Trump, muslimani in džihad

khan
Grob Humajuna Khana.

Sajed Rizvan Faruk in njegova žena Tašfin Malik sta 2. decembra 2015 hladnokrvno pobila 14 ljudi in 22 hudo ranila v San Bernardinu. Faruk je bil rojen v ZDA, Tašfin je imela trajno vizo za prebivanje v ZDA. Zakonca sta hotela na Alahovi poti, tj. z džihadom, poslati čim več nevernikov v pekel, preden ju bodo krogle poslale v raj k Alahu. Amerika in z njo svobodni svet so bili šokirani. Dva tedna kasneje je predsedniški kandidat Trump v Charlestonu dejal: »Donald J. Trump zahteva celovito in popolno zaporo za vstop muslimanov v ZDA, dokler predstavniki naše dežele ne odkrijejo, kaj za vraga se dogaja.« Razumljivo, da so med navadnimi Američani, še vedno travmatizirani zaradi napada na New York pred 15 leti, te besede naletele na plodna tla. Po eni strani se je namreč oprl na javnomnenjsko raziskavo, po drugi pa si je drznil prelomiti diktaturo »politično korektnega«, ki je precej zadušila svobodo govora.

Raziskava javnega mnenja iz junija 2015 je namreč pokazala, da eden od petih ameriških muslimanov misli, da je nasilje proti ZDA upravičeno. Iz raziskave še izhaja:
• večina muslimanov v ZDA (51%) se strinja, da bi morali imeti možnost izbrati zase vladavino šeriata;
• vsak peti meni, da je upravičeno uporabiti nasilje za uveljavitev šeriata kot državne zakonodaje v ZDA;
• četrtina jih verjame, da je legitimno fizično kaznovati vse, ki žalijo islam;

Nekateri sicer oporekajo tej raziskavi in ji odrekajo verodostojnost, vendar sami ne ponujajo nič bolj verodostojnega, oz. imajo že pomisel za takšno raziskavo za »politično nekorektno«. Trump na to cenzuro ni pristal. Nekaj ur pred Trumpovim nastopom je Američane nagovoril predsednik Obama: »Ne moremo se obrniti drug proti drugemu in dopustiti, da bi ta boj opredelili kot vojno med Ameriko in islamom. To hoče skupina, kakor je ISIL. Ta ne govori v imenu islama.« Toda San Bernardino, žal, ni bil zadnji džihadistični napad med volilno kampanjo. Pol leta kasneje, 12. junija 2016, je namreč Omar Mateen pobil 49 ljudi in 53 ranil v nočnem gej klubu v Orlandu. Po 11. septembru 2001 je bil to najbolj smrtonosen teroristični napad v ZDA.

Te napade Trump in Obama razumeta nasprotno: zanje je kriv islam, trdi prvi, islam nima z njimi nič, prepričuje drugi. Toda Obamov uradni in »politično korektni« govor po teh dogodkih ne deluje več. Ljudje mu ne verjamejo, ker je skregan z dejstvi, saj vsi teroristi zatrjujejo, da se borijo in umirajo za islam. Zato je nasprotje postalo ljudem bolj verodostojno od zaukazane »politične korektnosti« in njenega žametnega terorja. Ker tega niso mogli oz. smeli povedati na glas, da se jih ne bi popljuvalo in stigmatiziralo kot »islamofobe«, so to storili potihoma v varni izolaciji volilne kabine in zato so volitve glasno povedale, kaj ljudje mislijo. Še enkrat se je torej pokazalo, da potlačene zadeve, posebej strahovi, udarijo na dan, kakor hitro se pokaže priložnost, da se razrešijo. Če bi o islamu in njegovih pripadnikih potekala demokratična razprava in tudi še o drugih temah, ki jih levica leta tabuizira in zaskrbljene ljudi etiketira z islamofobi, seksisti, rasisti, ksenofobi ipd., bi se večino odprtih in perečih vprašanj razčistilo pred volitvami in ne še le na njih in z njimi.

Muslimani za Trumpa

Po podatkih Pew Research Center je živelo leta 2015 v ZDA okoli 3,3 milijona muslimanov, kar je odstotek vsega prebivalstva, do leta 2050 jih bo enkrat več. Glede na Trumpove ostre napovedi in njegov žaljiv spor s starši kapetana Humajuna Khana, muslimana, ki je bil ubit v ameriški uniformi v Iraku, si ni težko predstavljati, da med muslimani ne uživa podpore. Zato zdaj ne presenečata njihovo razočaranje in črnogledost. Pisatelj in doktorand prava Omer Aziz je v članku Kaj predsednik Donald Trump pomeni za muslimane v The New Republic ogorčeno zapisal: »Kot ljudje iz družbenega obrobja vemo, kako je videti obraz belega terorja in kaj Trumpova zmaga pomeni za našo prihodnost. Ni luči na koncu tunela! (…) Svoja mlada leta smo zapravili, da smo se distancirali od teroristov in obsojali terorizem, vse v prizadevanju dokazati beli družbi, da nismo pošasti, ampak ljudje. Bela Amerika je na naš boj odgovorila z izvolitvijo svoje lastne pošasti.«

Vendar pa le niso vsi muslimani v ZDA tako fanatično proti Trumpu kot Omer Aziz. To, ne nazadnje, razkrije sam v enem od predvolilnih člankov: Vprašanja in odgovori najljubšega Trumpovega muslimana. V njem se najprej ponorčuje iz Sajida Tarara, ki je ustanovil gibanje Muslimani za Trumpa, potem pa mu zastavi vrsto vprašanj. Na vprašanje, kako je lahko hkrati za muslimane in Trumpa, Tarar odgovorja: »Kot prvo, Trump ni politik. Drugič, vsi skupaj smo žrtve liberalnih medijev. Ti so četrti steber oblasti. CNN je mreža Clintonove. Mediji se 24 ur na dan borijo proti Trumpu, ne glede na to kaj reče. Kako bi mogel prepovedati vse muslimane? To je proti ustavi ZDA; na svetu je 1,6 milijarde muslimanov. Rekel je, da taka prepoved bo, ampak z izjemami.«

Daleč od tega, da bi bil Sajid Tarar osamljen. Po zadnjih ugotovitvah je namreč za Trumpa glasovalo okoli 15% muslimanov, ki so šli na volitve. Med njimi je Asra Q. Nomani, nekdanja poročevalka Wall Street Journala in soustanoviteljica Muslimanskega reformnega gibanja. Članek v Washington Postu začenja: »Veliko je bilo povedanega o ‘Trampovih tihih tajnih podpornikih’. To je moja izpoved – in obrazložitev. Sem 51 letna muslimanka, imigrantka, nisem belka in sem tiha volivka Donalda Trumpa. Nisem ‘fanatik’, ‘rasistka’, ‘šovinistka’ ali ‘belka, ki se ima za večvredno’, kakor imenujejo Trumpove volivce, niti nisem ‘belcem prodana duša’.«

Čeprav je »vse življenje liberalka«, se je pred dobrim letom odločila za Trumpa. Najprej zato, ker si kot mati samohranilka ne more privoščiti zdravstvenega zavarovanja v okviru Obamacare in ker »vidi, kako se njej podobni Američani po osmih letih Obamovega vladanja težko prebijajo skozi mesec«. Kot liberalna muslimanka vseskozi nasprotuje izogibanju Obame in Demokratske stranke, da bi priznala povezavo med islamom in skrajneži. »Nedvomno je Trumpova retorika daleč od taktnosti in ljudje se lahko politično razlikujejo od njegovih predlogov, toda po mojem se je v tem pretiravalo in demoniziralo pod vodstvom savdske in katarske vlade, njunih medijev, kot npr. Al Džazira, in njunih zastopnikov na Zahodu. Vse zato, da se odvrne pozornost od vprašanja, ki me kot človeka najbolj skrbi: gre za tiste vrste ekstremni islam, ki preliva kri od hodnikov v hotelu Tadž Mahal v Mumbaju do vrat Pulse nočnega kluba v Orlandu. (…) Sredi junija, po tragičnem streljanju v Pulsu, je Trump čivknil svoje sporočilo v svojem običajnem bistroumnem slogu: ‘Ali bo predsednik Obama končno omenil besede: radikalni islamski terorizem? Če ne, mora zaradi sramote takoj odstopiti!’« Clintonova se je ob tem pomoru po Obamovo sprenevedala. In razlog za njeno sprenevedanje?

Na to Asri Nomani odgovori WikiLeaks z objavo e-pošte Clintonove. »Ta je 17. avgusta 2014 pisala pomočniku Johnu Podesta: ‘Uporabiti moramo svoje in bolj tradicionalne obveščevalne sposobnosti in pritisniti na vladi Katarja in Saudove Arabije, ki skrivoma oskrbujeta ISIL’ – politično korektno ime za Islamsko državo – ‘in druge radikalne skupine v regiji.’ Kasneje je razkritje, da več milijonske donacije za Clinton Foundation prihajajo iz Katarja in Saudove Arabije, ubilo mojo podporo Clintonovi. (…) Zavračam Trumpovo nakladanje v ‘oblačilnici’, idejo o ‘zidu’ med ZDA in Mehiko in načrt za ‘prepoved’ muslimanov. Toda zaupam v ZDA in ne bom kupila političnega pretiravanja – to je prav tako politični program – ki demonizira Trumpa in njegove podpornike. Svoje misli sem poskušala blago izraziti a govor. Če podpiraš Trumpa, že moraš biti reven in butast belec iz juga države!«

Razumeti islam in džihad

V času džihadističnih atentatov in reakcij nanje se je vedno znova zastavljalo vprašanje: Zakaj pravzaprav gre. Politika, kot smo videli, prihaja z odgovorom à la Trump ali Obama/Clintonova. Ali je še kakšna druga pot?

Je! in po njej skuša hoditi zdravnik, nekdanji pripadnik islamske sekte ahmadi, danes evangelikalski pridigar, Nabeel Qureshi. Iz svoje islamske izkušnje pokaže, da so muslimani na razpotju, ko se odločajo ali za terorizem, ali mlačnost ali novo pot. Qureshi je izbral tretjo možnost in v svojem prizadevanju za medsebojno razumevanje, mirno sožitje in ustvarjalno sodelovanje med ljudmi različnih (ne)verskih prepričanj in pripadnosti, spisal knjigo Razumeti islam in džihad.

Knjiga, ki jo je pravkar izdala založba Družina in mi jo je bilo dano prevesti, je nadvse dobrodošla, saj smo tudi v Sloveniji ujeti med Trumpovo in Obamovo dilemo, ne vidimo pa – ali nočemo videti – drugih možnosti. Qureshiju velja prisluhniti, saj nas s simpatijo do islama in njegovih pripadnikov – njegova družina, sorodniki in ogromno prijateljev je muslimanov – uvaja v senčne plati te religije in odkriva, kako so se z njimi doslej spopadali muslimani sami in zakaj nekoč uspešne rešitve, ne delujejo več. Delo je na visoki strokovni ravni, a izjemno prijazno do bralca, ki ne potrebuje posebnih predznanj, da bi sledil strokovno neoporečnemu toku misli. Prav tako v odlični primerjalni natančnosti pokaže, zakaj, kako in kje se za navideznimi in površnimi podobnostmi religija arabskega preroka, vojskovodje in ustanovitelja države bistveno razlikuje od religije križanega Nazarečana, odločnega nasprotnika nasilja in glasnika Božjega kraljestva. V osrednjem delu dobi bralec odgovore na vprašanja: Kaj je radikalni islam? Ali je v islamu potrebna reformacija? Kdo so Alkajda, Islamska država in Boko Haram? Kdo so pravi muslimani – nasilni ali miroljubni? Zakaj se muslimani radikalizirajo? Ali poskušajo muslimani zavladati Zahodu s šeriatom?

V zaključku Nabeel Qureshi pravi: »Kako naj se odzovemo na džihad? Kot je videti, je to eno najbolj žgočih in zahtevnih vprašanj našega časa. Če se izogibamo resnici o džihadu, puščamo odprta vrata za pomore nedolžnih ljudi v napadih podobnim tistim v Parizu in San Bernardino. Če nismo sočutni, zapiramo vrata nedolžnim ljudem iz dežel, kot sta Sirija in Somalija, ki potrebujejo zatočišče. (…) Nisem politični izvedenec in ne vem, kako končati naš boj z džihadom. Vendar verjamem, da vem, kje bi morali začeti: z resnico o islamu in s sočutjem do muslimanov.