v toku kolektiva plavati in se skrivati in rit Mafijcu lizati za stolček.

      To je edini domet Demosa po katerem vas je vesoljna Slovenija prepoznala: boj za ljubi kruhek, boj za ljubi fotelček v Državi.

Comments are closed.