Pričevalci: Tudi o Dušanu Pirjevcu Ahacu (posnetek)

3
1725

Ivanka Kunič in Jožefa VerderberV tokratni oddaji Pričevalci sta ločeno nastopili zelo zanimivi Belokranjki, Ivanka Kunič in Jožefa Verderber (Posnetek oddaje dostopen TUKAJ).

Ivanka, rojena Bahor, je doma iz Hrasta pri Vinici, v njeni družini je bilo 10 otrok .Njeni spomini iz otroštva so lepi, v tistem času so domačini še živeli v sožitju s kočevskimi Nemci, ki so prihajali v trgovino in veljali za poštene delovne ljudi. Oddaja bo premierno na sporedu TV Slovenija v torek, 23. 10. 2018, ob 23.00.

Po okupaciji so njihove kraje zasedli Italijani, kmalu pa so se pojavili tudi partizani. Odnos do njih se je spremenil, ko so ubili uglednega soseda, tisto noč bi prišli tudi po Ivankinega očeta, a je imel srečo, da ga je mati nekega partizana prišla opozorit in se je pravočasno skril. Njegova edina krivda pa je bila, da je bil spoštovan in veren katoličan. Po partizanskem napadu blizu vasi so Italijani zajeli talce, a jih je s spretnim prepričevanjem rešil smrti njihov kaplan Salmič. Pozneje so prišli ponj partizani, ga mučili in ubili. Partizani so v tistem času ubili veliko duhovnikov – Omahna, Raztresena in druge. Med ljudmi je zavladal strah. Posebej so jih pretresle vesti o partizanskem zajetju romskih družin iz Kanižarice julija 1942. Požgali so jim hiše in jih odgnali proti Mavrlenu, tam pa vse, tudi otroke, pomorili.

Po italijanski kapitulaciji je bilo v Beli krajini t. i. osvobojeno ozemlje. Ivanka se spominja velikega pomanjkanja in obljub o lepem življenju po vojni. Spominja se tudi slovesa od partizanskega komandanta Franca Rozmana Staneta. Oče se je zaradi partizanskih groženj umaknil v Ljubljano, po koncu vojne je odšel na Koroško, od tam pa so ga poslali nazaj k Titovim partizanom in je skupaj z drugimi končal v kočevskih breznih. Ivanka se spominja, kako so odmevale eksplozije, ko so minirali jame s pomorjenimi.

Po vojni so trpeli lakoto, veliko premoženja so jim nacionalizirali, zato so se težko preživljali. Ostali so zvesti svojemu prepričanju in Cerkvi, poudarja Ivanka in se spominja, kako so preganjali črnomaljskega župnika, češ da je kriv, da so otroci iz komunističnih družin v cerkvi videli jaslice. Vzdušje v družini je bilo zaradi umora očeta moreče, izboljšalo se je, ko se je poročila in zaživela novo življenje. Vsi njeni otroci imajo dobro izobrazbo in službe, to pa je ob zdravih družinah najpomembnejše, pravi Ivanka.

Ena od njenih hčera je šla za nuno misijonarko, potem ko je bila v Kliničnem centru priča zdravljenju partizanskega poveljnika Dušana Pirjevca Ahaca in njegovemu soočenju z lastno vestjo, ko je pred smrtjo obžaloval svoje zločine in želel duhovnika, pravi Ivanka.

Jožefa Verderber iz Ješelnika pri Črnomlju pri skoraj 90 letih ohranja izjemen spomin zlasti na medvojno dogajanje v Beli krajini. Njen oče je živel v Ameriki, a se je zaradi bratove smrti vrnil in prevzel kmetijo. Potem je moral v vojno, poslali so ga na vzhodno bojišče, tam je padel v rusko ujetništvo. Po vrnitvi prek Bolgarije je začel kmetovati, imeli so lep vinograd in se v veliki meri preživljali s prodajo vina. Mama, ki je bila doma iz sosednje vasi in se je prej pisala Majerle, je bila zelo bolehna. Za posledicami ošpic je umrla Jožefina enajstletna sestra.

Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, je bil njen starejši brat mobiliziran v jugoslovansko vojsko, a se je kmalu vrnil. Belo krajino so okupirali Italijani, Jožefa se spominja, da sprva niso bili nasilni. Posebej prijazni so bili do otrok, to pa se je spremenilo po partizanskih napadih. Njena brata sta bila vključena v partizansko organizacijo, vendar sta se po sestanku v Bukovčevi hiši na Viševniku od njih oddaljila, ker so partijski predstavniki govorili, da bo po vojni vladal Stalin. Brat, ki je študiral rudarstvo, je med vojno hodil delat v rudnik Kanižarica in zato so mu partizani grozili s smrtjo, se spominja Jožefa. Ko so partizani ugrabili dragatuškega župnika Omahna, je Jožefin brat posredoval zanj pri partizanskem poveljniku, ki ga je poznal, a mu je ta odvrnil, da je že prepozno.

Grozljiv pomor belokranjskih Romov je hudo prizadel tudi njihovo družino. Širile so se govorice o okrutnem pobijanju otrok, pa tudi o domačinih, ki so pri tem sodelovali.

Družino so ustrahovali, Jožefo so nato poslali k nunam v Črnomelj, tam je obiskovala šolo. Neko nedeljo so partizani izropali kmetijo, pobrali so vse, od rjuh do hrane, očeta so odpeljali, a so ga pozneje izpustili. Mama je bila tako pretresena, da tri dni ni govorila. Potem so se odselili v Črnomelj in od tam hodili obdelovat domačo zemljo. Brata Jožeta, ki je doštudiral za duhovnika, so partizani zaprli, a se mu je uspelo rešiti.

Vojna je družino zelo prizadela. Ubiti so bili kar štirje Jožefini bratje. Žan in Stanko, ujeta domobranca, sta končala v Kočevskem rogu, Rude pa na Teharjah. France, ki je bil zajet in mobiliziran v partizane, je padel v sumljivih okoliščinah. Doma so izvedeli, kaj se dogaja z ujetniki v Kočevskem rogu, potem ko se je eden od njih rešil iz brezna. Miličniki so še dolgo po vojni oprezali okrog njihove hiše in spraševali, kje so bratje – čeprav so vedeli, da jih je dala pobiti komunistična oblast. Jožefa je ostala doma z mlajšim bratom in mamo, ki je leta 1950 umrla. Ker je bila iz Verderberjeve družine, zanjo ni bilo službe, zato je odšla v Ljubljano in tam dolga leta delala kot šivilja pri Veletekstilu. Šele v zrelih letih se je vrnila na svoj dom med sorodnike v Belo krajino.

3 KOMENTARJI

  1. Vemo, kaj je kasnejši “veliki filozof” Ahac počel duhovnikom: mučil, rezal, trl moda s puškinim kopitom, zasmehoval, ubijal in jih zvrnil v jamo. Še brko Janez Stanovnik je priznal, da se ga je bal kot hudiča. Iz tega lahko povlečemo dva zaključka:
    1. vsako zlo ima v sebi tudi dobro, za tiste, ki so Gospodovi: ženska je postala misijonarka, ker je na lastne oči videla pekel. Ni bilo več dvoma, kaj čaka tiste, ki so hudičevi.
    2. Ker del levice kaže vero in refleks, da bi s takimi dejanji terorja lahko nadaljevala, če bo priložnost, je treba vzpostaviti jasno odločitev, da DO TEGA NE BO NIKOLI VEČ PRIŠLO. Vera ni noben izgovor, da se človek ne brani. Tak izgovor imajo le skvarjeni verniki (ki že 70 let volijo komuniste). Vsem drugim pa je lahko v vodilo tale Jezusov nasvet oz. ukaz:

    http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+22.36&id13=1&pos=1&set=2&l=sl

    Ko imaš različne vrste meča, hudič nima več korajže, kot jo ima med ovcami. Zato ga največkrat sploh ni potrebno uporabiti. Kajti tudi njega je zelo strah.

  2. Tako pa o Dušanu Pirjevcu pred leti:
    Še vedno “Stalinovi vazali”?
    DNEVNIK Pisma bralcev – ponedeljek, 23.07.2012 Tekst: Bralec
    Nedavno je zgodovinar dr. Jože Pirjevec napisal članek “Na kateri strani je bil kdo?”, kjer v podnaslovu poudari: “Na koncu gre pač za dejstvo, da sta se pred več kot 70 leti slovenska desnica in del cerkve odločila, da prevzameta vlogo Mussolinijevega in Hitlerjevega valpta.” Ali gre res za enostavno odločitev za kolaboracijo z nacizmom in fašizmom?
    Ali to vodi k spravi, odpravi delitev? Po moje ne.
    To je zelo huda trditev in že neštetokrat ponovljena obtožba komunistov vse od leta 1941 dalje. Namen je prikrivanje in opravičevanje dejanj revolucije med NOB in po njej, ki so jo sprožili in vodili komunisti po sovjetskem vzoru in je terjala ogromne dodatne žrtve. Obtožba se še vedno javno ponavlja, čeprav ima zdaj mnogo zgodovinarjev v samostojni demokratični Sloveniji veliko bolj profilirano mnenje o tem. To je, ves čas vojne in po vojni so komunisti skrbeli za eliminiranje, likvidiranje nasprotnikov komunizma.
    Dandanes je že toliko razkritega, tudi s strani zgodovinarjev, da se lahko ve, da so komunisti sprožili upor proti okupatorju šele po napadu Hitlerja na SZ, ga oklicali za njihov monopol in takoj začeli s pozivanjem predvsem “za zmago Rdeče armade, Stalina, revolucije ipd.!” ter začeli z likvidacijami in med tujo okupacijo sprožili še spiralo razširjanja bratomornega spopada, vse do povojnih zunajsodnih pobojev.
    Ne trdim, da protirevolucionarna stran v stiski za golo preživetje ni zagrešila nečastna dejanja in povzročila tudi zločine. Bistvo pa je, komunisti so poleg upora zoper okupatorja izvajali in izvedli še revolucijo po boljševističnem vzoru. Menda to ni še vedno sporno?
    Slovenski osrednji trg pred nekdanjo skupščino je nosil ime Trg revolucije! To potrjuje rezultate NOB in pove vse! Na vseh pomembnih javnih mestih pa je do leta 1948 poleg Tita visela še slika Stalina. G. J.
    Pirjevec med drugim tudi pravi, da se je pri nas komunizem pojavil kot protest idealističnih mladih ljudi proti gospodarskim in političnim razmeram, v katerih se je znašel naš narod po prvi svetovni vojni. To naj bi bilo opravičilo za sprožitev revolucije ob okupaciji? Menda ta sočasnost izvajanja upora in boljševistične revolucije ne spada k obrambi svobode in civilizacije?
    Tako je to napisal g. dr. Pirjevec, ko je pri tem razlogu povsem zamolčal sprožitev in izvedbo revolucije, kjer so komunisti na mitingih obetali “vsi enaki, vse bo naše, dol z izkoriščevalci ipd.”, mikavno, predvsem za revne in mlade. Pred tem pa je bilo mnogim tudi v Sloveniji znano, koliko milijonov ljudi so boljševiki že pred vojno v SZ razlastili, poslali v prva koncentracijska taborišča, v Sibirijo, jih likvidirali, tudi mnoge visoke oficirje, izvršili “gladomor” v Ukrajini, kjer so prepustili smrti od lakote 4-10 milijonov ljudi, celih družin, kjer so jim predhodno odvzeli vse žito, nato so sovjeti pometli in zasedli baltske države in skupaj s Hitlerjem tudi del Poljske.
    V mnogi slovenskih domovih se je zato takrat celo molilo: “Bog reši Rusijo in Ukrajino!” Koliko narodom vzhodne Evrope je bila po končani drugi svetovni vojni odvzeta suverenost in so bile države bolj ali manj marionete sovjetskega režima, vse do padca železne zavese, berlinskega zidu? Mnogi narodi na vzhodu so šele takrat znova dosegli svobodo in suverenost, tudi Slovenci. Deželam in narodom, ki so jih osvobodili zahodni zavezniki, se to ni zgodilo.
    Režim v SFRJ pa je kratil narodno svobodo in človekove pravice, je zapisano v osamosvojitvenih zakonih. Oklicati vse protirevolucionarje enostavno za valpte, pogosto še vedno za izdajalce, glede na navedeno početje revolucionarnih boljševikov, je zelo krivično. Mogoče pa so nekateri še vede ali nevede “Stalinovi vazali”?
    Franc Mihič, univ. dipl. inž. Ribnica

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite