Truhlarjeva slutnja

1

truhlarDejstvo je, da je kronološko živel najprej Truhlar pesnik, nato pa Truhlar teo­log. V njem kot človeku sta se vse življenje medsebojno oplajala oba pola in oba sta težila v isto smer, v tako imenovano izkustveno teologijo ali duhovnost.

Gledajoč nazaj, je leto dni pred smrtjo v reviji Znamenje sam izpovedal: »Že kot otrok sem začetke tega dojemanja (izkustva Absolutnega) nosil v sebi. Spominjam se, ko sem – bilo mi je sedem ali osem let – nek deževen dan sam sedel na stopnicah, ki so vodile na podstrešje, pa sem – sam ne vem od česa gnan – razmišljal o tem, kaj je neskončno. Nekako nagonsko sem odmikal v duhu mejo za mejo – vse, kar je bilo kakorkoli določeno, in nenadoma sem se znašel v nekem posebnem opoju – v brez­mejnosti, v neskončnem. Pozneje se je ta odprtost vse bolj utrjevala in poglabljala, a hkrati postajala kraj, kjer so tudi muke vse bolj žgale« (Slavic 1975, 159).

V tej izpovedi ne gre zgolj za prehodno predpubertetnisko melanholično do­živetje deževnega dne, marveč tudi za izredno občutljivost, pesniško nadarjenost mladostnih let in posebno uglašenost, ki bo preraščla v postopni teološki kulti­vaciji v »cantus firmus« vsega Truhlarjevega ustvarjalnega dela. Gre torej za neko prvinskost konkretne življenjske izkušnje, ki je primarna.

Ignacijanski navdih

Na Truhlarjevo izkustveno duhovnost je v času zavestnega oblikovanja vplivala jezuitska vzgoja med bivanjem v rimskem Germaniku. Sam se je rad spominjal svojih prijateljev: p. Straterja, solidnega poznavalca sv. Ignacija, s katerim je ostal v zaupnem odnosu vse do njegove smrti leta 1952. Omeniti je treba tudi Truhlarjevo prijateljstvo z Albertom Stegerjem, Rahnerjevim spiritualom, in s K. Rahnerjem samim, s katerim je živel nekaj časa v Pulachu pri Munchnu. V tistem času je bilo Truhlarju dano, da se je seznanil z drugače poudarjeno podobo, se pravi mistično podobo sv. Ignacija. Takratni razlagalci Ignacija (O. Karrer, E. Przywara, A. Ste­ger) so poskušali pod baročno-sholastično, se pravi asketično pozlato odkriti pravo podobo Ignacija mistika. Dognali so, da je bil Ignacij bolj kot asket mistik božje bližine, neposrednega izkustva Boga, ki se izraza v čutenju Boga (sentire Deum), čutenju, ki vključuje celega človeka, ko z vsemi sposobnostmi dojema Boga, ga gle­da, tiplje, čuti in okusa. Ignacij je tu postavljen na isto valovno dolžino duhovnega čutenja, kot je bila značilna npr. za Origena, Avgustina ali Bonaventura.

Neposredno izkustvo Boga v vseh doživetjih implicira »uporabo čutov«, notranjega dotikanja in uživanja (Dv 2), »notranjega spoznavanja« Gospoda, pri čemer se polnost božjega izraža v človekovi praznini. Truhlar prevzema tako podobo Ignacija mistika. V svoji študiji o odkritju Boga pri sv. Ignaciju (1948) Truhlar izhaja iz trditve K. Rahnerja, da Ignacija ni mogoče razumeti drugače kot mistika. Se pravi kot človeka, ki živi v samoti pred troedinim Bogom in iz te izkušnje živi vse svoje življenje, snuje vse delovanje in najde Boga v vseh stvareh; kot človeka, ki je habitualno povezan z Bogom v dnu svoje duše. To izkustvo mističnega zedinjenja »dna«z Bogom pri Ignaciju Truhlar hkrati osvetljuje z mističnimi izkustvi klasikov španske in nemške mistike (1949).

Analiza tega izkustva bo postala zanj področje strokovnega pedagoškega ukvar­janja. Mistično izkustvo mu ostane privilegiran kraj vsake teologije. Če je šlo pri klasičnih mistikih – v njihovih izjemnih trenutkih (kairos) – za svojsko doživljanje Boga v vsej neposrednosti, Truhlar pod vplivom novega pojmovanja mistike skuša pokazati, da izkustvo Boga ni le privilegij posameznikov, marveč je možno vsakemu človeku, vsaj v začetni meri.

V luči Ignacijevega temelja duhovnih vaj je Bog osnova vsega obstoječega in zadnji ljubeči odrešitelj človeka. Človek neposredno komunicira s svojim Stvarni­kom kot z nepojmljivo zadnjo skrivnostjo svojega bitja. Bog, kateremu se človek približuje s svojim iskanjem, se približuje človeku s svojo zastonjsko milostjo, svojo tolažbo, svojim mirom, svojim ognjem. Ta proces komunikacije je ignacijanska molitev, človek pozorno in potrpežljivo čaka na božji znak, kdaj in kje ga bo Bog poklical. Postaja v svoji definiciji, po strukturi svojega duha »Horer des Wortes« – poslušalec Besede in ne zgolj »Geist in der Welt« – duh v svetu. Z milostjo Bog privlači človeka z močno nežnostjo, človek pa ga v vedno večji vnemi in velikodu­šnosti zasleduje s svojimi duhovnimi čutili. Gre za več kot racionalno utemeljeno čutenje božje bližine in neposrednega uživanja v njem.

Truhlarju je ignacijanska mistična duhovnost blizu. Vendar velja poudariti, da se je na miselni ravni, ko gre za razlago bodisi Ignacijevega ali splošno vsakega mističnega izkustva, pridružil teološki antropologiji Karla Rahnerja, avtorja na­mreč, ki je tudi sam, kot je prepričljivo dokazano, v svoji integralni antropologiji z izredno dognano filozofsko-teološko metodo razložil in artikuliral človekovo doživljanje zadnje skrivnosti, Absolutnega, milostnega, troedinega Boga, Kristusa. »Sitz im Leben« Rahnerjeve teologije pa je prav tako ignacijanska mistična duhovnost, ki jo je podzidal z dognano moderno eksistenčno analizo subjekta.

Doživetje Kristusa

Knjigo s takim naslovom je Truhlar objavil še pred koncem koncila leta 1964. Spomniti se moramo na čas oživitve »spirirualite« – duhovnosti v Franciji med letoma 1940 in 1950, ko so francoski redovi v svoji teologiji, drugače kot institu­cionalna religija in njen nauk, začeli poudarjati subjekt vere in njegovo izkustvo. Med osebnim življenjem iz vere in izpovedovanjem vere naj bi obstajal vzajemen odnos.

V ospredje prihajata besedi: doživetje in izkustvo. Razlika? Pojem »izkustvo« lahko delno uporabimo v pomenu ‘doživetje’. Tako »izkustvo« kot »doživetje« označujeta neki dogodek, s tem da »izkustvo« poudarja neki proces, ki se je začel ob določenem doživetju, ob nekem vrhunskem doživetju, ki je pripeljalo do preobrata v načinu življenja. Doživetje samo ne bi imelo pomena, če ne bi imelo posledic in ne bi povzročilo spremembe. Tako so se izrekli v razpravah o verskem izkustvu na dveh simpozijih v Nemčiji.

Naravno doživetje kot podlaga doživetja Kristusa

Doživetje Kristusa je umeščeno v življenjsko samouresničevanje človeka. Božje delovanje v človeku se po sv. Tornazu udejanja po samouresničevanju člo­veka. Delo božje milosti se uresničuje, ne pritekajoče, marveč po vitalni moči v človeku. Delo milosti se uresničuje v človeku, v njegovi subjektivnosti. Milost se uresničuje v konkretni danosti človeka samega, kar pomeni, da doživetje Kristusa predpostav1ja določeno dano človeško plast doživetja, neki substrat, ki ga milost preoblikuje in ne izniči; milost se v njem utelesi. Obstaja naravni substrat izku­šnje Boga in Kristusa. Kateri je ta naravni substrat? Naravni substrat je naravna transeendenca duha znotraj bivajočega, krščanska transendenca je vtkana v na­ravo, v izkušnjo Abso1utnega; v njo se uteleša. Vendar pa se doživetje Kristusa zgodi v luči vere v Kristusa.

Doživetje Kristusa kot popolna uresničitev človeka

Čutno doživljanje je po svoji naravi vezano na čute. Ne povzroča takih učinkov, kot jih imajo duhovne noči …, ki žarijo iz duhovnih dejavnosti in je »čutni del« vanje pritegnjen.

Človek doživlja svet in sebe znotraj doživetja Boga in Kristusa. V dogajanju religioznega doživetja se nadpredmetne vsebine pretakajo skozi misli in čutenja. Božje in v Kristusu preobraženo človeško tečeta skozi dane barvne, poteze, zvoke … Verska izkušnja kristjana izvira iz dna bivajočega, ko v svoji odprtosti transendira v Boga in Kristusa in v tej izkušnji Boga in Kristusa zajema vse, kar priteče iz tega globinskega dna in se vanj znova vrača. Vse v Bogu in Kristusu in Bog in Kristus v vsem. Posebej v človeku. Na ta način izkušeni človek v tem smislu lahko sreča Kristusa v bližnjem, da bi lahko v duhu »agape -ljubezni« služil v Cerkvi živečemu Kristusu. Unio transformans.

Krščansko doživljanje vključuje najrazličnejse ravni in vsebine doživljanja, ki pomeni hkrati doživetje sebe in Boga, Kristusa, ljudi, vesolja, nastajanja, mineva­nja. V vseh teh procesih doživljanja se nadpredmetno prežema s čustvi in mislijo: božje in poveličano človeško v Kristusu z mesenimi barvami, zvoki, črtami … Le­poto takšne harmonije lažje izrazi pesem:

Le sam veš
kako si zaživel
iz žarkega popoldneva
nad bleščavo reke.

Tvoja motna zelenina
tvoji sivomodri pasovi
in čisti ognji

zdaj dobrotno
stopajo vame
in mi presevajo
ugasle bolečine
se vedno čakajočega
srca.

Ko mu spokojno
dosežejo dno,
se zrcalijo v brezbrežju
Boga.
(Srce v večeru)

Besedilo je odlomek iz zbornika Karel Vladimir Truhlar – Pesnik, duhovnik in teolog. Z njim vas vabimo na pogovorni večer o teologu in duhovniku dr. Vladimirju Truhlarju v organizaciji Kulturnega društva Sotočje v Radovljici 17. oktobra 2015.

1 komentar

Comments are closed.