Tudi paradižnikova solata je (lahko) sporna

3
158
Društvo slovenskih pisateljev

Minuli konec tedna me je neki mlajši duhovnik med pogovorom o burnem dogajanju v Sloveniji pobaral, kako to, da se skoraj nič ne oglašajo razumniki in za seboj zberejo zbeganih Slovenk in Slovencev.  Najbolj me je pri tem presenetilo njegovo prepričanje o njihovi domnevni zdravilni moči, s katero bi se dvignili nad skregane stranke in politike in pokazali pravo pot, kakor so jo že pred več kot dvema desetletjema.

Razkošje poljubnosti

Sam iluzije, da bi naš voz iz blata lahko potegnila intelektualna elita, že nekaj časa ne gojim več. Pa četudi s takim odnosom nemara pljuvam celo v lastno skledo.  Povedal sem (in bom še enkrat) tudi, zakaj. Kot praktično ni javne slovenske osebe, ki bi se mogla nadejati, da ji bodo vsaj v grobem prisluhnili vsi Slovenke in Slovenci (izjema so športniki, a le, če govorijo o neizpolnjenih obveznostih športne zveze ali o tekmecih). To za javne razumnike in razumnice velja celo potencirano. Komentarji na včerajšnjo odločitev ustavnega sodišča zadevo vsekakor potrjujejo. Tudi sodelavke in sodelavci pričujočega portala z objavljanjem na njegovih straneh tvegate (tvegamo), da si boste (bomo) prislužili nalepko, ki je ne bo moč nikdar odlepiti in v očeh mnogih zaigrali celo verodostojnost svojih receptov za paradižnikovo solato. Na prvi pogled se nam mora to zdeti neskončno krivično. Saj paradižnik in čebula vendar nimata nič s tem, kaj kdo misli o Borutu Pahorju.

Ampak bojim se, da sta se ključnim slovenskim dejavnikom, ki bi morali v teh zanimivih časih odigrati vlogo moralnega kažipota, zgodila prav paradižnik in čebula. Oziroma niti sami niso bili zmožni priprave paradižnikove solate po načelih zdrave pameti, ki bi morala biti enaka za vse njene ljubitelje. Povedano drugače: v Sloveniji smo si v zadnjih dvajsetih in nemara še izraziteje v zadnjih nekaj letih privoščili razkošje domala popolne poljubnosti. Domala povsem se je izgubil občutek za splošno veljavna, za vse akterje enaka merila presojanja celo o najelementarnejših stvareh. Razumniška srenja je dopustila, da je v njenem javnem oglašanju prevladala osredinjenost na vprašanje, kdo je bil pobudnik ali izvršitelj kakšnega dejanja, ne pa na vprašanje, kaj se je zgodilo. Danes, dvajset let pozneje, je postalo branje izjav vsakovrstnih javnih osebnosti živi dolgčas, saj je skoraj ob vsakem vprašanju dovolj prebrati, kdo je podal mnenje, pa brez večjega miselnega napora hkrati že pogruntaš vsebino.

Ampak ne glede na resnost zgodovinske hipoteke, ki je sam sploh ne podcenjujem, bi še zmerom morali ostati vsakdanji položaji, ko je goljufija goljufija, sprenevedanje sprenevedanje in kraja kraja. Pa se slovenska intelektualna elita v veliki večini ni uspela prebiti do te stopnje, še več, zdi se, da se ji v tem trenutku še bolj odmika.

Nekoč druge možnosti ni bilo

Nič na boljšem ni uradna Cerkev kot še eno potencialno žarišče smisla v tej družbi. Seveda se lahko kdo tolaži, da njen rejting niti v najboljših časih in ne glede na njena dejanja ni bil nikdar posebej visok. Toda modno nekritično ploskanje vprašljivim praksam v minulih dveh desetletjih in stalno sklicevanje na nujnost strnitve vrst, tudi ko je šlo za odklone od najbolj splošno sprejetih norm, je slednjič povzročilo, da lahko danes, ko bi njegov glas zares potrebovali, kateri koli škof izreče tako rekoč kar koli, pa se bo izgubilo za prvim plotom za stolnico, če ne že prej.

Slovenski svet je v bližnji preteklosti že doživljal položaje, ko so njegovi prvaki in avtoritete utonili v diktaturi popolne poljubnosti, zaradi česar jih v trenutkih preizkušnje ljudje preprosto niso več poslušali. Druge priložnosti, da bi poljubnost zamenjali z enakimi vatli za vse, niso dobili. Upam in si želim, da bo slovenskim razumnicam in razumnikom dana. In da bi jo znali izkoristiti že pri paradižnikovi solati.

Vir: Društvo slovenskih pisateljev


3 KOMENTARJI

  1. Aleš, vidim, da imaš zelo rad kulinarične metafore, predvsem razne vrtnine … Odličen članek, sicer. Se povsem strinjam.

  2. “Sam iluzije, da bi naš voz iz blata lahko potegnila intelektualna elita, že nekaj časa ne gojim več.”

    Vseeno pa hvala vsem, ki se trudite. Brez tega ne bi niti vedeli, da voz je v blatu.

    Glede paradižnikove solate: po vsaki zimi pride pomlad in poletje, ko ni potrebe po pontonskem(zlaganem) paradižniku.

  3. Če misliš, da vaš glas ne obrodi sadov, te vprašam, od kje pa potem pride do odstopanj pri napovedih izidov referendumov in volitev?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite