Trumpova nova pravila zahodne politike

trump-wikimediaV treh tednih od ameriških volitev se naši etablirani analitiki še vedno najraje sučejo okoli vprašanj povezanih z volilno kampanjo, zgrešenimi anketami in rahlo vzvišenim odnosom do volilcev, ki so na oblast pripeljali novega ameriškega predsednika. Celo taki, ki bi jim pripisoval resnost in objektivnost, se niso izvili iz objema levega ozračja, ki s pridihom intelektualne korektnosti obžalujejo Trumpovo zmago in iščejo vzporednice z zmago fašistov, nacistov in drugih populistov, ki so se na demokratičnih volitvah povzpeli do oblasti. Čas bi bil, da se pričnejo ukvarjati z globljimi analizami povolilnih potez, saj so te mnogo bolj pomembne za dojemanje bodočnosti, v kateri smo se znašli že danes.

Obrisi nove doktrine ameriškega predsednika, ki postavlja njegovo državo in njene državljane na prvo mesto, bi morale predvsem zahodni svet (mišljena je predvsem Evropa, a hkrati tudi Avstralija in Kanada) izzvati, da se pogledajo v ogledalo in dobro preučijo kar vidijo. Bojim se, da v tipični evropski aristokratski odmaknjenosti od realnega življenja namesto analiz kaj bi se zgodilo, izdelujejo analize v prepričanju, da bo vse skupaj šlo mimo brez večjih sprememb, saj se te itak ne morejo zgoditi. Kot ni bilo plana B v primeru »begunske« krize, kot ni bilo plana B v primeru »grške« krize in kot ni bilo plana B v primeru »brexita«, tako plana B tudi nihče ne pripravlja za novo, »America First« doktrino. Pokazatelj tega so diplomatski pogovori ob prazničnem srkanju izbranih penin, kjer diplomati drug drugemu razlagajo, da se nič ne bo zgodilo, saj se menda itak ne more. Podobna evropska politična impotenca se je pokazala v zgodovini že večkrat, najbolj usodno ob Hitlerjevih načrtih za veliko Nemčijo, ki so bili najavljeni in postopno izpeljani, a je naivna evropska smetana kar verjela, da nič hudega ne bo.

Nova Trumpova doktrina Evropi ne bo škodovala tako kot Hitler ali Stalin. Verjetno neposredne škodoželjnosti Evropi sploh ni v Trumpovih mislih, a očitna osredotočenost na interese Amerike bo nedvomno povzročila kolateralno škodo tudi Evropi. Najprej zato, ker Evropa svojih interesov nima in jih niti ne zna oblikovati. Še huje: včasih so imele interese vsaj posamezne večje evropske države, a jih v poplavi floskul, korektnosti in politično sredinske všečnosti zdaj ni več zaslediti.

Nima jih Nemčija, ki je bila nekoč motor evropskega povezovanja in je danes ujetnica iskanja lastne identitete. Nima jih Francija, ki se že leta spopada s kompleksom manjvrednosti zaradi izgube njej nekoč pripadajočega statusa velesile ter hkratnimi posledicami zgrešene politike uvoza drugorazrednih državljanov iz kolonij. Nima jih Velika Britanija, ki je z »brexitom« vedno opletala, a ga hkrati pobalinsko izkoriščala za doseganje večjih ugodnosti iz evropskega žaklja, sicer pa nikoli resno računala na neko novo samostojno pot. Italija in Španija se otepata vsaka s svojo politično krizo, ki mine tako, da se začne nova kriza z novimi obrazi. Ostanejo države vzhoda, ki niso dojele še niti lastnih samostojnosti (ali državnih ali od sovjetske nadvlade) in se nanje iz zahoda gleda s krepkega viška.

Ob smeh zbujajočih figurah evropskega političnega vrha, ki jim na obrazih piše, da odgovorov na resna vprašanja nimajo, se torej postavlja vprašanje osebe, ki se bo lahko resno pogovarjala z novo ameriško administracijo in znala razumeti ameriške cilje in posledice ter znala izraziti svoje (naše!) cilje in posledice, če teh ciljev ne bomo dosegli. Da ne bo pomote: ne gre za pogajanja o sporazumih, ki bi zadevali obojestranske odnose (primer TTIP). Gre za odnose s tretjimi državami: Turčijo, Rusijo, Kitajsko, Japonsko, Indijo, deželami bližnjega vzhoda in končno tudi južno Ameriko. V odnosu do teh držav se bo oblikovala ameriška politika, ki bo v marsičem povsem neskladna z interesi politično levo pomikajoče se Evrope, ki ji zavračanje »ameriškega« dodatno podžiga še rast političnega vpliva priseljencev, ekstremno levih gibanj in očiten razkorak v kulturi in moralnih pogledih prevladujoče politike v Evropi in prevladujoče (Republikanske) politike v ZDA.

Nerazumevanje novega dojemanja ameriškega gledanja na »zaveznice«, ki ga v Evropi še vedno ocenjujemo kot samo po sebi umevno, se bo lahko izkazalo za usodno. Donald Trump namreč zaveznike ne dojema po klasičnih političnih in zgodovinskih kriterijih. Izkazuje se, da je zelo resno mislil, ko je obljubil »čiščenje močvirja« v Washingtonu. Najnovejše kadrovske poteze to dokazujejo, saj ni videti nobenih posebnih kompromisov pri naboru kandidatov za najvišja mesta. Iz tega sledi, da na področju zunanje politike ni mogoče pričakovati kaj drugega kot tisto, kar je obljubil svojim volilcem.

Trumpova ključna »napaka« je to, da za zdaj kaže dojemanje politike kot zavezo, da bo postavil svojo državo na prvo mesto. Mar ni to nekaj, kar bi naj veljalo za samoumevno? Če vprašate evropske volilce, bi verjetno večina tako pričakovanje gojila tudi do svojih izvoljenih predstavnikov. Tragično je, da smo Evropo spravili na politična kolena predvsem zato, ker smo podlegli interpretacijam, da je zavzemanje za narod, civilizacijske vrednote, vero in jezik nekaj tako zavrženega, da meji že na kaznivo dejanje spodbujanja sovraštva. Iz tega ni kratkoročno pričakovati samozavestnih in hkrati demokratičnih voditeljev. In tega ni kriv Donald Trump, vsem ogorčenim analizam navkljub.