V tokratni oddaji Pričevalci sta ločeno nastopili zelo zanimivi Belokranjki, Ivanka Kunič in Jožefa Verderber (Posnetek oddaje dostopen TUKAJ).
Ivanka, rojena Bahor, je doma iz Hrasta pri Vinici, v njeni družini je bilo 10 otrok .Njeni spomini iz otroštva so lepi, v tistem času so domačini še živeli v sožitju s kočevskimi Nemci, ki so prihajali v trgovino in veljali za poštene delovne ljudi. Oddaja bo premierno na sporedu TV Slovenija v torek, 23. 10. 2018, ob 23.00.
Po okupaciji so njihove kraje zasedli Italijani, kmalu pa so se pojavili tudi partizani. Odnos do njih se je spremenil, ko so ubili uglednega soseda, tisto noč bi prišli tudi po Ivankinega očeta, a je imel srečo, da ga je mati nekega partizana prišla opozorit in se je pravočasno skril. Njegova edina krivda pa je bila, da je bil spoštovan in veren katoličan. Po partizanskem napadu blizu vasi so Italijani zajeli talce, a jih je s spretnim prepričevanjem rešil smrti njihov kaplan Salmič. Pozneje so prišli ponj partizani, ga mučili in ubili. Partizani so v tistem času ubili veliko duhovnikov – Omahna, Raztresena in druge. Med ljudmi je zavladal strah. Posebej so jih pretresle vesti o partizanskem zajetju romskih družin iz Kanižarice julija 1942. Požgali so jim hiše in jih odgnali proti Mavrlenu, tam pa vse, tudi otroke, pomorili.
Po italijanski kapitulaciji je bilo v Beli krajini t. i. osvobojeno ozemlje. Ivanka se spominja velikega pomanjkanja in obljub o lepem življenju po vojni. Spominja se tudi slovesa od partizanskega komandanta Franca Rozmana Staneta. Oče se je zaradi partizanskih groženj umaknil v Ljubljano, po koncu vojne je odšel na Koroško, od tam pa so ga poslali nazaj k Titovim partizanom in je skupaj z drugimi končal v kočevskih breznih. Ivanka se spominja, kako so odmevale eksplozije, ko so minirali jame s pomorjenimi.
Po vojni so trpeli lakoto, veliko premoženja so jim nacionalizirali, zato so se težko preživljali. Ostali so zvesti svojemu prepričanju in Cerkvi, poudarja Ivanka in se spominja, kako so preganjali črnomaljskega župnika, češ da je kriv, da so otroci iz komunističnih družin v cerkvi videli jaslice. Vzdušje v družini je bilo zaradi umora očeta moreče, izboljšalo se je, ko se je poročila in zaživela novo življenje. Vsi njeni otroci imajo dobro izobrazbo in službe, to pa je ob zdravih družinah najpomembnejše, pravi Ivanka.
Ena od njenih hčera je šla za nuno misijonarko, potem ko je bila v Kliničnem centru priča zdravljenju partizanskega poveljnika Dušana Pirjevca Ahaca in njegovemu soočenju z lastno vestjo, ko je pred smrtjo obžaloval svoje zločine in želel duhovnika, pravi Ivanka.
Jožefa Verderber iz Ješelnika pri Črnomlju pri skoraj 90 letih ohranja izjemen spomin zlasti na medvojno dogajanje v Beli krajini. Njen oče je živel v Ameriki, a se je zaradi bratove smrti vrnil in prevzel kmetijo. Potem je moral v vojno, poslali so ga na vzhodno bojišče, tam je padel v rusko ujetništvo. Po vrnitvi prek Bolgarije je začel kmetovati, imeli so lep vinograd in se v veliki meri preživljali s prodajo vina. Mama, ki je bila doma iz sosednje vasi in se je prej pisala Majerle, je bila zelo bolehna. Za posledicami ošpic je umrla Jožefina enajstletna sestra.
Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, je bil njen starejši brat mobiliziran v jugoslovansko vojsko, a se je kmalu vrnil. Belo krajino so okupirali Italijani, Jožefa se spominja, da sprva niso bili nasilni. Posebej prijazni so bili do otrok, to pa se je spremenilo po partizanskih napadih. Njena brata sta bila vključena v partizansko organizacijo, vendar sta se po sestanku v Bukovčevi hiši na Viševniku od njih oddaljila, ker so partijski predstavniki govorili, da bo po vojni vladal Stalin. Brat, ki je študiral rudarstvo, je med vojno hodil delat v rudnik Kanižarica in zato so mu partizani grozili s smrtjo, se spominja Jožefa. Ko so partizani ugrabili dragatuškega župnika Omahna, je Jožefin brat posredoval zanj pri partizanskem poveljniku, ki ga je poznal, a mu je ta odvrnil, da je že prepozno.
Grozljiv pomor belokranjskih Romov je hudo prizadel tudi njihovo družino. Širile so se govorice o okrutnem pobijanju otrok, pa tudi o domačinih, ki so pri tem sodelovali.
Družino so ustrahovali, Jožefo so nato poslali k nunam v Črnomelj, tam je obiskovala šolo. Neko nedeljo so partizani izropali kmetijo, pobrali so vse, od rjuh do hrane, očeta so odpeljali, a so ga pozneje izpustili. Mama je bila tako pretresena, da tri dni ni govorila. Potem so se odselili v Črnomelj in od tam hodili obdelovat domačo zemljo. Brata Jožeta, ki je doštudiral za duhovnika, so partizani zaprli, a se mu je uspelo rešiti.
Vojna je družino zelo prizadela. Ubiti so bili kar štirje Jožefini bratje. Žan in Stanko, ujeta domobranca, sta končala v Kočevskem rogu, Rude pa na Teharjah. France, ki je bil zajet in mobiliziran v partizane, je padel v sumljivih okoliščinah. Doma so izvedeli, kaj se dogaja z ujetniki v Kočevskem rogu, potem ko se je eden od njih rešil iz brezna. Miličniki so še dolgo po vojni oprezali okrog njihove hiše in spraševali, kje so bratje – čeprav so vedeli, da jih je dala pobiti komunistična oblast. Jožefa je ostala doma z mlajšim bratom in mamo, ki je leta 1950 umrla. Ker je bila iz Verderberjeve družine, zanjo ni bilo službe, zato je odšla v Ljubljano in tam dolga leta delala kot šivilja pri Veletekstilu. Šele v zrelih letih se je vrnila na svoj dom med sorodnike v Belo krajino.
