Tržnica s podjetji pred Cerarjevimi

9

65123809_miro-cerarKmalu bomo imeli novo vlado, ki jo bodo tvorile tri stranke. Naključje je hotelo, da bo Cerarjeva vlada vodila državo ob prodaji nekaterih ključnih državnih podjetij, kot sta denimo Telekom Slovenije in Aerodrom Ljubljana, in, v kolikor ne bo prej razpadla, tudi ob sklenitvi tretje faze privatizacije, ki bo pomenil formalni zaključek ekonomskega dela procesa tranzicije. Pravni in politični bosta zaključena ob vzpostavitvi zahodnih standardov v pravosodju in ob končanju politične delitve na komuniste in antikomuniste k vsebinski delitvi na leve (več pravic, manj odgovornosti, manj ekonomskih svobod), desne (več osebne odgovornosti, manj pravic, več ekonomskih svobod in ohranjanje tradicionalnih vrednot) in libertarce (popolna osebna odgovornost, malo pravic, veliko ekonomskih svobod), ki so vmes.

Kakorkoli, ironično je, da bo podjetja, ki so v pretežni državni lasti prodajala vlada, sestavljena iz strank, ki so dogmatske nasprotnice ekonomske svobode in zasebne pobude v gospodarstvu na račun močne prisotnosti države in obsežne regulative. Precej ekonomsko svobodno usmeritev je ob teh volitvah premierno v slovenski politični prostor ponudila NSi, ki je, kako pomenljivo, najbolj klasično krščanska stranka izmed vseh slovenskih političnih strank. S tem je pokazala, da namerava postati konzervativna stranka, kot jih poznamo v razvitem zahodnem svetu, kar je za naš politični prostor dobrodošla pridobitev. Da sta krščanstvo in svobodno gospodarstvo tudi v resnici lahko v sožitju, je moč brati od številnih zahodnih raziskovalcev politične filozofije in ekonomije.

Vlada, ki se nam obeta, bo torej podpisana pod prodajo Telekoma Slovenije, ki je še nedolgo tega veljal za paradnega konja slovenskega nacionalnega šovinizma. Naključje je tudi hotelo, da se bodo v mandatu Mira Cerarja unovčevale milijardne terjatve slabe banke do velikega dela slovenskega gospodarstva. Mnoga prezadolžena podjetja bodo v tem procesu dobila nove lastnike, ki bodo večinoma iz tujine. V preprostem jeziku rečeno, potekala bo večmilijardna tržnica prodajanja podjetij najboljšim kupcem. S tem se bo uradno in na očeh javnosti odvijala tretja faza privatizacije slovenskega gospodarstva. Slaba posojila se bodo pod okriljem DUTB v dobršni meri konvertirala v lastništvo, kar bo potekalo za vsak primer posebej in glede na razvojni potencial podjetij in ocene o njihovi dolgoročni vrednosti.

Vlada Mira Cerarja bo najbrž glede na filozofsko usmeritev strank bodoče koalicije želela aktivno nadzirati delovanje DUTB. Vendar v mnogih primerih bo politično prepričanje šibkejše od krute ekonomske stvarnosti, ki jo slika visoka zadolženost podjetij pod roko DUTB, ki je že lastnica večmiljardnega obsega terjatev do teh podjetij. Mimo ekonomskih zakonitosti se z nobeno politično filozofijo in preračunavanjem ne da. Tako vladi ne bo preostalo drugega kot spremljati prodajo Aerodroma Ljubljane, kjer je proces iskanja kupca že v drugi fazi, najresnejši ponudniki pa so že oddali zavezujoče ponudbe za odkup 75,5% državnih delnic podjetja. Tudi prodaja Telekoma Slovenije je tik pred drugo fazo, ko bodo najresnejši potencialni kupci povabljeni k oddaji zavezujočih ponudb. Nadaljevanje postopka prodaje bi naj potrdili v začetku septembra in takrat tudi pozvali potencialne kupce k zavezujočim ponudbam. Interes za nakup zaenkrat še ostaja in dokler bosta v igri vsaj dva kupca, lahko lastnik računa na ugoden razplet.

Dvomim, da bi si vlada drznila preklicati postopek prodaje Telekoma Slovenije. Najbrž se v strankah, ki bodo tvorile prihodnjo vlado, kljub njihovemu ideološkemu nasprotovanju prodaji, zavedajo, da bi morebiten preklic postopka prodaje Telekoma Slovenije pomenil neodgovorno igranje z ugledom države in bi državo umestil v ospredje na seznamu šovinistično-socialističnih držav, kar bi gospodarstvu prineslo visoke oportunitetne stroške. Podjetje v resnici ni mogočno zlato jajce, kot bi pričakovali. Lani je namreč pridelalo zgolj 52,3 milijona evrov čistega dobička, tako da bi lahko po konzervativni oceni potencialni kupec zanj odštel med 750 in 900 milijoni evrov. Ob vseh potrebnih prihodnjih vlaganjih v Telekom Slovenije je podjetje najbolje prodati uglednemu telekomunikacijskemu podjetju iz regije, ki je kapitalsko dovolj močan in strateško vezan na srednjeevropsko regijo, tudi za kak evro manj. Podobno je s prodajo NKBM, kjer je proces prav tako pred drugo fazo. Kdo so zainteresirani kupci ni jasno, interesentov pa bi naj bilo po poročanju medijev več. Banka je sedaj kapitalsko dovolj močna in bi morala ob trenutni javno objavljeni strukturi aktive in ob sprejemljivem obsegu slabih terjatev ustvarjati okrog 50 milijonov evrov dobička letno. Če se za banko v resnici zanima več kupcev, bi lahko zanjo iztržili med 600 in 700 milijoni evrov. Razpisa za Cinkarno Celje in Žito bi naj bila nared in kmalu zunaj.

Tehnično gledano bi vlada lahko posegla v proces prodaje mariborske banke, cinkarne, Žita in ostalih podjetij, ki še čakajo na pričetek prodaje, ter jih zaustavila pod oznako nadzorovane prodaje. Ne vem, koliko se možje z izjavami o nadzorovani prodaji zavedajo odvečnosti besede nadzorovana, saj je prodaja večjega premoženja po svoji naravi skrbno nadzorovana in premišljena za oba, kupca in prodajalca. Kupec vsaj načeloma ne bo pripravljen vlagati v nekaj, kar mu ne bo prineslo minimalnih pričakovanih rezultatov, in bo pri svojih ocenah zelo natančen, skrben in bo želel vplivati na proces. Podobno bi naj ravnal prodajalec, ki bi moral med procesom prodaje praviloma biti osredotočen na koristi in poudarjati vidike, ki višajo ceno premoženju, ki ga prodaja. Danes je prodaja vsakega večjega podjetja natančen in nadzorovan proces, kjer prodajalec in kupec sledita vsak svojim interesom. Prodajalec navadno želi iztržiti največ, kupec pa ponuditi najmanj.

Ko se bodo možje na vladi odločali o prodaji državnih deležev v podjetjih, naj imajo pred očmi dejstvo, da so potencialni investitorji dobro podučeni. Nadzorovana privatizacija naj ne bo mišljena šovinistično, kot mi ob branju osnutka koalicijske pogodbe asociira center za analizo izkušenj, temveč naj pomeni kakovostno prodajo najboljšemu kupcu, brez politizacije.

Pripis uredništva: Mitja Steinbacher deluje na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


9 KOMENTARJI

  1. center za analizo izkušenj
    ==========
    🙂 dober center. 🙂
    Sicer pa se čudim, da še vedno dosegamo tako dobre cene. Čeprav NKBM se mi zdi da so ponudbe tam 250 mio, ne 600-700. Bojim pa se, da bodo cene šle dol.

  2. Pisec članka zavaja ali pa je nepoučen. V zadnjih dneh smo prebrali, da Srbija prodaja 100 podjetij, danes lahko beremo, da 28 hrvaških podjetij nujno išče kupca. Slovenija prodaja 15 podjetij. Gospod Steinbacher. Ne bo šlo za velike denarje. Vsaj ne za take kot mislite vi in naši prodajalci. Ponudba je namreč večja kot povpraševanje. Mi smo vlak za prodajo zamudili, ko smo v svetu veljali za demokratično državo, danes smo žal država Kučana in njegovih satelitov. Pa še vlade nimamo. Nadzorovana prodaja je blef. Močne karte niso več v naših rokah, ampak v rokah kupcev. Vladi Boruta Pahorja in Alenke Bratušek sta poskrbeli zato, da so se razmerja med kupci in ponudniki temeljito spremenila. Naša zakonodaja ne dopušča, da bi lastnik lahko svobodno razpolagal s kupljenim imetjem. Država se in se bo vmešavala v poslovanje podjetij, če ne z drugimi ukrepi pa z davčno zakonodajo (nepremičninski davek idr.). Žal. Ob vsem, kar sem napisal pa si želim, da bi se motil.

    • Srbija bo je pred enim mesecem sprejela vladni ukrep, da prodajo cca 60 državnih podjetij.
      Tudi Balkance bo Slovenija gledala v hrbet zaradi komunistov in socialistov, ki prevladujejo v Sloveniji.

      Drži, da je ponudba PREZADOLŽENIH, z birokracijo in socialističnimi sinekurami nabasanimi in neučinkovitim, tehnološko zaostalimi podjetji MNOGO VEČJA od povpršaevanja.

      Sploh resni kupci so vprašljivi. Morda se bo zgodil ravno najbolj črn scenarij, da bodo ta gnila podjetja z majhnim denarjem pokupili tuji skladi ( ki jih je ustanovila komunistična mafija) in potem gremo v še bolj legalizirano suženjstvo pod krinko kapitalizma.

      Že sedaj večina kolektivno kritizira kapitalizem, čeprav pravega v Sloveniji ni, saj ga mafija prireja čisto po svojem fevdalnem okusu, kot putinova KGB mafija.

      http://www.reporter.si/rado-pezdir-lahko-je-biti-dejan-%C5%BEidan-ali-sivi-liki-so-se-vrnili/26738

    • Tudi jaz menim,da “nadzorovana prodaja”pomeni predvsem vpletanje starih političnih struktur-da ne rečem mafije- v zadeve svobodnega trga ter še hujše nove malverzacije.

  3. članek je medel in nisem nič novega izvedel. Hkrati pa sem težko bral, morda zaradi medlosti:

    NAKLJUČJE JE HOTELO, da je mandatar postal Miro Cerar …. kakšno naključje, pa saj ne živimo na Marsu, živimo v rdeči Fritzlovi kleti, kjer ni naključij.

  4. Prodaja državnega premoženja bo brez učinka, če se hkrati s tem tudi ne spremeni odnos države do gospodarstva. Povsem nerazumno se mi zdi, da se pač ne poskuša z nekim pristopom, ki bi dejansko privilegiral gospodarsko rast in razvoj in se pač potem vidi, ali ji je tak pristop ustrezen, torej ali ima dejansko neke pozitivne učinke na razvoj družbe kot celote ali ne. Če teh pozitivnih učinov ne bi bilo, se pač še vedno zadeve vrne v ustaljene tirnice. Dogmatsko vztrajanje pri enem modelu se mi pač ne zdi smiselno, še posebej v primeru, ko gre za model, ki očitno šepa.

    • Najprej naj država pokrade od uspešnega gospodarstva večino z davki. Nato pa naj socialistični politiki še odrejajo subvencije našim podjetjem.

      Veliko bolj pravični je svobodni trg, z manj korupcije, manj birokracije, manj ovir. ZELO MAJHNI DAVKI in nič subvencij ( ki so vedno prej ali slej politična korupcija).

Comments are closed.